Jedro

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (postopek teče zaradi kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ) je poleg ugotovitev o izkoriščanju stiske prebežnikov z jemanjem visokega plačila za usluge v zvezi z ilegalnimi prehodi čez državno mejo, pri čemer je bila ogrožena njihova eksistenca, tudi dovolj razlogov o tem, da so bili prebežniki v več primerih, ko so bili pripeljani v bližino državne meje, prepuščeni sami sebi. S tem je v zadostni meri ugotovljena ogroženost varnosti ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom pripor, odrejen zoper B.G., I.D. in M.M. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal, potem ko je po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu skladno z 2. odstavkom 207. člena ZKP preizkusil, ali so še podani razlogi za pripor, ko je bil pred tem pripor podaljšan iz istega pripornega razloga po vložitvi obtožnice zoper B.G. in soobtožence. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi zagovornikov obtoženega B.G. in V.P. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obtoženega B.G. je dne 16.09.2002 vložil na Okrožno sodišče v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sklep pritožbenega sodišča s hkratnim predlogom za skupno obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti, vložene 23.08.2002 zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju in sklep Višjega sodišča v Ljubljani. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obtoženega B.G. odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov. Vložnik se uvodoma sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v tej zadevi, ko so bili razveljavljeni sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora, ker niso vsebovali obrazložitev v delu, ki se nanaša na neogibnost pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka skladno s 1. odstavkom 20. člena Ustave RS in tudi na stališče Ustavnega sodišča, izraženo v sklepu opr. št. Up 327/02, ko je v obrazložitvi navedlo, da ne dvomi o očitnosti kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in hkrati navedlo, da ni moč zanemariti, da narava kaznivega dejanja očitanega obdolžencu, sama po sebi ne kaže na izpolnitev pogoja o neogibnosti pripora za varnost ljudi, lahko pa to utemeljujejo okoliščine primera. Vložnik meni, da v navedeni smeri z napadenim sklepom sodišče ni dalo ustrezne obrazložitve, ko je ugotovilo "da je glede na premoženjsko stanje prebežnikov ogrožena njihova eksistenčna podlaga" in dalje, da je stiska prebežnikov "običajno tako velika, da so pripravljeni zadostiti vsakršnim denarnim zahtevam oseb...". Navedene razloge je vložnik napadel v pritožbi zoper prvostopni sklep zaradi kršitev načela subjektivne odgovornosti v kazenskem pravu, kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve ustavnih pravic obtoženca, kot je pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, določbo 1. odstavka 20. člena in 2. člena Ustave RS.

Pritožbeno sodišče je z napadenim sklepom zgolj ponovilo argumente sodišča prve stopnje, o pritožbenih navedbah pa se ni izjasnilo.

Vložnik dalje očita pritožbenemu sodišču, da je obstoj neogibnosti pripora za varnost ljudi obrazložilo na podlagi "splošno znanih okoliščin". Izostala pa je obrazložitev v smeri ugotavljanja konkretnih okoliščin primera, ne glede na izostanek ugotavljanja socialne stiske vsakega prebežnika posebej, ki bi utemeljevala neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi. Sodišče ne pove, ali domnevne splošno znane okoliščine obstojijo tudi v konkretnem primeru, ko mora biti neogibnost pripora za varnost ljudi izkazana za vsakega obdolženca posebej. Skladno z dosedanjimi odločbami Vrhovnega ter Ustavnega sodišča se mora neogibnost pripora presojati ločeno od podane ponovitvene nevarnosti, česar sodišče prve stopnje ni storilo, pritožbeno sodišče pa se o pritožbi v tej smeri ni izreklo. Sicer pa sodišče sploh ne navaja, s čim naj bi bila neogibnost pripora za varnost ljudi dokazana, ko takega očitka ni niti v obtožnem aktu. Vložnik meni, da grožnja za varnost ljudi sploh ni podana, kot tudi ni vsebovana v obtožnem aktu. V primeru ogrožanja varnosti ljudi gre za napad na telesno integriteto. Glede obstoja pripornih razlogov in podaljšanja pripora je širjenje razlage varnosti povsem nedopustno. Glede na poseg v ustavno pravico mora biti element grožnje za varnost ljudi določen in dokazan in ga ni mogoče opredeljevati s pavšalnimi opredelitvami kot v obeh izpodbijanih sklepih, s tem pa sta obe sodišči storili kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, dalje 1. odstavka 20. člena Ustave in 25. člena ter 2. člena Ustave RS. V teku obravnavanega postopka je prišlo do menjave razlogov o neogibnosti pripora, ko razlogov v tej smeri sodišče prvotno sploh ni navedlo. Pozneje je obrazlagalo neogibnost pripora zgolj s težo kaznivega dejanja in varnosti ljudi ni omenjalo. Končno pa se je posplošeno sklicevalo na eksistenčno ogroženost. S tem so sodišča po menju vložnika kršila temeljno načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS, ki tudi od sodišč zahteva odločanje, ki je trajno, stabilno in predvidljivo. Ob menjavanju razlogov v teku postopka z omenjenim ravnanjem sodišča kršijo obdolženčevo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Končno se obe sodišči kljub opozorilom Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 158/2002 in I Ips 226/2002 nista opredelili o sorazmernosti med priporom in drugimi milejšimi ukrepi po 2. odstavku 192. člena ZKP, kar po mnenju vložnika predstavlja prav tako kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem vložnik opozarja, da gre obtožba v smeri izvrševanja kaznivih dejanj v hudodelski združbi, pa je ob podobnih ali enakih dejanskih okoliščinah zoper dva od obdolžencev odrejen hišni pripor, za obtoženega B.G. pa pripor, kar kaže na to, da v konkretnem primeru pripor za varnost ljudi ni neogibno potreben, saj ni sorazmeren, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti milejši ukrep, to je hišni pripor. S tem je po vložniku kršena pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Kot v zadevi opr. št. I Ips 256/2002 vložnik izpodbijanima sklepoma očita, da v njih niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je varnost ljudi ogrožena ter da je za odvrnitev te nevarnosti neogibno potreben pripor. Očitek ni utemeljen, saj tako prvostopno kot drugostopno sodišče iz konkretnih navedb o številu prepeljanih ljudi, številu prehodov, utečenosti in organiziranosti delovanja pri ilegalnih prehodih ni ocenilo le nevarnosti ponavljanja, kot navaja zahteva, temveč iz teh okoliščin povsem pravilno sklepa tudi na stopnjo ogrožanja varnosti prebežnikov.

Stopnja ogrožanja premoženja kot element ogrožanja varnosti prebežnikov je v konkretni zadevi jasno razvidna iz naštetih okoliščin, ki je zaradi organiziranosti kriminalne dejavnosti ter števila prehodov in prepeljanih ljudi tolikšna, da je za odvrnitev te nevarnosti neogibno potreben tudi pripor. Zato ni res, da ogroženost in sorazmernost nista konkretizirani, ko je očitno, da vložnik ne soglaša z dokaznimi zaključki glede ogroženosti in neogibne potrebnosti pripora, zaradi česar pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Ne gre, kot očita zahteva, za splošne in nekonkretizirane navedbe izpodbijanih sklepov, ampak za konkretizirane splošne ugotovitve o socialnem stanju prebežnikov, v zvezi z denarjem, ki so ga morali odšteti za ilegalne prestope mej, kar vse zadeva vse obdolžence, to je tudi B.G. Ta je imel pri organizaciji ilegalnih prehodov odločilno vlogo. Pritožbeno sodišče s povzemanjem razlogov prvostopnega sklepa ni kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ko je bil na ta način opravljen preizkus odločbe z ugotovitvijo, da so argumenti prvostopnega sodišča sprejemljivi. Tudi ni bilo kršeno načelo zaupanja v pravo zaradi očitanega spreminjanja razlogov. Obe sodišči razlogov nista spreminjali, sta jih le skladno z navodili dopolnjevali in konkretizirali.

V zvezi s predlogom vložnika zahteve za skupno obravnavanje z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 23.08.2002 (I Ips 256/2002) Vrhovno sodišče ugotavlja, da predlogu ni bilo mogoče ugoditi, ker je bila obravnavana zadeva že rešena na seji 05.09.2002, to je pred 16.09.2002, ko je bila na Okrožno sodišče v Kranju vložena obravnavana zahteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja skladno z vsebino predloga za skupno obravnavanje s pred tem vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici in zadevni sklep pritožbenega sodišča, da gre po vsebini za povsem enake razloge, iz katerih sta bili vloženi obe zahtevi za varstvo zakonitosti, s povsem skladno obrazložitvijo. Ko prvostopni sklep o podaljšanju pripora obrazloži obstoj utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj na podlagi pravnomočne obtožnice in priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ugotavlja, da se razlogi o neogibnosti pripora niso v ničemer spremenili glede na število tujih državljanov, prepeljanih preko državne meje Republike Slovenije brez veljavnih potnih listin, število prehodov čez državno mejo, vse proti plačilu, pri čemer ugotavlja prvostopni sklep posebej stisko prebežnikov, postavljeno z administrativnimi ovirami posameznih držav za vstop, ko so obdolženci izkoristili stisko prebežnikov, ki so bili pripravljeni zadostiti vsakršnim denarnim zahtevam oseb, ki sodelujejo pri spravljanju prebežnikov čez državno mejo. To pa glede na premoženjsko stanje prebežnikov pomeni, da je ogrožena njihova eksistenčna podlaga, to je, ogrožena je njihova varnost. Pri tem pa so jih obdolženci prepustili, ko so jih pripeljali do meje, samim sebi v tujem neznanem okolju, potem ko so dobili plačilo za svojo storitev. Pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo pritožbo zagovornika obtoženega B.G. zoper sklep o podaljšanju pripora, je ugotovilo, da je prvostopno sodišče izpodbijani sklep obrazložilo tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kot glede obstoja neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi. Pritožbeni očitek zagovornika o pavšalni obrazložitvi pritožbeno sodišče zavrača s sprejetjem razlogov prvostopnega sklepa, ki ga v tem delu v celoti povzema. V zvezi z očitkom, da z ravnanjem, ki je pod obtožbo, ni bila ogrožena varnost ljudi oziroma da te ogroženosti razen s pavšalnimi ugotovitvami prvostopno sodišče ni obrazložilo, pa pritožbeno sodišče v razlogih v tej smeri zaključuje, da gre za ilegalce iz revnejših držav, v katerih je ekonomsko stanje izredno slabo, ki že tako ali tako živijo na eksistenčnem minimumu in jih za relativno visoke vsote do 1.500 DEM oziroma do 2.000 DEM za obravnavane storitve (pri ilegalnem prehodu čez državno mejo) lahko potisnejo še globje oziroma je lahko s takšnim ravnanjem obtožencev ogrožena eksistenčna varnost (ilegalcev). Posebej pritožbeno sodišče obrazloži neutemeljenost pritožbenega očitka o pavšalnih razlogih v prvostopnem sklepu glede ogrožanja varnosti ljudi s poudarkom na tem, da so ilegalci, ko se znajdejo v tujini, glede na splošno znani socialni status le-teh tudi prepuščeni ravnanju storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, ki zahtevajo za svoje usluge, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, nesorazmerno visoke zneske. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča so obtoženci ravnali iz koristoljubnosti, ne pa iz humanih nagibov pomagati tujcem v stiski.

Vrhovno sodišče skladno s stališčem, zavzetim do vsebinsko enake zahteve za varstvo zakonitosti v sodbi z dne 05.09.2002, opr. št. I Ips 256/2002, ugotavlja, da ni utemeljen očitek zagovornika obtoženega B.G., da okoliščine, s katerimi sodišči nižje stopnje utemeljujeta neogibnost pripora za varnost ljudi, niso konkretizirane, kot so to zahtevale dosedanje odločbe Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča v tej zadevi. Poleg izkoriščanja stiske prebežnikov z jemanjem visokega plačila za usluge v zvezi z ilegalnimi prehodi čez državno mejo, pri čemer je bila ogrožena njihova eksistenca, Vrhovno sodišče ponavlja, da je v obeh napadenih sklepih dovolj razlogov o tem, da so bili prebežniki v večih primerih prepuščeni sami sebi, ko so bili pripeljani v bližino državne meje, s čemer je v zadostni meri ugotovljena ogroženost varnosti ljudi. Pri tem je tudi pri obravnavanem podaljšanju pripora, upoštevaje vsebino predmeta obtožbe tako glede števila prebežnikov, kot tudi števila opravljenih prehodov, pravilno obrazložena tudi sorazmernost med težo očitanih dejanj in odrejenim oziroma podaljšanim priporom. Bistvena kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako v nobeni smeri, kot uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, ni podana.

Tudi ni podana kršitev Ustave - načela enakosti pred zakonom po 14. členu in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS glede na to, da je bil med drugim zoper B.G. podaljšan pripor, zoper enega soobtoženca pa podaljšan hišni pripor. Kršitev Ustave v nakazani smeri z napadenima sklepoma ni podana, saj kriminalna količina, ki je predmet obtožbe, vključno z okoliščinami pri različnih obtožencih, ni enaka in je pri obtoženem P. očitno občutno manjša v primerjavi z B.G., ki je nastopal kot organizator ter sodeloval pri vseh dejanjih, opisanih v obtožnici.

Tudi ni kršeno načelo pravne države. V teku postopka ob uporabi dopustnih pravnih sredstev ni prišlo do spreminjanja pripornih razlogov glede na okoliščine obravnavanega primera, ampak za zgolj dopolnjeno obrazložitev v smeri zahtev sodišč, ki so presojala napadene sklepe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma z ustavno pritožbo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona tako niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obtoženega B.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).