Jedro

Čeprav Uredba/2000 izrecno ne prepoveduje kumulacije dohodkov iz naslova nezdružljivosti po 9. in po 10. čl. Uredbe, ta ni mogoča, saj uredbodajalec ni imel namena za delavce DURS-a, ki imajo hkrati tudi status inšpektorja, uvesti še en dodatek iz naslova nezdružljivosti. Delavci DURS-a so izključeni tudi iz dodatka po 8. čl. Uredbe, čeprav imajo status višjega upravnega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na izplačilo razlik v plačah za obdobje od vključno meseca maja 2000 do meseca januarja 2002 v skupni višini 461.503,17 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v znesku 51.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožniku dodatek iz naslova omejitev, ki izhajajo iz dela, po 1. alinei 1. odstavka 9. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 - 33/2000, v nadaljevanju Uredba) ne pripada.

Tožnik se s takim pravnim naziranjem spornega določila Uredbe ne strinja in v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Vlada Republike Slovenije je s spremembo 9. člena Uredbe, sprejete z Uredbo o spremembah in dopolnitvah uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 33/2000, v nadaljevanju Uredba/2000) za vse inšpektorje, ki neposredno opravljajo naloge inšpekcijskega nadzorstva ter ne smejo poleg del, ki niso združljiva z deli v državnem organu, opravljati samostojnega osebnega dela oziroma za drugega delodajalca enakih ali podobnih del iz stroke, na področju katere opravljajo inšpekcijska nadzorstva, določila nov dodatek za vrednotenje posebnih obremenitev in prepovedi. Deveti člen Uredbe/2000 opredeljuje inšpektorje kot posebno kategorijo delavcev, ki so še posebej obremenjeni in imajo širše prepovedi, kot ostali zaposleni. Gre torej za poseben dodatek, ki pripada le posameznim kategorijam zaposlenih, poleg splošnih dodatkov, ki so namenjeni višjim upravnim delavcem, upravnim delavcem in strokovno-tehničnemu osebju. Na to kaže tudi dejstvo, da je za dodatke iz 6., 7., 10. in 11. člena Uredbe izrecno določeno, da morajo biti za posamezno delovno mesto določeni v aktu o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. To določilo pa ne velja za 9. člen, kar pomeni, da zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih pripadajo tudi posebni dodatki, ki kot taki niso izrecno opredeljeni v aktu o sistematizaciji. Poleg tega omejitve iz 9. člena ne izhajajo iz istega naslova kot omejitve iz 10. člena Uredbe, ki si tudi sicer po vsebini nista podobna. Po 9. členu pripada inšpektorjem dodatek zaradi posebnih obremenitev in prepovedi, po 10. členu pa pripada delavcem DURS-a dodatek zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela. Če bi torej uredbodajalec menil, da inšpektorji DURS-a niso upravičeni do novega dodatka, bi to tudi izrecno zapisal, ne pa, da je del teksta, ki je to izrecno določal, črtal. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.

l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Tožnik trdi, da je Uredba/2000 s spremembo 9. člena določila nov dodatek. To naj bi po njegovem mnenju izhajalo iz same ureditve, in sicer tako po formalni, kot tudi po vsebinski plati. Sporni dodatek naj bi imel po spremembi naravo posebnega dodatka, ki je namenjen posebnim kategorijam zaposlenih zaradi dodatnih obremenitev in prepovedi, ki izvirajo iz njihovega dela. Po formalni plati pa na uvedbo novega dodatka kaže to, da vlada z Uredbo/2000 ni ponovno določila, kot je bilo to izrecno določeno po prejšnji ureditvi, da kumulacija dodatkov po 8., 9. in 10. členu Uredbe ni mogoča. Hkrati je za določene dodatke, med drugim za dodatek po 10. členu, izrecno določeno, da morajo biti za posamezno delovno mesto določeni v aktu o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. Pritožbeno sodišče se s takim pravnim naziranjem sporne ureditve ne strinja.

Prva alinea 9. člena Uredbe/2000 določa, da inšpektorjem, ki neposredno opravljajo naloge inšpekcijskega nadzorstva ter ne smejo, poleg del, ki niso združljiva z deli v državnem organu, opravljati samostojnega osebnega dela oziroma za drugega delodajalca enakih ali podobnih del iz stroke, na področju katere opravljajo inšpekcijsko nadzorstvo, pripada dodatek v višini 15 % osnovne plače. Predmet obravnavanega spora je tako dodatek iz naslova nezdružljivosti. Le-tega Uredba ves čas ureja v treh členih za različne kategorije zaposlenih (8., 9. in 10. člen).

Prvotna ureditev je izrecno določala, da kumulacija dodatkov iz naslova nezdružljivosti po 8., 9. in 10. členu ni mogoča. Spremenjena ureditev (Uredba/2000) pa to izrecno določa le za kumulacijo 10. in 9. člena z 8. členom, ne pa tudi za kumulacijo

10. z 9. členom. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi po Uredbi/2000 kumulacija dodatka iz naslova nezdružljivosti po

10. in 9. členu ni mogoča, ne iz vsebinskih in ne iz formalnih razlogov.

Res je, da je s spremembo izpadla izrecna prepoved kumulacije dodatka po 9. in 10. členu, vendar po drugi strani uredbodajalec volje, da po spremembi kumulacijo dopusti, tudi ni izrecno izrazil. Ne v dikciji spremenjenega 9. člena in ne v dikciji 10. člena, ki je ostal tak kot je bil. Ta volja posredno ne izhaja niti iz 13. člena Uredbe, ki določa, da se višine dodatkov iz 6.,

7., 10. in 11. člena določijo v aktu o sistematizaciji. Smisel navedenega določila je v tem, da se dodatki, ki v navedenih členih niso fiksno določeni (določena je le njihova maksimalna višina), v aktu o sistematizaciji glede na stopnjo posebne odgovornosti posameznega delovnega mesta konkretizirajo. Ne pa v tem, kot to zmotno meni tožnik, da so ostali dodatki, katere zaradi fiksno določene višine ni treba posebej določati v aktu o sistematizaciji, posebni dodatki, zaradi česar zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih pripadajo dodatno.

Do enakega rezultata nas pripelje tudi vsebinska analiza določb

8., 9. in 10. člena glede spornega dodatka za nezdružljivost. Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da je izključitev pravice do dodatka po 9. členu za inšpektorje DURS-a logična.

Delavci DURS-a so namreč izrecno izključeni tudi do dodatka po 8. členu Uredbe, čeprav imajo status višjega upravnega delavca, poleg tega so omejitve, ovrednotene po 9. in 10. členu, tudi vsebinsko podobne. Tožnik nasprotno neutemeljeno vztraja, da je kot delavec DURS-a omejen pri opravljanju določenih del poleg svojega dela, kot inšpektor pa je glede tega še dodatno omejen, zato mu gre dodatek za nezdružljivost tako po 9. kot tudi po 10. členu.

Tožnik ima poleg položaja delavca DURS-a in položaja inšpektorja tudi status višjega upravnega delavca, za katere tudi veljajo omejitve pri opravljanju dela. Te omejitve so ravno tako kot omejitve za inšpektorje nekoliko širše od omejitev za delavce DURS-a. Višji upravni delavec namreč ne sme opravljati nobene dejavnosti v gospodarskih družbah, ne samo dejavnosti, ki so nezdružljive z davčno službo, kot to velja za delavce DURS-a. Kljub temu tožniku dodatek po 8. členu ne gre. Poleg tega, kot že rečeno, se omejitve iz naslova nezdružljivosti, ovrednotene po 9. členu, nekoliko prekrivajo z omejitvami, ovrednotenimi po 10. členu. Delavci DURS-a ne morejo opravljati dejavnosti, ki je nezdružljiva z davčno službo, podobno velja za inšpektorje, ki ne morejo opravljati samostojnega osebnega dela iz stroke, na področju katere opravljajo inšpekcijsko nadzorstvo. To vsebinsko prekrivanje pa uredbodajalec ni upošteval v višini obeh dodatkov.

Inšpektorjem DURS-a bi tako za enake omejitve pripadal dodatek iz naslova nezdružljivosti dvakratno, po 9. in 10. členu. Očitno je torej, da uredbodajalec z Uredbo/2000 ni imel namena za delavce DURS-a, ki imajo hkrati tudi status inšpektorja, uvesti še en dodatek iz naslova nezdružljivosti. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do vtoževanih razlik v plači. Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP njegovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).