Jedro

Zasebni obrtniki v dohodnini za leto 1991 niso mogli obravnavati amortizacije po začasni osnovi iz let 1989 in 1990, ker je v teh letih zanje veljal Odlok o načinu vrednotenja in stopnjah amortizacije osnovnih sredstev v lasti občanov, ne pa ZRač in Uredba o načinu obračunavanja amortizacije oziroma odpisa vrednosti nematerialnih in materialnih naložb, ki sta se za zasebne obrtnike začela uporabljati šele od 1.1.1991, to je od uveljavitve ZDoh/90.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2617/97-6 z dne 18.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 31.3.1995, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 891/93-7 z dne 21.12.1994, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava N.m., z dne 2.12.1992. S prvostopno odločbo je bilo tožniku, ki opravlja dejavnost izdelovanja izpušnih cevi - avtogalanterija, naloženo, da iz registra osnovnih sredstev stornira vrednost poslovnih prostorov, ki jih je v letu 1992 knjižil na podlagi cenitve z dne 1.1.1991, in prav tako, da opravi obračun revalorizacije in amortizacije poslovnih prostorov za leto 1991 po stanju, ki je bilo izkazano na dan 31.12.1990. Prvostopno sodišče je odločitvi tožene stranke pritrdilo. Zakon o računovodstvu (ZRač, Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90 in 61/90) in 19. člen Uredbe o načinu obračunavanja amortizacije oziroma odpisa vrednosti nematerialnih in materialnih naložb (Uradni list SFRJ, št. 49/89 in 5/90, v nadaljevanju Uredba) za ugotavljanje prihodkov in odhodkov tožnika v letu 1989 in 1990 tudi po presoji prvostopnega sodišča nista veljala. Ta dva predpisa sta se za zasebne obrtnike začela uporabljati na podlagi 2. odstavka 40. člena Zakona o dohodnini (ZDoh/90, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), ki pa je začel veljati 1.1.1991. Za leto 1989 in 1990 je bil za tožnika veljaven predpis Odlok o načinu vrednotenja in stopnjah amortizacije osnovnih sredstev v lasti občanov (Uradni list SRS, št. 47/89, 18/89, 41/89 in 43/89, v nadaljevanju Odlok), ki pa začasne osnove za obračun amortizacije ne določa. V 4. členu Odloka je določeno, da je osnova za obračun amortizacije nabavna oziroma revalorizirana vrednost osnovnih sredstev, ki je izkazana v poslovnih knjigah zavezanca, in se ugotavlja na podlagi dokumentacije. Iz tega pa sledi, da v letih 1989 in 1990 tožnik začasne osnove za obračun amortizacije sploh ni mogel uporabljati. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikove navedbe, da tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 891/93-7 z dne 21.12.1994, in da ni ugotavljala začasne osnove za obračun amortizacije poslovnega prostora, da ni ugotavljala, na kakšni podlagi je tožnik obračunaval osnovo, in za kakšno materialno naložbo je v tem primeru šlo, ter da je tožena stranka podala povsem svoje pravno tolmačenje, ki je v nasprotju s citirano sodbo vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da v dosedanjem postopku ni bil pravilno uporabljen ZRač.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, odpravi izpodbijani akt tožene stranke in ji naloži plačilo stroškov postopka. Meni, da je za obravnavani postopek pomembno predhodno vprašanje, o katerem se odloča v zadevi, ki jo je tožena stranka vodila pod št. 416-2258/93, Upravno sodišče Republike Slovenije pa v zadevi U 1829/96. Od odločitve o navedenem predhodnem vprašanju je namreč odvisna tudi odločitev v obravnavani zadevi. Meni, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih predhodnega vprašanja, s čemer je napravljena bistvena kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik nasprotuje tudi pravnemu razlagovanju v izpodbijani sodbi, kateri predpis je treba uporabiti za določitev osnove za obračun amortizacije. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 831/93-7 z dne 21.12.1994, v kateri se to sodišče sklicuje na ZRač in Uredbo. Za tožnika je glede na določbe teh predpisov nesprejemljivo sklepanje prvostopnega sodišča, da se mora uporabiti Odlok. Če je od 1.1.1991 veljal ZDoh, in so bili s predpisi o računovodstvu obrtniki izenačeni s pravnimi osebami, ki so opravljale gospodarsko dejavnost, potem različne podlage za vrednotenje osnovnih sredstev in obračunavanje amortizacije niso bile dovoljene. Neskladni predpisi pa ne morejo biti podlaga za različno obdavčenje. Če je temu tako, so zasebnikom kršene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na to, da je ZDoh/90 začel veljati s 1.1.1991, tožnik ne more uspeti s svojimi ugovori, da bi pri odmeri njegove dohodnine za leto 1991, ki je sicer potekala po ZDoh/90, bilo mogoče upoštevati začasno osnovo za obračun amortizacije za leto 1989 in 1990 po 19. členu Uredbe. Šele ZDoh/90 je namreč v 2. odstavku 40. člena uveljavil obračunavanje davka iz dejavnosti za zasebne obrtnike na enakih pravnih osnovah kot za gospodarske pravne osebe, torej po ZRač in Uredbi. ZDoh/90 ni imel posebne določbe o tem, da bi se ZRač in Uredba za zasebne obrtnike lahko uporabljala za nazaj, torej za obdobje pred 1.1.1991. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v letih 1989 in 1990 za zasebne obrtnike veljal še Odlok, ki pa začasnega obračuna amortizacije za obrtnike ni dopuščal. Na odločitev v obravnavani zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na nerešeno "predhodno vprašanje", o katerem naj bi prvostopno sodišče odločalo v zadevi U 1829/96. Tožnik namreč ni predlagal prekinitve postopka v obravnavani zadevi zaradi nerešenega "predhodnega vprašanja". Zato so upravna organa in sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ravnali pravilno, ko so v zadevi odločili. Če pa bo "predhodno vprašanje" rešeno tako, da bi lahko vplivalo na odločitev v obravnavanem primeru, bo lahko tožnik to uveljavljal z obnovo upravnega postopka (4. točka 260. člena ZUP-1) v tej zadevi.

Odločitev v tej zadevi po presoji pritožbenega sodišča tudi ni v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 831/93-7 z dne 21.12.1994. Ta sicer res obravnava tudi vsebino ZRač in Uredbe, vendar v njej ni zavzeto stališče, da bi se navedena predpisa uporabljala za zasebne obrtnike pred 1. 1.1991, niti ni zavzeto stališče, da se za zasebne obrtnike za načinu vrednotenja in stopnje amortizacije osnovnih sredstev za leti 1989 in 1990 ni uporabljal Odlok.

V letih 1989 in 1990 je po takrat veljavnih zakonih in drugih predpisih za zasebne obrtnike veljal en sistem načina vrednotenja in stopenj amortizacije, za gospodarske pravne osebe pa drug sistem. Ker tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil glede obračuna dohodnine za leto 1991 obravnavan drugače kot drugi zasebni obrtniki, razlikovanje glede obdavčevanja med zasebnimi obrtniki in gospodarskimi pravnimi osebami pa je bilo s prepisi urejeno drugače, tožnikovi pritožbeni ugovori o kršenju ustavne pravice do enakosti pred zakonom po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.