Jedro

V skladu s 16. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati kot tudi ne more samo določati višine dodatka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v V. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "V. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 53,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev 2. točke sklepa tožene stranke štev. ... z dne 14. 6. 2017 v povezavi s sklepom tožene stranke štev. ... z dne 2. 8. 2017 (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep tožene stranke štev. ... z dne 14. 6. 2017 v povezavi s sklepom tožene stranke štev. ... z dne 2. 8. 2017 v delu, v katerem tožena stranka ni priznala tožnici pravice do izplačila dodatka za zahtevnost dela v tujini tudi za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012 v višini 10 % osnovne plače za delo v tujini (II. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravico do dodatka za zahtevnost dela v tujini za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012, ter ji ga za to obdobje obračunati in izplačati v znesku 321,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače; razveljavitev sklepa tožene stranke štev. ... z dne 14. 6. 2017 v povezavi s sklepom tožene stranke štev. ... z dne 2. 8. 2017 še v preostalem delu; da ji je tožena stranka dolžna za delo v mednarodni civilni misiji Eulex Kosovo za obdobje od dne 1. 3. 2012 do dne 20. 5. 2012 priznati pravico do položajnega dodatka in dodatka za posebne življenjske razmere v tujini ter za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 3. 2012 pravico do dodatka za zahtevnost dela v tujini; da ji je tožena stranka dolžna za delo v mednarodni civilni misiji Eulex Kosovo za obdobje od dne 1. 3. 2012 do dne 20. 5. 2012 obračunati in izplačati položajni dodatek v skupnem znesku 675,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 225,02 EUR od 5. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 225,02 EUR od 5. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 225,02 EUR od 5. 7. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh; da ji je tožena stranka dolžna za delo v mednarodni civilni misiji Eulex Kosovo za obdobje od 1. 3. 2012 do 20. 5. 2012 obračunati in izplačati dodatek za zahtevnost dela v tujini v skupnem znesku 435,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 321,64 EUR od 5. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska114,25 EUR od 5. 7. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh; da ji je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska dodatka za zahtevnost dela v tujini v višini 321,64 EUR tudi za obdobje od 5. 6. 2012 do 3. 5. 2014, da ji je tožena stranka dolžna za delo v mednarodni civilni misiji Eulex Kosovo za obdobje od 1. 3. 2012 do 20. 5. 2012 obračunati in izplačati dodatek na posebne življenjske razmere v tujini v skupnem znesku 907,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 302,55 EUR od 5. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 302,55 EUR od 5. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 302,55 EUR od 5. 7. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 84,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper 1., 2., 4. in 6. alinejo IV. točke izreka in V. točko izreka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da se dodatki po Uredbi o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini ne izplačujejo za dva meseca za nazaj. Iz petega odstavka izjave z dne 19. 6. 2019 Policijske uprave A. je razvidno, da je tožnica položajni dodatek za mesec februar 2012 prejela pri plači za mesec marec 2012, ki ji je bila izplačana v mesecu aprilu. Enako velja za vtoževane dodatke. Nadalje navaja, da je tožnica v postopku predlagala, da sodišče opravi poizvedbo o načinu obračuna in času izplačila dodatkov po Uredbi, vendar sodišče tega ni storilo in je zato ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zahtevek za priznanje pravice do dodatka za zahtevnost dela in dodatka za posebne življenjske razmere v tujini za mesec marec 2012 ter za izplačilo ni zastaran. Poleg tega je tožnica že pred sodiščem prve stopnje obrazloženo ugovarjala kršitev temeljnih človekovih pravic, tj. načela enakosti pred zakonom in načela enakopravnosti, saj so drugače obravnavani kot vojaki, ki so prav tako delali na mednarodni misiji na Kosovu in so prejemali dvojni dodatek za posebne življenjske razmere v tujini. Sodba o tem nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti. Meni, da pravno podlago za obračun in izplačilo dodatka za posebne življenjske razmere predstavlja Uredba in ne sklep ministra. Upoštevati je treba dejanske razmere na območju, na katerem živijo in delajo delavci. Življenjske razmere na Kosovem pa so bile posebno težke zaradi motene oskrbe s pitno vodo, onesnaženosti zraka, vode, oporečnosti hrane. Tožnica je zatrjevala tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke, vendar sodba o tem nima razlogov. Nevzdržno je, da je ministrica šele po sedmih letih sprejela sklep, da je Kosovo območje s posebno težkimi razmerami. Takšne okoliščine so obstajale že pred tem. Poleg tega je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. V obrazložitvi je navedeno, da je sodišče ugodilo zahtevku glede pravice do dodatka za zahtevnost dela v tujini za obdobje od 1. 4. 2013 do 30. 4. 2012 in priznalo pravico do obračuna in izplačila v znesku 321,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2014 dalje do plačila, kar se sklada z II. in III. točko izreka sodbe. Ta del sodbe in obrazložitev glede tega obdobja pa sta v nasprotju z 4. alinejo IV. točke izreka sodbe, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede obračuna in izplačila dodatka za zahtevnost dela v tujini za obdobje od 1. 3. 2012 do 20. 5. 2015. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, ker sodišče tožnici ni priznalo stroškov kilometrine in odsotnosti iz pisarne za pooblaščenca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen v delu odločitve o stroških postopka.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne razloge, zakaj je ugodilo zahtevku za obračun in izplačilo dodatka za zahtevnost dela v tujini za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012 in zakaj je zahtevek v presežku za vtoževano obdobje zavrnilo, pri čemer med razlogi tudi ni nasprotij. V 11. točki obrazložitve sodbe se je sodišče opredelilo tudi do tožničinega ugovora diskriminacije in kršitve ustavnih pravic, zato pritožbene navedbe, da sodba o tem nima razlogov, niso utemeljene.

7. Tožnica je bila napotena na civilno misijo na Kosovo. V obdobju od 21. 11. 2010 do 20. 11. 2011 je opravljala delo kot "B.", v obdobju od 22. 11. 2011 do 20. 5. 2012 pa delo na delovnem mestu "C." - uradnik za kadrovske zadeve. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke glede nepriznanja dodatkov za zahtevnost dela v tujini, položaj in za posebne življenjske razmere v tujini in zahtevku, da se tožnici obračunajo in izplačajo ti dodatki za obdobje od 1. 3. 2012 do 20. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo, ugodilo mu je le v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke glede nepriznanja dodatka za zahtevnost dela v tujini in obračun ter izplačilo tega dodatka za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012. Zaradi uspeha tožnice z zahtevo za izplačilo dodatka z dne 15. 5. 2015 pa je tožbo v delu, v katerem zahteva razveljavitev sklepov tožene stranke glede nepriznanja dodatka za zahtevnost dela v tujini in obračun ter izplačilo tega dodatka za obdobje od 1. 5. 2012 do 20. 5. 2012, zavrglo.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica za vtoževano obdobje ni upravičena do dodatka za posebne življenjske razmere v tujini, ki ga ureja 16. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.). Ta določa, da javnim uslužbencem v tujini, ki opravljajo naloge na območjih, na katerih so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke (zlasti izjemno visoke ali nizke temperature, slabe higienske razmere, huda onesnaženost, izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, obstoj zdravju škodljivih in strupenih snovi ter radioloških, bioloških in kemičnih snovi), pripada dodatek v višini do 302,55 EUR. Območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela ter višino dodatka določi minister, pristojen za javnega uslužbenca.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati kot tudi ne more samo določati višine dodatka.

10. Na podlagi takšnega stališča je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da ob izostanku sklepa ministra, ki bi se nanašal na Kosovo in bi veljal v spornem obdobju (ministrica za notranje zadeve je s sklepom z dne 18. 3. 2016 po spornem obdobju določila Kosovo kot območje, na katerem so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke, in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem), tožnica do dodatka za posebne življenjske razmere v tujini ni upravičena (primerjaj odločitve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 697/2019, Pdp 464/2019, Pdp 325/2019, idr.).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožničine navedbe glede kršitve načela enakosti oziroma enakega varstva pravic. Tožničine trditve, da naj bi bili policisti v primerjavi z vojaki v enakih delovnih pogojih obravnavani neenako, so neutemeljene. Praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča je namreč v primerljivih zadevah enotna (primerjaj odločitve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 174/2019,Pdp 298/2019, Pdp 894/2018). Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII SM 2019 z dne 28. 1. 2020. Okoliščina, na podlagi katere se tožničin položaj razlikuje od položaja javnih uslužbencev, ki so bili napoteni na Kosovo po sprejemu sklepa z dne 18. 3. 2016, pa je ravno dejstvo, da je s tem sklepom ministrica za notranje zadeve določila Kosovo kot območje, na katerem so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke, in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem. Le enake položaje je treba obravnavati enako, tožnica pa ni trdila, da bi bila neenako obravnavana v razmerju do drugega javnega uslužbenca, zaposlenega na Ministrstvu za notranje zadeve, ki je bil napoten na delo v tujino, natančneje na Kosovo, v obdobju pred sklepom ministrice z dne 18. 3. 2016. 12. Uredba je v 16. členu prepustila določitev območja in višine dodatka za posebne življenjske razmere v tujini ministru, pristojnemu za javnega uslužbenca. Če minister območja, konkretno Kosova, več let ni določil kot območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela, ne gre za protipravno ravnanje državnega organa, za katerega bi tožena stranka odškodninsko odgovarjala. To pomeni, da tožničin zahtevek tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje skupaj z zahtevkom za razveljavitev sklepov tožene stranke in komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pravilno zavrnilo.

13. Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju dodatka za zahtevnost dela v tujini za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 3. 2013 (in zavrnitev zahtevkov za razveljavitev sklepov tožene stranke in komisije za pritožbe iz delovnega razmerja s tem v zvezi) zaradi zastaranja terjatve predvsem z navedbami, da bi sodišče moralo upoštevati, da se dodatki obračunavajo in izplačujejo za dva meseca nazaj, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob podanem ugovoru zastaranja pravilno ugotovilo, da je ob upoštevanju, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let (202. člen Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami; ZDR-1) in datuma vložitve tožbe (4. 5. 2017) zastarala glavnična terjatev za čas pred 4. 5. 2012. Glede na navedeno in ob dejstvu, ki med strankama ni bilo sporno, da se plače izplačujejo 5. v mesecu za pretekli mesec, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ni zastarala terjatev na obračun in izplačilo vtoževanih dodatkov, ki bi morali biti izplačani pri plači za mesec april 2012 (ki je zapadla v plačilo 5. 5. 2012) in maj 2012 (ki je zapadla v plačilo 5. 6. 2012), tj. za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012 in 1. 5. 2012 do 20. 5. 2012. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo dodatka za zahtevnost dela v tujini za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 3. 2013, ki bi bil tožnici izplačan pri plači za mesec marec, ker je terjatev iz tega naslova zastarala. Odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izjavo z dne 19. 6. 2019 Policijske uprave A. (A36), saj se ta nanaša na drug dodatek, tj. na položajni dodatek, ki ga je tožnica prejela za čas nadomeščanja vodje zaradi odsotnosti. S tem, ko sodišče prve stopnje pri Policijski upravi A. ni samo opravilo poizvedb glede obračuna in izplačevanja dodatkov, pa dejansko stanje v tem delu ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot to zmotno meni pritožba. Ob dejstvu, da je tožnica sama predložila izjavo navedene policijske uprave, sodišče prve stopnje poizvedb utemeljeno ni opravljalo.

14. Pritožbene navedbe pa so utemeljene glede stroškov odvetnika, ki so povezani z njegovim prihodom iz Krškega na tri naroke za glavno obravnavo v Ljubljano. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se kot potrebni stroški za pravdo po sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča. Slednje ne drži, glede vprašanja stroškov, ki so povezani s prihodom odvetnika na sodišče, pa je obravnavani primer poseben zaradi posebne ureditve pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter njegovih zunanjih oddelkov. Po 12. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je namreč Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sedežem v Ljubljani, pristojno za odločanje v delovnih sporih za območje sodnih okrožij Kranj, Krško, Ljubljana in Novo mesto.

15. Zato je tožnica upravičena tudi do povračila stroškov odvetnika zaradi prihoda na tri naroke za glavno obravnavo, in sicer do kilometrine na relaciji Krško – Ljubljana – Krško (220 km v obe smeri) v višini 244,20 EUR (10. člen OT) ter do s tem povezane urnine zaradi odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja v višini 216,00 EUR (6. člen). Tožnica je torej upravičena še do priznanja 460,20 EUR stroškov postopka. Skupaj priznani stroški tožnice tako znašajo 2.738,10 EUR ob upoštevanju 30 % uspeha v postopku pa 821,43 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo stroški tožene stranke v postopku ob upoštevanju 70 % uspeha 767,76 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 53,67 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka daje do plačila.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških (IV. točka izreka sodbe) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka predmetne sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker je s pritožbo uspela le v majhnem delu, medtem ko odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice ni bistveno prispeval k rešitvi spora (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).