Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana v zakonsko določenem subjektivnem roku. Že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so obstajali razlogi, ki so jo utemeljevali (izbirna pravica če in kdaj bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi je izključno na delavcu), vendar za ugotovitev, da je bil spoštovan prekluzivni rok, to ni pomembno. Pomembno je, da so bili podani pogoji za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (plače niso prejeli v določenih rokih petkrat zaporedoma) tudi v času izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ne glede na to, da so odpovedni razlogi obstajali že tudi prej, pa se takrat delavci še niso odločili za odpoved.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust tožnici. Glede samega temelja za priznanje tega nadomestila je pravilen zaključek, da tožnica zaradi ravnanj tožene stranke dejansko ni mogla izkoristiti svoje pravice do izrabe dopusta. Zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke je tožnica utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je učinkovala brez odpovednega roka, in zato letnega dopusta ni mogla izrabiti oziroma je to pravico izgubila, pri tem pa ji ni mogoče očitati, da bi lahko vnaprej predvidela nastanek vzroka, ki ji bo onemogočal izrabo dopusta. Zato je njen zahtevek po samem temelju utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna: - prvi tožnici izplačati plačo za mesec maj 2014 v neto znesku 610,59 EUR in za mesec junij 2014 v neto znesku 277,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila (I/1. točka izreka), odpravnino v znesku 6.050,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila (I/2. točka izreka) in odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.578,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila. V presežku je zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (I/3. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da ji je dolžna obračunati regres za letni dopust za leta 2013, 2012, 2011 in sorazmerni del za leto 2014 in po odvodu davkov plačati neto zneske regresov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu za neto znesek iz tekočega leta dalje do plačila, kot izhaja iz točke I/4. izreka, v presežku pa je obrestni zahtevek (že od 1. julija tekočega leta) za vsa leta zavrnilo (I/4. točka izreka), ji obračunati dodatek do minimalne plače oz. razliko v mesečni plači za obdobje od januarja 2012 do aprila 2014, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, dalje do plačila, kot izhaja iz točke I/5. izreka, ji obračunati jubilejno nagrado v znesku 756,90 EUR bruto, odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 5. 2011 dalje do plačila (I/6. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 817,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (I/7. točka izreka); - drugi tožnici izplačati plači za mesec maj 2014 v neto znesku 537,75 EUR in za mesec junij 2014 v neto znesku 328,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za zneska iz preteklega meseca dalje do plačila (II/1. točka izreka), odpravnino v znesku 6.890,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila (I/2. točka izreka), odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.797,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek za tek zakonitih zamudnih obresti zavrnilo (II/3. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da ji obračuna regrese za letni dopust za leta 2013, 2012, 2011 in sorazmerni del za leto 2014 ter ji po odvodu davkov plačati neto zneske regresov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu za znesek tekočega leta, dalje do plačila, kot izhaja iz točke II/4, v presežku je zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti (že od julija tekočega leta) za vsa leta zavrnilo (II/4. točka izreka), ji obračuna jubilejno nagrado v znesku 756,90 EUR bruto, odvede davke in prispevke in ji izplača ustrezne neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 5. 2011 dalje do plačila (II/5. točka izreka) ter ji povrne stroške postopka v znesku 816,66 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II/6 točka izreka); - tretji tožnici izplačati plačo za mesec junij 2014 v neto znesku 255,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila (III/1. točka izreka), odpravnino v znesku 2.959,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila (III/2. točka izreka), nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2014 v znesku 980,64 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje, v presežku pa je zahtevek v tem delu zavrnilo (III/3. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da ji plača odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.473,08 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila (III/4. točka izreka), ji obračuna regres za letni dopust za leta 2013, 2012, 2011 in sorazmerni del za leto 2014 v bruto zneskih, kot izhajajo iz točke III/5 izreka, in ji po odvodu davkov plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 2. 7. v letu od zneska tekočega leta dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti (že od 1. julija tekočega leta) za vsa leta zavrnilo (III/5. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da ji obračuna dodatek do minimalne plače oz. razliko v mesečni plači za obdobje od novembra 2013 do aprila 2014 v zneskih, kot so razvidni iz točke III/6 izreka, od teh zneskov obračuna davke in prispevke in ji izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za zneske iz preteklega meseca do plačila, ter ji povrne stroške postopka v znesku 686,26 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III/7. točka izreka); - četrti tožnici izplačati odpravnino v znesku 2.762,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila (IV/1. točka izreka), odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.420,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila (IV/2. točka izreka), ji obračunati regres za letni dopust za leta 2013, 2012, 2011 in sorazmerni del za leto 2014 v bruto zneskih, kot izhajajo iz točke IV/3 izreka, ter ji po odvodu davkov plačati neto zneske regresov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 2. 7. v letu za znesek tekočega leta, dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti (že od 1. julija tekočega leta) za vsa leta zavrnilo (IV/3. točka izreka), ji obračunati dodatek do minimalne plače oz. razliko v plači za obdobje od januarja 2012 do aprila 2014 v višini bruto zneskov kot izhajajo iz točke IV/4 izreka, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in ji izplačati ustrezen mesečni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila (IV/4. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 797,51 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV/5. točka izreka); - petemu tožniku plačati odpravnino v znesku 2.838,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila (V/1. točka izreka), odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.459,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila (V/2. točka izreka), mu obračunati regres za letni dopust za leta 2013, 2012, 2011 in sorazmerni del za leto 2014 v bruto zneskih, kot izhajajo iz V/3. točke izreka, ter mu po odvodu davkov plačati neto zneske regresov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu za znesek tekočega leta, v presežku pa je zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti (že od 1. julija tekočega leta) za vsa leta zavrnilo (V/3. točka izreka), mu obračunati dodatek do minimalne plače oz. razliko v mesečni plači za obdobje od januarja 2013 do marca 2014 v bruto zneskih, kot izhajajo iz točke V/4 izreka, od zneskov odvesti davke in prispevke in mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila (V/4 točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 1.592,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (V/5 točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje skupno v višini 752,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnice in tožnik niso zakonito izredno odpovedali pogodb o zaposlitvi, zato niso upravičeni do zahtevanih odpravnin, odškodnin za čas odpovednega roka in nadomestil za neizrabljeni letni dopust. Ker sodišče prve stopnje ni konkretno navedlo mesecev, v katerih naj bi tožena stranka izplačevala plače z zamudo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so tožnik in tožnice izredno odpovedali pogodbo o zaposlitvi 13. 6. 2014, ko plači za maj in junij 2014 še nista zapadli v plačilo. Trdi, da kot delodajalec dejansko ni imela možnosti odpraviti kršitve, saj so očitki v pisnih opominih nekonkretizirani oziroma pavšalni. Tožnice in tožnik niso imeli namena toženi stranki omogočiti, da dejansko sanira morebitne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da odpovedi ne dosegajo standarda obrazloženosti, ki bi omogočal sodni preizkus obstoja dejanskih razlogov za odpoved. Poleg tega tožnice in tožnik niso v odpovedi navedli obstoja okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnice in tožnik niso navedli in obrazložili konkretnih razlogov za podajo izrednih odpovedi, tj. na katera konkretna izplačila plač naj bi se njihovi očitki nanašali. Zato toženi stranki ni jasno, kaj naj bi v konkretnem primeru predstavljalo dejansko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da so bile odpovedi podane po izteku 30-dnevnega odpovednega roka, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zamud pri izplačilu plače za april 2014. Trdi, da je sodišče izven okvirov očitkov iz odpovedi ugotovilo, da je obstajal zakonit odpovedni razlog. Prav tako tožnica A.A. ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v trajanju 27 dni, saj bi lahko do izteka odpovednega roka izrabila celoten dopust. V zvezi z odločitvijo o izplačilih plač za maj in junij 2014 navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi REK 1 obrazcev ugotoviti, da je tožena stranka v celoti izpolnila svoje obveznosti do tožnic in tožnika. Ocena sodišča prve stopnje o prekluziji dokazov, na katere se sklicuje v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2018 je zmotna, saj tožena stranka teh dokazov ni predložila zaradi neustreznega materialno procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje bi moralo skladno z določbo 286.a člena ZPP upoštevati izpiske o plačilnem prometu in pisne obračune plač. Poleg tega v delovnih sporih velja tudi preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi v obravnavanem sporu. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter 286. člen oziroma peti odstavek 286. a člena ZPP, kar je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da so bile vsem tožnicam izplačani tudi plači za maj in junij 2014, kot je obrazložila v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2018. Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede regresa za letni dopust. Ker je imela v obdobju od leta 2011 do 2104 likvidnostne težave, bi moralo sodišče prve stopnje priznati le zamudne obresti od 2. novembra dalje. Napačna je tudi odločitev v delu, ki se nanaša na obračun jubilejne nagrade. Glede na določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov je bila tožena stranka oproščena plačila prispevkov za prejemke iz delovnega razmerja. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnice in tožnika zastopala ista pooblaščenka. Ker Zakon o odvetniški tarifi ne določa nagrade za posamezna opravila, ki jih opravi odvetnica za več strank, sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati vsaki tožnici oziroma tožniku stroške postopka za ista dejanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnice in tožnik so na pritožbo odgovorili. Navajajo, da ni utemeljena ter predlagajo, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili so stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je o zahtevkih tožnice in tožnika v tem sporu enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Pd 73/2014 z dne 23. 2. 2017. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

7. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih glede odločitve o zakonitosti izrednih odpovedi in posledično o izplačilu odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka in nadomestil za neizrabljen letni dopust, tako da se da preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Tožena stranka v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov glede obračuna in izplačila plač za maj in junij 2014, ki jih je podala v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku, v pritožbi uveljavlja več procesnih kršitev (286. člen ZPP in 286. a člen ZPP in 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004). Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 608/2017 z dne 16. 11. 2017 dalo napotek sodišču prve stopnje, da v okviru materialno procesnega vodstva poskrbi za pravilno razumevanje REK-1 obrazcev za meseca maj in junij 2014. Obveznost zagotavljanja materialnega procesnega vodstva sodišča je v ponovljenem postopku povezana tudi z vprašanjem učinkovanja prekluzije iz 286. člena ZPP. V zvezi s tem je odločilen odgovor na vprašanje, ali je bilo do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo strankama razjasnjeno, katera so odločilna dejstva, na podlagi katerih bo sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za presojo pravilnosti stališča sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov kot prepoznih, je torej odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožniki so v tožbi trdili, da jim tožena stranka ni obračunala in izplačala bruto plač za maj in junij 2014. V odgovoru na tožbo je tožena stranka po pooblaščenki uveljavljala ugovor, da je tožnicam in tožniku za navedena meseca obračunala bruto plačo ter poravnala davke in prispevke od bruto plač, ne pa tudi neto zneskov plač. Pri tem se je sklicevala na skupne REK obrazce in jih predložila. Sodišče prve stopnje je glede na takšno trditveno podlago strank v ponovljenem postopku pravilno ugotavljalo le pravno relevantna dejstva glede REK-obrazcev, tj. glede obračuna davčnih odtegljajev oziroma prispevkov za socialno varnost kot dela bruto plač. Navedbe glede izplačila neto plač za maj in junij 2014, ki jih je tožena stranka v ponovljenem postopku podala v pripravljalni vlogi po zamenjavi pooblaščenke, pa so glede na določbi 286. člena in drugega odstavka 362. člena ZPP, prepozne. Tožena stranka je namreč z dodatnimi dokazi razpolagala že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker so bila torej dejstva v zvezi z izplačilom neto plač pomembna že v prvotnem postopku in takšna niso postala šele po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, tožena stranka pa je za ta dejstva ves čas vedela oziroma razpolagala s temi dokazi, ni mogoče šteti, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku v obravnavanem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko novih navedb in predlaganih dokazov ni upoštevalo, oziroma bi prav v nasprotnem primeru prišlo do kršitve navedenih zakonskih določb, če bi jih upoštevalo pri odločitvi.

9. Tožena stranka se v tem delu sklicuje tudi na intencijo zakonodajalca v 286. a členu ZPP, da se sme sodišče sklicevati na prekluzijo le, če bi se sicer postopek zavlekel. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je sicer res zavzela stališče, da je na prvi pogled striktna prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb od novele ZPP-D med drugim omehčana z določbo petega odstavka 286. a člena ZPP, kar terja presojo sodišča, ali dopustitev takšnih navedb ne bi zavlekla reševanja spora, vendar pa tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje takšne presoje ni opravilo ali da je napačna. Takšnih konkretiziranih očitkov relativne bistvene kršitve pravdnega postopka sodišča prve stopnje v pritožbi ni najti. Neutemeljen je tudi očitek kršitve določbe o preiskovalnem načelu. Določba 34. člena ZDSS-1 ne izključuje drugega odstavka 286. člena ZPP in drugega odstavka 362. člena ZPP. Iz navedene določbe tudi ne izhaja, da je sodišče v vseh primerih dolžno izvajati vse dokaze. Nanaša se le na izjemne primere, ko sodišče kljub izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, presodi, da so še vedno ostala neraziskana nekatera pravno pomembna dejstva in se zato odloči izvesti dokaze tudi po uradni dolžnosti.

10. Na podlagi 4. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. V drugem odstavku 111. člena pa ZDR-1 določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvi pisno obvestiti Inšpektorat za delo RS. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem tridesetdnevnem roku.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so jih tožnice in tožnik podali toženi stranki 13. 6. 2014 po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 nezakonite in zato nimajo pravice do vtoževane odpravnine, denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust in odškodnine za čas odpovednega roka. Tožnice in tožnik v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 niso prejeli plač 15. oziroma 18. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca (28. 1. 2014, 26. 2. 2014, 28. 3. 2014, 29. 4. 2014), plačo za april 2014 pa so prejeli šele po 30. 6. 2014. Sicer pa je tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da je v letu 2014 zaradi nelikvidnosti zamujala z izplačilom plač. Tožnice in tožnik so toženo stranko dne 5. 6. oziroma 6. 6. 2014 pisno opomnili na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestili inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisne opomine prejela 9. 6. 2014, tožnice in tožnik pa so izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podali 13. 6. 2014. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 in da je bil za zakonitost teh izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 izpolnila svoje obveznosti oziroma odpravila kršitve v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač - enaka odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 47/2016 z dne 17. 5. 2016). Ker je podan zakonit odpovedni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, na drugačno presojo v obravnavanem sporu ne vplivajo pritožbene navedbe, da plači za maj in junij 2014 še nista zapadli v plačilo do podaje izrednih odpovedi delavcev.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da izredne odpovedi tožnic in tožnika ne dosegajo standarda obrazloženosti oziroma da kršitve ne v pisnih opominih niti v odpovedi niso konkretizirane. Ta očitek je tožena stranka podala šele v ponovljenem postopku, tj. po končanem prvem naroku za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2018, kar je glede na pravila o prekluziji (286. člen in 362. člen ZPP) prepozno. Sicer pa lahko delavec izredno odpove pogodbe o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. V pisnih odpovedih pogodb o zaposlitvi so tožnik in tožnice jasno opredelili zakonit odpovedni razlog, ZDR-1 pa v drugem odstavku 87. člena le delodajalcu nalaga, da mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni uveljavljala iz razloga, da ni obstajal pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Trditve, da tožnice in tožnik v odpovedih niso obrazložili obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je po novem pooblaščencu tožena stranka uveljavljala šele v ponovljenem postopku, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2018. Te trditve tožene stranke je glede na četrti odstavek 286. člena ZPP in drugi odstavek 362. člena ZPP potrebno šteti za prepozne. S tem ko je zakonodajalec določeno kršitev uvrstil med kršitve, ki so razlog za podajo delavčeve izredne odpovedi, jo je štel za tako hudo kršitev, zaradi katere lahko delavec po dodatnem 3-dnevnem roku za njeno odpravo poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez dokazovanja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Podobno velja tudi za prepozne trditve tožene stranke o oprostitvi plačila prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja za vse delavce, ki jih je podala šele s pritožbo. Te njene navedbe je glede na določbo 337. člena ZPP potrebno šteti za nedopustno pritožbeno novoto.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izredne odpovedi tožnic in tožnika niso bile podane v 30-dnevnem roku od ugotovitve razlogov za odpoved. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana v zakonsko določenem subjektivnem roku. Že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so obstajali razlogi, ki so jo utemeljevali (izbirna pravica če in kdaj bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi je izključno na delavcu), vendar za ugotovitev, da je bil spoštovan prekluzivni rok, to ni pomembno. Pomembno je, da so bili podani pogoji za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (plače niso prejeli v določenih rokih petkrat zaporedoma) tudi v času izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ne glede na to, da so odpovedni razlogi obstajali že tudi prej, pa se takrat delavci še niso odločili za odpoved. Za odločitev o zakonitosti izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi je glede ohranitve roka bistveno, da so delavci za zadnjo kršitev izvedeli na plačilni dan 18. 5. 2014 (neizplačilo plače za april 2014), in da delodajalec tudi pred tem ni spoštoval dogovorjenega roka plačila za delo. Sicer pa rok za odpoved lahko začne teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač ni že v trenutku, ko so tožnice in tožnik zvedeli za nepravočasno izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko so zaradi tega opomnili toženo stranko ter opozorili inšpektorja za delo in so potekli trije delovni dnevi, v katerih je imela tožena stranka možnost, da pojasni svoje ravnanje ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač.

15. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust tožnici A.A. Glede samega temelja za priznanje tega nadomestila je pravilen zaključek, da tožnica zaradi ravnanj tožene stranke dejansko ni mogla izkoristiti svoje pravice do izrabe dopusta. Zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke je tožnica utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je učinkovala brez odpovednega roka, in zato letnega dopusta ni mogla izrabiti oziroma je to pravico izgubila, pri tem pa ji ni mogoče očitati, da bi lahko vnaprej predvidela nastanek vzroka, ki ji bo onemogočal izrabo dopusta. Zato je njen zahtevek po samem temelju utemeljen.

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi z regresom za letni dopust. Na podlagi tretjega odstavka 131. člena ZDR-1 se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa od 1. julija tekočega koledarskega leta, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega leta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane likvidnostne težave tožene stranke na samo višino regresa za letni dopust, ki pripada tožnicam in tožniku, nimajo nobenega vpliva, saj nelikvidnost vpliva le na datum izplačila regresa za letni dopust. Tožena stranka pa ob tem ni dokazala, da bi bila nelikvidna, prav tako pa ni navedla, katera pogodba na ravni dejavnosti naj bi zanjo veljala. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage, da bi določilo drugačen datum zapadlosti regresa za letni dopust od tistega, ki ga določa drugi odstavek 131. člena ZDR-1 (oziroma ga je za leti 2011 in 2012 določal drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.).

17. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede odmere stroškov postopka. Tarifna številka 1200 v povezavi z 8. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) določa povišanje nagrade v primeru, ko lahko odvetnik v isti zadevi zastopa več strank. Na podlagi prvega odstavka navedene tarifne številke se nagrade, določene glede na vrednost predmeta (drugi odstavek 24. člena ZOdvT), povišajo le, če gre za isti predmet odvetniških storitev. Ne glede na to, da je sodišče kasneje s sklepom združilo postopke v enotno obravnavanje in je vse tožnike v sporu zastopala ista pooblaščenka, je za odločitev o stroških postopka pomembno, da so v obravnavani zadevi tožnice in tožnik ločeno podali odpovedi pogodb o zaposlitvi, odvetnica pa je za vsakega vložila posebno tožbo in je bil opravljen prvi narok v vsaki zadevi posebej, zato ni šlo za isti predmet odvetniških storitev. V takem primeru gre za več različnih predmetov, zato je vsak tožnik upravičen do svojih stroškov postopka brez povišanja po tarifni številki 1200 zaradi zastopanja več oseb.

18. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker tožnik in tožnice z odgovorom na pritožbo niso bistveno pripomogli k rešitvi pritožbe, sami krijejo svoje stroške (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).