Jedro

Primerna preživnina je ocena, ki mora sicer temeljiti tudi na konkretnih dokazih, kar pa ne spreminja bistva, da gre v končni fazi za oceno, ne za izračun. Sodišče se pri oceni potreb sicer opira na številke glede posameznih stroškov, vendar zgolj okvirno in približno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka) potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in preživnino zanj v breme toženca, njegovega očeta, ki je po zadnji uskladitvi znašala 93,48 EUR mesečno, od 6. 11. 2012 (od vložitve tožbe) do izdaje sodbe (25. 4. 2014) zvišalo na 220 EUR (I. točka), od izdaje sodbe dalje pa na 320 EUR. Višji tožbeni zahtevek, tožnik je zahteval zvišanje na 1000 EUR), je zavrnilo (III. točka). Odločilo je še, da krije vsaka stranka sama svoje pravdne stroške (IV. točka).

2. Proti delu, v katerem je njegov zahtevek zavrnjen, in proti odločitvi o stroških se tožnik pritožuje, za kar navaja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo ali pa razveljavitev tega dela sodbe in opredeljuje še pritožbene stroške.

3. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da ima kot otrok s posebnimi potrebami večje stroške kot zdravi otroci, kar je splošno znano, pa tudi listino, ki jo je v zvezi s tem predložil (5. 5. 2014), je treba upoštevati. Ker mu sodišče ni vročilo podatkov o toženčevih prihodkih, ki jih je pridobilo preko mednarodne pravne pomoči, navaja, da je kršeno načelo kontradiktornosti oz. uveljavlja kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (od tu: ZPP). Potem pa se zoperstavlja oceni sodišča po vseh postavkah in meni, da so njegove potrebe ocenjene prenizko. Glede stanovanjskih stroškov je prepričan, do so mesečno višji od 60 EUR, saj je treba sem prišteti še občasne stroške, vezane na nakup pohištva (postelja, pisalna miza) ter strošek za najem garaže. Za prehrano meni, da je treba priznati več kot 100 EUR, in sicer 200, saj se med počitnicami ne prehranjuje v šoli. Glede obleke in obutve se zavzema, da se mu prizna 100 EUR in ne le 70, očita, da sodišče ni priznalo stroškov za posebne vložke zaradi ploskega stopala, očitno pa je sodišče tudi spregledalo, da otroška noga hitro raste in da mora zato kupovati veliko obutve. Tudi stroški za šolo se mu zdijo prenizko ocenjeni, saj so šolske potrebščine drage, opozarja še na stroške raznih ekskurzij. Glede prostočasnih dejavnosti opozarja, da so te številne in drage, od plavalnega do plezalnega tečaja, kluba „triatlonček“, plesnih vaj, kar vse stane 105 EUR mesečno, ne računajoč še letne članarine, potem pa so tu še razne terapije (npr. hypo terapija s konji; petnajst takih terapij stane 450 EUR), nakar pritožba še nadrobno navaja, koliko stane kakšen pripomoček, kos opreme ali garderobe, sodišču pa na več mestih očita, da vsega tega ni obrazložilo, povzelo ali upoštevalo, kar vse so kršitve postopka po 14. in 15. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP. Podobno kazuistična je pritožba tudi glede stroškov razvedrila, tu našteva, kaj vse tožnik obišče in koliko stanejo razne vstopnice. Glede oddiha graja kot prenizko priznane stroške 850 EUR na letni ravni, poudarja, da mu je svetovan morski zrak, opozarja pa tudi, da so številna zdravila plačniška. Glede toženčevih dohodkov je prepričan, da so ti med 4000 in 5000 EUR mesečno, ne le 2000 EUR, kot navaja sodišče brez kakršnegakoli dokaza. Če neto na letni ravni zasluži 26.000 EUR, je mesečno to več kot 2000 EUR, navaja pritožba. Trdi še, da toženec gotovo prejema tudi dnevnice, dve leti nazaj pa si je kupil drag avtomobil (Toyota Avensis). Ker s tožnikom ne preživlja skupaj niti počitnic, nima z njim razen s preživnino nikakršnih stroškov, sklene pritožba, ki se, sicer ne posebej obrazloženo, zoperstavlja tudi odločitvi o stroških.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vsa odločilna dejstva je pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka.

7. Najprej je treba povedati, da ima izpodbijana sodba zadostne razloge o odločilnih dejstvih, saj ti v celoti omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo na več mestih očita tožnik, ni podana. Nikjer tudi ni nasprotja med tem, kar piše v listinah ali zapisnikih, in med tem, kar sodišče povzema, da piše, zato tudi kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni storilo.

8. Tudi očitane kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Tožniku (oz. njegovi zakoniti zastopnici) je bila z vročanjem pisanj in z pravilnim vabljenjem dana vsa možnost enakopravnega sodelovanja v postopku. Smela se je izjaviti o vseh relevantnih vprašanjih. V postopkih, kot je ta, kjer je primarno vodilo korist otroka, res ne veljajo siceršnje prekluzije, ki zagotavljajo ekonomičnost postopka, saj je korist otroka viša vrednota. Vendar pa sodišče prve stopnje ne more upoštevati oz. presojati nečesa, česar ni prejelo do zaključka glavne obravnave, kar velja tako glede odgovora na poizvedbo glede toženčevih prihodkov, kot tudi glede odločbe o tožnikovih posebnih potrebah. Ni torej napaka sodišča prve stopnje, da tega ni presojalo, saj lahko oboje tožnik uveljavlja v pritožbi. Nič od tega pa ga ne vodi do ugodneje odločitve, kot bo še pojasnjeno.

9. Kriterije za določanje višine preživninske obveznosti staršev vsebujejo določbe 129. in 129.a čl. ZZZDR, ki urejajo razmerje med roditeljema pri porazdelitvi preživninskega bremena. Po določbi 129. čl. ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Po določbi 129.a čl. ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti za bivanje, hrano, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgojo, oddih, razvedrilo in druge posebne potrebe otroka.

10. Bistvo naloge sodišča pri določanju preživnine je, da najde ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter preživninsko obremenitvijo staršev na drugi strani. Nujnost otrokovih potreb pada po zgoraj citirani lestvici naštetih potreb v 129.a čl. ZZZDR od najbolj nujnih bioloških potreb na eni strani, pa vse do prostočasnih potreb na drugi strani. Od zmožnosti staršev je odvisno, v kolikšni meri bodo zlasti tiste manj nujne otrokove potrebe zadovoljene.

11. Poudariti velja, da določanje preživnine ni računovodska aplikacija in ni rezultat obračuna prav vseh (možnih ali dejanskih) kupljenih izdelkov ali plačane storitve, njihovega matematičnega seštevka in nato ustreznega količnika. Takšen postopek po redukciji ad absurdum nikoli ne bi niti mogel biti povsem natančen, saj posamezni izdatki iz meseca v mesec variirajo. Primerna preživnina je ocena, ki mora sicer temeljiti tudi na konkretnih dokazih, kar pa ne spreminja bistva, da gre v končni fazi za oceno, ne za izračun. Sodišče se pri oceni potreb sicer opira številke glede posameznih stroškov, vendar zgolj okvirno in približno. Toliko v odgovor pritožniku, da niso upoštevani oz. obrazloženi vsi njegovi zatrjevani izdatki.

12. Na podlagi povedanega je ocena sodišča prve stopnje, da so mesečne potrebe osemletnega tožnika, izražene v denarju, približno 430 EUR, pravilna. Je rezultat še podrobnejše ocene, da so njegove mesečne potrebe, vezane na stroške bivanja, približno 60 EUR, na prehrano 100 EUR, na obleko in obutev 70 EUR, na šolo 70 EUR, na prostočasne dejavnosti 60 EUR, na razvedrilo pa še dodatnih 70 EUR. Nobena od pritožbenih trditev ne omaje navedene ocene kot prenizke. S tem, ko bo toženec tako določeno preživnino plačal, bodo tudi po presoji pritožbenega sodišča zadovoljene tožnikove življenjske potrebe, tako tiste nujne, kot one druge ne tako zelo nujne, saj zlasti toženčevi dohodki to vendarle omogočajo.

13. In zdaj še k nekaterim podrobnostim: Ocena 60 EUR za stroške bivanja v tričlanskem gospodinjstvu v lastniškem stanovanju (za katerega se torej ne plačuje najemnina) nikakor ni nerealna, pač pa je taka zahteva, da se v ta strošek šteje še najem garaže. Ocena 100 EUR za prehrano, pri čemer ima tožnik tekom šole le-to v celoti zagotovljeno tam brez kakršnihkoli stroškov, tudi ni prenizka, čeprav je seveda za te namen možno zapraviti tudi (precej) več, dá pa se tudi manj, odvisno pač od tega, kakšen cenovni razred izdelkov se izbere – kvaliteta tu ni nujno v premem sorazmerju, da pa s tem ne bi tožnik imel zadosti hrane, pa sploh ni mogoče reči. 70 EUR mesečno (za boljši občutek je to 840 EUR letno) za osemletnega dečka za obleko in obutev je kvečjemu veliko, ne pa malo – prvostopenjsko sodišče prepričljivo in natančno obrazloži, da tožnikova potreba po posebni obutvi oz. posebnih vložkih za čevlje ni dokazana. Tudi stroški za šolo 70 EUR na mesec so po presoji pritožbenega sodišča visoko ocenjeni, upoštevajoč to, da se šolska prehrana ne plačuje; trditev, da samo šolski nahrbtnik stane 100 EUR, je absurdna. Za razvedrilo in prostočasne dejavnosti ocena 70 in 60 EUR na mesec tudi ni prenizka. V bistvu gre za eno in isto, za čim bolj kvalitetno preživljanje prostega časa, kar je sicer zelo zaželeno oz. za otroka koristno, ni pa to najnujnejša potreba. A spet, ker očetovi dohodki to omogočajo, je sodišče storilo prav, da je tudi to ocenilo v takšni meri. Gre za letni strošek 1560 EUR, s čimer bo tožniku zagotovljeno tako organizirano ukvarjanje s športom, kot tudi razni izleti, počitnice in kulturno udejstvovanje. Prvostopenjsko sodišče je korektno pojasnilo, da sicer razume, da ima tožnik določene zdravstvene težave (s povečano žrelnico, ploskim stopalom, hiperaktivnostjo), da pa te niso takšne, da bi terjale posebej pogojene dodatne stroške, kar pritožba neuspešno želi prikazati drugače. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče posebej pridružuje oceni prvostopenjskega, da ima mati zaradi brezposelnosti veliko časa, ki ga lahko posveti gibanju v naravi s tožnikom in sploh kvalitetnemu preživljanju prostega časa z njim. Če bo dohodke začela pridobivati tudi sama, pa bo fond za posamezne nadstandardne dobrine (kot je npr. terapija s konji) pač toliko večji. Res je, da vsa priložena dokazila izkazujejo velik trud matere za zdrav in uspešen psihofizični razvoj tožnika. S tem zgledno izpolnjuje svojo starševsko dolžnost, ki je oče očitno ne; vendar preživnina tega v celoti ne more nadomestiti.

14. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi ugotovljene prihodke toženca. Na podlagi predloženih plačilnih listov je sodišče ugotovilo, da je njegova neto letna plača 26.000 EUR, kar je 2166,66 mesečno. Ob tem, da ima tri preživninske obveznosti, je ocena, da za tožnika plačuje 320 EUR, kar je 75% njegovih potreb, ustrezna. Nakup Toyote Avensis dve leti nazaj sam po sebi ni tak luksuz, ki bi kazal na (bistveno) višje toženčeve prihodke.

15. Pravilna pa je tudi stroškovna odločitev. Po določilu 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterij uspeha, ki ga izpostavlja tožnik, v teh postopkih torej ne velja. Čeprav je bila tožba delno uspešna, ni potrebe računati matematični uspeh; prav in primerno je, da vsak nosi svoje pravdne stroške.

16. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V posledici tega je tožnik sam dolžan kriti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).