Jedro

Ni res, da obremenitev nepremičnine predstavlja le ustanovitev stvarne pravice na nepremičnini, ne pa obligacijska pravica, kot je npr. zakup. Nedvomno namreč predstavlja za nepremičnino njen zakup breme, saj je imetnik lastninske pravice v takem primeru občutno prikrajšan v izvrševanju lastninske pravice, zlasti ob upoštevanju vseh upravičenj, ki mu jih ta daje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, s katero se toženi stranki prepove odtujitev, obremenitev in razpolaganje z nepremičninami parc. št. 146, 147 in 150, vse k.o. X, pri čemer se o začasni odredbi obvesti Upravno enoto Škofja Loka, velja pa do pravnomočne rešitve te pravde.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi predloga zmotno štelo, da s tem, ko toženka ponuja svoje zemljišče v zakup, tožbeni zahtevek tožnice ne bo otežkočen, ker gre pri zakupu za obligacijsko in ne stvarno pravico. Opozarja tudi na dejstvo, da ima tožnica možnost oziroma je že zaznamovala nek spor iz leta 2003 v zemljiški knjigi in zato začasna odredba ni potrebna. Tožničina lastninska pravica, ki naj bi se ugotovila v tej pravdi, bi bila v veliki nevarnosti, če bi toženka zemljišče oddala v dolgoročni najem. Tožnica s svojo lastnino, ki bi bila obremenjena z zakupom, ne bi mogla razpolagati, to pa je očitna nevarnost, da tožnica svoje terjatve ne bo mogla uveljavljati, ali bo uveljavitev zelo otežena. Lastninska pravica namreč ni samo formalna lastnina, vknjižena v zemljiški knjigi, ampak po določbi 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pomeni pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Z zakupom spornih nepremičnin bo njena lastnina nedvomno omejena, kar se je v predlogu tudi že trdilo. Tožnica je kot dodatno predpostavko po členu 272/2 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), če nevarnosti uveljavitve terjatve sodišče ne bi spregledalo, tudi trdila, da toženka z začasno odredbo, če tudi se zahtevek izkaže za neutemeljenega, ne bi utrpela nobenih neugodnih posledic, ker bi od tožnice po končani pravdi lahko izterjala zakupnino (uporabnino).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče stališču pritožbe, da je lastninsko pravico gledati skupno z upravičenji, ki jih ta pravica po 37. členu SPZ daje lastniku, sprejema za pravilnega. Preozko je gledanje sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, da sama lastninska pravica na sporni nepremičnini, če tudi bi jo dala tožena stranka v zakup, ne bi bila omejena, saj bi ostala tožnici, v kolikor bi v pravdi uspela. Tožnica v tej pravdi res vtožuje le ugotovitev, da je na spornih zemljiščih lastnica, brez zahteve po izročitvi teh nepremičnin, ker ima nepremičnine že v posesti. Ob tako ozkem gledanju, kot to stori sodišče prve stopnje, bi bila tožnica, ker že ima posest in zato tožbeni zahtevek v tej smeri ni potreben, v slabšem položaju od tistega, ki take posesti še nima in bi bil zato potreben tudi zahtevek po izročitvi, kar pa ni opravičljivo. Pojasnjeno pomeni, da je v okviru varovanja terjatve z začasno odredbo, če tudi je predmet zahtevka le priznanje lastninske pravice, potrebno kot upnikovo terjatev upoštevati tudi upravičenja, ki jih lastninska pravica imetniku daje (37. člen SPZ).

5. Pritožbeno sodišče nadalje ne sprejema niti stališča sodišča prve stopnje, da predstavlja obremenitev nepremičnine le ustanovitev stvarne pravice na nepremičnini, ne predstavlja pa takega bremena obligacijska pravica, kot je npr. zakup. Nedvomno predstavlja za nepremičnino njen zakup breme, saj je imetnik lastninske pravice v takem primeru občutno prikrajšan v izvrševanju lastninske pravice, zlasti ob upoštevanju vseh upravičenj, ki mu jih ta daje.

6. Ko se sodišče prve stopnje sklicuje na zaznambo spora v zemljiški knjigi, ni spregledati, da se ta zaznamba nanaša na povsem drugo pravdo (glej prilogi A4 in A5) iz leta 2003, medtem ko je ta pravda pričela teči šele leta 2013. Poleg tega je ta zaznamba spora le pri parc. št. 147 in 150, ne pa tudi pri parc. št. 146, katera je tudi predmet te pravde. Seveda pa je pravica upravičenca, katerega sredstva zavarovanja svoje terjatve se bo poslužil in mu ni možno zapovedati, da če ima možnost enega zavarovanja, se zato drugega ne more poslužiti, čeprav prvega ni izkoristil. 7. Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenega pritožbi tožeče stranke ugodilo, z njo izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča.