Jedro

Sodišče bi zaradi zahteve skrbnosti (8. člen ZPP zahteva vestno in skrbno presojo) moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo.

Določbe 214. člena ZPP namreč ne prepoveduje dokazovanja nespornih dejstev, temveč le dopušča, da se ta ne dokazujejo.

Pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi med njiju moralo biti porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti ob enaki pravni usodnosti nikakor ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V danem primeru je tožnik z med seboj trdno povezanimi posrednimi dokazi (s tožencem sta se sprla v lokalu, toženec ga je izvlekel iz lokala, isto noč je utrpel telesne poškodbe, izključena je možnost samopoškodbe) svoje trditve uspel dokazati za pretežno verjetne, vendar so bile zaradi previsokega dokaznega standarda izenačene z neresničnimi. Po drugi strani pa je toženec, za katerega ima pravna usodnost sodne odločbe enak pomen in ki prav tako nosi dokazno breme, uspel zgolj zato, ker nihče ni videl (ali pa se ni več spomnil) pretepa. Ker dokazno tveganje zaradi izbire previsokega dokaznega standarda ni bilo enakomerno porazdeljeno, tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, ki je tudi ustavno zagotovljena pravica (22. člen Ustave RS).

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 1,900.000,00 tolarjev - to je za znesek 51.748,00 tolarjev s pripadki - zavrže, v ostalem pa se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo - to je za znesek 1,900.000,00 tolarjev s pripadki - in v celoti glede odločitve o pravdnih stroških razveljavita ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, potem ko mu je bila zadeva že tretjič vrnjena v ponovno sojenje, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 1.951.748,00 SIT s pripadki in tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodbi temeljita na presoji, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bil prvi toženec tisti, ki je udaril tožnika in mu s tem povzročil škodo, zaradi česar je bilo treba ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu njegov tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožnik v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni z gotovostjo ugotovilo dveh dejstev, ki sta tako odločilni, da bi ob dokazni oceni, opravljeni v skladu s pravili postopka, lahko pomenili zanj ugodno rešitev zadeve. Ti dejstvi sta: - dejstvo, da sta se tožnik in toženec prepirala v lokalu in da je toženec po prepiru odvlekel tožnika iz lokala in - dejstvo, da je toženec zapustil lokal ob 24,00 uri, torej tedaj, ko je bil tožnik tudi poškodovan.

Glede prvega dejstva tožnik trdi, da sodišče ni zavzelo stališča o avtentičnosti zapisa v uradnem zaznamku v prilogi A70 spisa. Oceniti bi moralo, ali je bila vsebina avtentična v času sprejema izjave na zapisnik, saj je to tista bistvena okoliščina (213. člen ZPP), od katere je tudi odvisna dokazna ocena o nadaljnjem teku dogodkov. Ob tem se tožnik sprašuje, ali mu sodišče v določeni meri vendarle ne verjame, da je prišel s tožencem v konflikt že v lokalu. Tožnik nadalje očita sodišču napačno dokazno oceno glede drugega dejstva, ki je po njegovem pomembno v tem postopku - to je časa odhoda toženca iz lokala. To dejstvo je bilo namreč za stranke nesporno, sodišče pa je o njem kljub temu izvajalo dokaze in zaključilo drugače, kot je navajal tožnik. Ker toženec ni zanikal, da je lokal zapustil ob 24. uri, sodišče ni imelo podlage za (drugačno) ugotavljanje tega dejstva. Tožnik meni, da je sodišče v njegovo škodo ugotavljalo po tožencu priznana dejstva, zaradi česar ima sodba v tem delu pomanjkljivosti iz 14. točke (očitno drugega odstavka) 339. člena ZPP. V nadaljevanju tožnik navaja, da je sodišče na podlagi 8. člena v zvezi z 215. členom ZPP zmotno ocenilo, da ni uspel dokazati, da ga je poškodoval toženec, saj potek dogodkov nekega drugačnega sklepanja sploh ne omogoča. Opozarja še, da pri takšnih poškodbah nastopi izguba spomina ali vsaj delna izguba spomina za dogodke, ki so se odvijali. Tožnik se zato zaslišan kot stranka v postopku res ni mogel spominjati poteka dogodkov, ki se nanašajo na točen kraj poškodbe in način poškodbe. Dokazna ocena sodišča, da tožniku zaradi tega ne verjame, je zato pravno neetična. Ker sodišče ne dvomi, da je bil tožnik poškodovan zunaj prostorov lokala, ki so namenjeni za goste in ker sodišče nadalje ne dvomi, da je tožnika poškodovala tretja oseba, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožnik končno še navaja, da je sodišče druge stopnje, kljub svoji kontrolni funkciji, v svoji obrazložitvi ugotavljalo oziroma dopolnjevalo dejansko stanje, saj je, v nasprotju z določili 224. člena ZPP in ostalimi, ugotavljalo, da je uradni zaznamek nepodpisan in da priča G. ni bil opozorjen na izpoved resnice in posledice krive izpovedbe. Sodišče druge stopnje ni preizkusilo izpodbijane sodbe v razlogih, navedenih v njej, temveč je samo dodalo še obrazložitev, ki se nanaša na formalne pomanjkljivosti uradnega zaznamka. Sodišče druge stopnje je nadalje kršilo ZPP s tem, da je drugače interpretiralo izjavo priče G., ki jo je podal pred sodiščem, ko mu je bila predočena vsebina uradnega zaznamka. Moralo bi zavzeti stališče do izjave, v kateri je smiselno potrdil, da je takšno izjavo policistu podal, ne pa ugotoviti, da ni nikoli izpovedal tega, kar je navedeno v uradnem zaznamku. Ker se sodišče druge stopnje o tem izpodbijanem dejstvu ni izjasnilo, navedlo pa je, kar v tem postopku sploh ni bilo sporno (torej da priča nikoli ni izpovedala, kar je navedeno v uradnem zaznamku) in pri tem enostavno prezrlo, da je priča vedno poudarjala, da se dogodkov ne spominja, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je v tem delu sodba neobrazložena in ne odgovarja na navedbe pritožbe. Revident predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 1,900.000,00 tolarjev - to je za znesek 51.748,00 tolarjev s pripadki - ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

Obrazložitev odločitve o delu revizije, v katerem ni dovoljena: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik z revizijo izpodbija sodbo, s katero je bila potrjena zavrnitev zahtevka za povrnitev tako premoženjske kot nepremoženjske škode. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožnikovega zahtevka za povrnitev njegove premoženjske škode znaša 51.748,00 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Revizija zato v tem delu ni dovoljena, zaradi česar jo je bilo treba v skladu z določbo 377. člena ZPP zavreči. Obrazložitev odločitve o preostalem delu revizije, v katerem je utemeljena: Relevantno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v tem postopku in na katero je revizijsko sodišče vezano, je, da sta se tožnik in toženec v noči s 30. na 31.8.1986 nahajala v lokalu ... Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jih sodišče druge stopnje sicer ni sprejelo brez zadržkov v celotnem obsegu, v katerem so bile v prid tožniku - čeprav je odločalo le o pritožbi tožnika in to na seji senata) sta se toženec in tožnik v točilnici zapletla v prepir, nakar je toženec tožnika zvlekel iz lokala. Tožnik je isto noč pretrpel telesne poškodbe, pri čemer je samopoškodba izključena. Poškodovan je bil po tretji osebi. O tem, ali je bil toženec tisti, ki je udaril tožnika in mu s tem prizadejal škodo, sta sodišči odločili na podlagi pravila o dokaznem bremenu in zaključili, da tožniku ni uspelo dokazati, da ga je poškodoval prav toženec.

Tožnik v reviziji najprej graja dokazno oceno sodišč, zaradi katere sta bili dve pravno relevantni dejstvi (prepir v lokalu in čas toženčevega odhoda iz gostilne) po njegovem mnenju zmotno ugotovljeni. Ob tem sam navaja, da revizije ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čemur revizijsko sodišče pritrjuje (tretji odstavek 370. člena ZPP). V reviziji je dovoljeno grajati dokazno oceno, če je bila opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP (kršitev postopkovne določbe), ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek o pomanjkljivi dokazni oceni o avtentičnosti izjave v uradnem zaznamku iz kazenskega spisa (priloga A70) utemeljen. Za ugotovitev tega dejstva je sodišče prebralo uradni zaznamek, zaslišalo pričo L. G. in J. G. Glede priče G. je sodišče prve stopnje argumentirano navedlo, da se postavlja vprašanje verodostojnosti njegovega izpovedovanja (da se ničesar ne spominja in da ni ničesar videl). Izpovedbe priče J. G., ki je sestavljal uradni zaznamek, prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnega zaznamka, ob tem pa po drugi strani dopustilo tudi možnost, da je toženec tožnika v točilnici zgrabil za oblačila. Sodišče bi zaradi zahteve skrbnosti (8. člen ZPP zahteva vestno in skrbno presojo) moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. Tožnik je na to kršitev opozoril v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje, namesto da bi preizkusilo argumentacijo sodišča prve stopnje, brez obravnave (358. člen ZPP) ugotovilo celo drugačno dejansko stanje s tem, ko je odreklo avtentičnost izjavi, zapisani v uradnem zaznamku. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo čas odhoda toženca iz lokala, čeprav to dejstvo ni bilo sporno med strankama. Očitek je neutemeljen. Določba 214. člena ZPP namreč ne prepoveduje dokazovanja nespornih dejstev, temveč le dopušča, da se ta ne dokazujejo. Sodišče s tem ni kršilo razpravnega načela, saj ni ugotavljalo dejstev, ki jih stranke niso navajale.

Prav tako je nerazumljivo, zakaj bi sodba zaradi takšnega postopanja imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti.

Tožnik v reviziji smiselno uveljavlja tudi kršitev pravil o dokaznem bremenu. Sodišči sta namreč o tem, ali je toženec tisti, ki je udaril tožnika in mu povzročil škodo, odločali na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Tožnik meni, da za takšno odločanje (215. člen ZPP) ne bi bilo potrebe, če bi sodišče opravilo pravilno dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Gre za očitek zmote o obstoju spoznavne krize ("non liquet" situacije), to je situacije, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti nekega dejstva. Ker sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku (drugi odstavek 2. člena ZPP), je zakon predvidel, da v takšnem primeru sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Do zmote o obstoju spoznavne krize lahko pride, če sodišče zmotno oceni dokaze, če sodišče ne izčrpa vseh možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ali če uporabi napačen dokazni standard.

Sodišče prve stopnje je dejstvo o prepiru v točilnici upoštevalo pri odločanju o tem, kdo je pretepel tožnika, vendar mu to vseeno ni zadoščalo, da bi "moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prav toženec tisti, ki je udaril tožnika". Tudi sodišče druge stopnje (ki pa ne upošteva niti posrednega dokaza prepira v lokalu) ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti, da je toženec pretepel tožnika. Takšna sklepa sodišč prve in druge stopnje tožnik graja in trdi, da je ocena, da tožniku ni uspelo dokazati, da ga je poškodoval toženec, zmotna. Ob tem opozarja na svoj slabši položaj v postopku dokazovanja, ker je zaradi poškodb utrpel motnje zavesti. Vsebinsko gre za očitek uporabe previsokega dokaznega standarda, ki predstavlja bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da ima prav sodišče druge stopnje, ko pravi, da je dokazno breme za trditve, da je ravno toženec poškodoval tožnika, na tožnikovi strani. Vendar pa ob tem prezre, da ni tožnik edini, ki nosi trditveno in dokazno breme.

Toženec bi moral prav tako dokazati svojo trditev, da ni poškodoval tožnika (212. člen ZPP). Ob tem je potrebno upoštevati, da je pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi med njiju moralo biti porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti ob enaki pravni usodnosti nikakor ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V danem primeru je tožnik z med seboj trdno povezanimi posrednimi dokazi (s tožencem sta se sprla v lokalu, toženec ga je zvlekel iz lokala, isto noč je utrpel telesne poškodbe, izključena je možnost samopoškodbe) svoje trditve uspel dokazati za pretežno verjetne, vendar so bile zaradi uporabe previsokega dokaznega standarda v postopku na prvi in drugi stopnji izenačene z neresničnimi. Po drugi strani pa je toženec, za katerega ima pravna usodnost sodne odločbe enak pomen in ki prav tako nosi dokazno breme, uspel zgolj zato, ker nihče ni videl (ali pa se ni več spomnil) pretepa. Ker dokazno tveganje zaradi izbire previsokega dokaznega standarda ni bilo enakomerno porazdeljeno, tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, ki je tudi ustavno zagotovljena pravica (22. člen Ustave RS). Z uporabo neustreznega dokaznega standarda je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar sodišče druge stopnje na pritožbo tožnika ni sankcioniralo. S tem je sodišče druge stopnje kršitev perpetuiralo v postopku na drugi stopnji.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je dopustna revizija, je sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da bo v ponovljenem postopku mogoče ugotovljeno procesno kršitev odpraviti in o zahtevku tožnika v za odločanje še odprtem delu ponovno odločiti.

Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (v pretežnem delu), medtem ko temelji odločitev o stroških revizijskega postopka na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.