Jedro

Če sta bili nepremičnini podržavljeni na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, v sklopu nacionalizacije podjetja, potem bi se morale pri njunem vračanju upoštevati določbe 5. odstavka 44. člena ZDen, ki urejajo denacionalizacijo podjetij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD), odpravila odločbo Upravne enote G. z dne 26.2.1999 in zadevo vrnila navedenemu upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Prvostopni organ je odločil, da je zavezanec SOD dolžan v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe dati denacionalizacijskim upravičencem A.D., v deležu do 44/80, A.D. ml. v deležu do 9/80, S.B.R. v deležu do 9/80, C.D. v deležu do 9/80 in M.Č. v deležu do 9/80, odškodnino v obveznicah SOD v višini 72.778,65 DEM, izplačljivo v 20 letih, v polletnih obrokih s 6% obrestno mero. Odškodnina v obveznicah SOD se daje navedenim upravičencem za podržavljeno premoženje, parc. št. 49, stavba v izmeri 403 m2, vl. št. 426 k.o. P. in parc. št. 1589/2, travnik v izmeri 221 m2, vl. št. 90 k.o. V. Tožena stranka je pritrdila pritožbenemu ugovoru SOD, da je predmet denacionalizacijskega postopka podjetje. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bilo Podjetje A.D., parna žaga, stolarna in mlin, P., V. - D., podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, to je na podlagi predpisa navedenega v 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zato bi moral prvostopni organ pri ugotavljanju vrednosti navedenega podržavljenega podjetja upoštevati 5. odstavek 44. člena ZDen, ki pa ga ni upošteval. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in iz upravičenih razlogov ugodila pritožbi SOD. Iz podatkov v spisu, odločbe tožene stranke in odločbe organa prve stopnje in iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je bilo podjetje A.D. nacionalizirano, odločbe o podržavljenju, na katere se v odločbi sklicuje organ prve stopnje, pa v spisu niso priložene. Predmet vrnitve sta podržavljeni parc. št. 49, stavba in parc.št. 1589/2, travnik (odlagališče za hlode). Tožena stranka je ugotovila, da med strankami ni sporno, da so bile nepremičnine, ki so predmet vračila tega denacionalizacijskega postopka, premoženje podjetja. Pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega podjetja pa je upravni organ dolžan upoštevati določbe 5. odstavka 44. člena ZDen. Tožena stranka pravilno navaja, mora organ prve stopnje, če je bila vrednost ob podržavljenju že ugotovljena, to vrednost upoštevati in jo valorizirati. Vrednost podržavljenega podjetja se ugotovi po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in 1. odstavka 6. člena Navodila, le-ta pa je razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja. Iz prvostopne odločbe je razvidno, da navedenih določb ZDen in Navodila prvostopni organ ni upošteval, niti ni obrazložil zakaj ne, čeprav je dokazovanje drugačne vrednosti možno z listinami, ki so predmet presoje. Iz dopisa SOD z dne 25.1.1999 izhaja, da naj bi bila aktiva podjetja ugotovljena v zapisniku z dne 5.6.1965, ki v spisu ni priložen, z zneskom 3.804.573 DIN, v katerem se izrecno navaja tudi objekt parc. št. 49, kar kaže na obveznost uporabe določb 5. odstavka 44. člena ZDen. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je prvostopni organ kršil materialno pravo, ko vrednosti ni ugotovil na način kot to določa 5. odstavek 44. člena ZDen, ampak je v postopku za ugotovitev vrednosti postavil izvedenca. Zato so neutemeljeni in preuranjeni ugovori tožeče stranke, da v končnem odškodninskem postopku ... ni bil nikoli upoštevan objekt parc. št. 49, saj je v tej smeri dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V spisu tudi ni listin, ki bi dokazovale, ali je razčiščeno dejansko stanje glede izplačila odškodnine upravičencu. Nacionalizacijskega spisa navedenega podjetja namreč upravni organ ni pridobil. Pred dopolnitvijo dejanskega stanja zato tožeča stranka ne more uspešno zatrjevati, da izplačana odškodnina A. in M.D. ni dosegla 30%, ampak le 3% vrednosti.

Tožeča stranka vlaga zoper odločbo sodišča prve stopnje pritožbo.

Vztraja, da se upoštevajo tudi njene tožbene navedbe. Poudarja, da za podržavljeno parc. št. 49, stavba in parc. št. 1589/2, kateri sta predmet postopka še ni prejela nobene odškodnine ter da navedeni nepremičnini nista bili zajeti v odškodnini za podržavljeno S. Predlaga, da se ji prizna odškodnina, ki je bila pravilno izračunana v višini 72.778,65 DEM v obveznicah. Deset let so ugotavljali višino že prejete odškodnine, ki je znašala le 3%. Prepričana je bila, da je zadeva jasna in dokončna. Kako je upravni organ vodil postopek, je stvar njegove strokovnosti in upravičenci nimajo vpliva na to.

Vztrajali pa bodo, da dob‚ to kar še niso, saj navedeni nepremičnini nista bili predmet že izdanih odločb oziroma postopka za S. Postopek je bil za navedeni nepremičnini ločen zaradi zakonskih določil, saj je šlo v enem primeru za podjetje, v drugem pa za stanovanjsko hišo s pripadajočimi zemljišči. Predlaga, da se njena pritožba ugodno reši. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je upravni organ prve stopnje v tej zadevi nepopolno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Zato je tožena stranka utemeljeno ugodila pritožbi SOD in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Prvostopni upravni organ je vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega postopka, parc. št. 49, stavba in parc. št. 1589/2, travnik, obravnaval kot denacionalizacijo posameznih nepremičnin (stanovanjske stavbe in kmetijskega zemljišča), v obrazložitvi odločbe pa je navedel, da je bilo tudi navedeno premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, torej kot podjetje. Navedel je tudi dve odločbi o podržavljenju (odločbo Ministrstva za komunalne zadeve LRS z dne 29.5.1948 in odločbo OLO G. z dne 7.6.1948), ki pa jih ni v upravnem spisu, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Če pa sta bili navedeni nepremičnini podržavljeni po navedenem predpisu, v sklopu nacionalizacije podjetja, potem bi se morale pri njunem vračanju upoštevati določbe 5. odstavka 44. člena ZDen, ki urejajo denacionalizacijo podjetij.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v tej zadevi, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni možno ugotoviti, če je bila vrednost navedenih nepremičnin zajeta v vrednosti nacionaliziranega podjetja. V spisih namreč ni podatkov in listin iz nacionalizacijskega spisa podjetja, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bila vrednost parc. št. 49 in parc. št. 1589/2 zajeta v bilanco podjetja.

Pritožbenih navedb tožeče stranke, da predmetni nepremičnini nista bili zajeti v vrednosti podržavljenega podjetja S. in da zanju ni prejela še nobene odškodnine, pa ni mogoče niti preveriti, saj o tem, kot že navedeno, v spisu ni nobenih podatkov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.