Jedro

Praviloma sodišče dokaznega predloga ne sme zavrniti z utemeljitvijo, da se je že samo prepričalo o obstoju oziroma neobstoju nekega dejstva oziroma, da dokaza ni smiselno izvesti, ker ne bo uspel. Vendar pa v nekaterih primerih, ko sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, temveč zadošča da izčrpno in prepričljivo obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju je bil K. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer gre pri kršitvi iz drugega odstavka 371. člena za takšno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa zahtevi ugodi in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljane kršitve namreč niso podane, saj zatrjevanje zagovornika, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede dokazne ocene, ki je temeljila na izpovedbi policista J. T., ne drži, ker je pritožbeno sodišče zavzelo v točki 6 stališče glede te priče ter navedlo, da dokaz ni ključen oziroma ni dokaz, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba, temveč ga je sodišče prve stopnje le dodatno upoštevalo pri sicer pravilni oceni verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Sodišče pa obsojencu tudi z neizvedbo dokaznega predloga po zaslišanju njegove hčerke ni kršilo pravico do obrambe, saj je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da zaslišanje priče ni potrebno oziroma, zakaj ta dokaz ne bi bil uspešen. Ostale navedbe zagovornika o oceni dokazov, ki jih je sprejelo sodišče, pa pomenijo izpodbijanje v pravnomočni sodni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede v pritožbi zatrjevane neverodostojnosti priče policista J. T. 6. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali če so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odločilna dejstva pa so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma predmet druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora vsebovati obrazložitev vsake pisno izdelane sodbe. Gre za dejstva, ki so predmet dokazovanja in na njih neposredno temelji uporaba zakona. Pomanjkljivosti v odločbi pritožbenega sodišča, s katero to potrjuje sodbo sodišča prve stopnje tako praviloma ne pomenijo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temveč predstavlja takšna kršitev, če je podana, le kršitev iz prvega odstavka 395. člena tega zakona.

7. V obravnavani kazenski zadevi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče sodbo oprlo predvsem na izpovedbo policista J. T. in izpovedbo oškodovanke M. N., čeprav sta ti izpovedbi po stališču zagovornika neverodostojni in nista podprti z izpovedbami ostalih prič. V postopku se je namreč izkazalo, da si policist imena natakarice o kateri je govoril, ni zapisal, lastnik lokala R. S. pa je celo izjavil, da takšna oseba, kot jo je opisal policist v tem času ni bila zaposlena v njegovem lokalu.

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče sodbo oprlo predvsem na prepričljivo izpovedbo oškodovane M. N., verodostojnost njene izpovedbe pa je presojalo v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi in jo glede na to, da je bila njena izpovedba potrjena z izpovedbami številnih drugih prič in listinskimi dokazi, hkrati pa oškodovanka ni spreminjala svoje izjave, ocenilo za izrazito verodostojno. Nadalje je sodišče oprlo sodbo tudi na izpovedbo policista J. T., ki je isti dan prišel v intervencijo zaradi prijave kršitve javnega reda in miru in govoril tudi o natakarici iz sosednjega lokala, ki je videla obsojenca tistega dne v Kotu pri Starem trgu, na zdravniško spričevalo, na prepoznavo opravljeno po fotografijah ter slednjič tudi na izpovedbo priče M. K., ki je govorila o neprijetni izkušnji z obdolžencem, ko je ta njo in njenega tedanjega fanta med hojo čez parcelo mimo njegove gostilne verbalno napadel. Sodišče je ocenilo tudi izpovedbo policista T. ob upoštevanju navedb lastnika sosednjega gostišča R. S. in ocenilo, da sicer identitete ženske o kateri je govoril policist ni mogoče ugotoviti, saj se njegova žena, ki je delala kot natakarica in kuharica, ki je bila zaposlena v tem lokalu razlikujeta po fizičnih lastnostih od osebe, ki jo je opisal policist, vendar pa je zaključilo, da je ta ženska gotovo govorila o obdolženemu K. L., ki kot je navedla stanuje v Ljubljani in je tedaj bil star okrog 55 let in da ni govorila o gostilničarju R. S., ki stanuje v Celju in je tedaj bil star okrog 35 let, razdalja med obema gostilnama pa je okrog 200 m (zadnji odstavek na strani 5 in prvi odstavek na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje). Ko je zagovornik v pritožbi takšni dokazni oceni oporekal je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in se v celoti pridružilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri čemer je dodalo še da okoliščina, da priča R. S. ni potrdil, da bi bila pri njem zaposlena natakarica z zunanjim izgledom, kot ga je opisal policist T., ne more vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter da ne gre za ključen dokaz, temveč ga je sodišče le dodatno upoštevalo pri pravilni presoji verodostojnosti oškodovanke. Pritožbeno sodišče je torej o pritožbeni navedbi zavzelo stališče, nestrinjanje s takšno dokazno oceno obeh sodišč, oziroma z oceno verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič pa pomeni le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe zaradi procesnih kršitev, zato vložnik s temi navedbami ne more uspeti.

9. Prav tako neutemeljena pa je tudi zagovornikova trditev, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo obsojenčeve hčerke S. K., ki je kritičnega dne praznovala rojstni dan in bi s svojo izpovedbo lahko potrdila obsojenčev alibi.

10. Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče v zvezi z zatrjevanim alibijem (oziroma praznovanjem rojstnega dne obsojenčeve hčerke S. K., ki naj bi ga praznovali dan prej, to je kritičnega dne) zaslišalo obsojenčevo hčer L. K., njegovo ženo Š. K., sestro M. F. in svaka N. F. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je jasno navedeno, zakaj tem pričam sodišče ni verjelo („Zelo nenavadno je, da obdolženi K. L. hčerinega praznovanja rojstnega dne ni omenil že na prvem zaslišanju v fazi posameznih preiskovalnih dejanj dne 21. 3. 2012, torej dobrih 8 mesecev po dogodku, ko je dobesedno navedel: da je bil dne 9. 7. 2011, misli da doma, čeprav niti ne ve, kateri dan naj bi to bil, torej ali čez teden ali za vikend, siguren pa je, da je bil doma z ženo in otroki. Prav tako tega razloga ni navedel na glavni obravnavi dne 22. 5. 2013 pač pa je na preloženi glavni obravnavi dne 21. 6. 2013 to okoliščino prva zatrdila priča L. K. za tem, pa na vnovično preloženi glavni obravnavi še obsojenčeva žena Š. K. ter njegova sestra M. F. in njen mož N. F. Slednja sta kot priči poskušala dodatno razbremeniti obdolženca še z zatrjevanim običajem obdolženca, da se je skupaj z ženo brez izjeme vedno oglasil pri njiju doma v Predgradu, tedaj ko je šel na domačijo v Kot, in da sta mu tedaj vedno dala ključ od njegovega lokala. Obenem pa je priča M. F. vendarle potrdila svoje vedenje, da ima obdolženec tudi svoj ključ od lokala oziroma od domačije, medtem ko je N. F. izjavil, da mu to ni poznano. Tako je že na videz podana nelogičnost, da bi lastnik vsakokrat hodil po ključe svojega lokala k sestri in svaku, čeprav ima svoj izvod ključa in da pri tem ni izjeme, kar se tiče prihoda obdolženca in njegove žene po ključ in od tod njuno vedenje, kdaj obdolženec z ženo pride na domačijo v Kot oziroma, da ga tam, če ne pride po ključ ni...“). Nadalje je sodišče tudi natančno obrazložilo zakaj ne verjame izpovedbi obsojenčeve žene (dan pred tem je imela komplicirano ekstrakcijo zoba in posledično zaradi povečanega tveganja za infekcijo ji je bilo svetovano mirovanje in je zato po presoji sodišča vprašljivo kako je ob takšnem zdravstvenem stanju lahko sodelovala in praznovala rojstni dan). V času do 21. 6. 2013 in 18. 10. 2013, ko je sodišče razglasilo sodbo pa priča L. K., ki je sicer zatrdila, da se na rojstnih dnevih vedno slikajo, ni predložila nikakršne fotografije (prvi odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje). Ob takšni oceni dejanskega stanja je sodišče zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju še ene priče glede iste dokazne teme, to je S. K., s pojasnilom, da je glede dveh že zaslišanih prič o tej temi povsem očitno, da bo tudi ta tretja predlagana priča izpovedala v bistvu povsem enako, torej zatrdila navzočnost obdolženca v Ljubljani in ne v naselju Kot pri Starem trgu, oziroma da priča ne bo izpovedala ničesar novega ali drugače (tretji odstavek na strani 7 sodbe sodišča prve stopnje). Takemu stališču pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ponovno poudarilo, da je sodišče v zvezi z navedeno okoliščino zaslišalo že priči L. K. in Š. K., ki sta o obstoju (takšnega) obdolženčevega alibija že izpovedali, vendar je pri tem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo bistveno neskladje njunih izpovedb, predvsem pa je pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča, da obdolženec v času prvih zaslišanj o kakršnemkoli praznovanju rojstnega dne ni govoril. Tako po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno izkazana stopnja verjetnosti predlaganega dokaza, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

11. Praviloma sodišče dokaznega predloga ne sme zavrniti z utemeljitvijo, da se je samo že prepričalo o obstoju oziroma neobstoju nekega dejstva oziroma, da dokaza ni smiselno izvesti, ker ne bo uspel. Vendar pa v nekaterih primerih, ko sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, temveč zadošča da sodišče izčrpno in prepričljivo obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. V obravnavani zadevi je tako treba upoštevati, da je sodišče zaslišalo že več prič o obstoju oziroma neobstoju alibija, da že zaslišane priče pripadajo istemu krogu prič, kot predlagana (najožji sorodniki) in prepričljivo obrazložilo, zakaj tem pričam ni verjelo. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaslišanje še ene priče iz tega kroga o isti dokazni temi, očitno ne bi prispevalo k drugačnim dejanskim ugotovitvam. Pri tem pa tudi ni prezreti dejstva, da obsojenec ni nikdar pojasnil, zakaj o rojstnem dnevu ni povedal nič v zagovoru podanem nekaj mesecev po dejanju oziroma zakaj v zvezi s tem že tedaj ni podal predloga po zaslišanju te priče, kar vse kaže, da je ta predlog izrazito zavlačevalne narave. Oziroma sodišče s tem ko predlaganega dokaza ni izvedlo, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da nižji sodišči uveljavljanih procesnih kršitev nista zagrešili, zahteva za varstvo zakonitosti pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, višina povprečnine pa je odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah, upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere ter zapletenosti kazenske zadeve.