Jedro

Zasebni tožilec mora že k zahtevi za opravo preiskave predložiti dokazno gradivo, ki bo po zaslišanju osumljencev dejstvena podlaga za presojo obstoja (ne)utemeljenega suma, ne pa da bi moralo sodišče, predno odloči o zahtevi, zaslišati še zasebnega tožilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo zasebnega tožilca zoper osumljene A. A., B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1. Odločitev o stroških kazenskega postopka je oprlo na drugi odstavek 96. člena ZKP ter odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika osumljenih ter potrebne izdatke osumljenih.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo pooblaščenec zasebnega tožilca iz 1. in 3. točke prvega odstavka 317. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper osumljene uvede preiskava, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik osumljenega A. A., odvetnik D. D. v Ljubljani, ki je predlagal, da se pritožba kot „neutemeljena“ zavrne in „zahteva za preiskavo ne dopusti“.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je kritičen do zapisa v izpodbijanem sklepu v točki 7, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da se je med osumljenci in zasebnim tožilcem „nekaj dogajalo“ dne 19. 7. 2013. Navedeni zapis je po oceni pritožbe nejasen, ker sodišče besede „nekaj“ ni pojasnilo. Prav tako pa je izpodbijana odločitev preuranjena, ker sodišče ni zaslišalo zasebnega tožilca, ampak je o dogodku, ki ga je zasebni tožilec predstavil, črpalo dejstva iz drugega kazenskega postopka. Nadalje pritožba opozarja še na spis „Okrožnega“ sodišča v Kamniku št. II K 1011/2014, v katerem je prišlo do umika obtožnega predloga.

6. Kazenska preiskava se uvede zoper določenega storilca za določeno kaznivo dejanje, vendar le v primeru, če dokazno gradivo daje zadosti podlage, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. To pa takrat, ko je večja stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot pa da ga ni.

7. Prav takšno oceno pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno opravilo sodišče prve stopnje s tem, da je zagovornik osumljenega A. A. v odgovoru na pritožbo opozoril, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 1011/2014 z dne 23. 3. 2016 zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženega E. E. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 1011/2014-77 z dne 22. 10. 2015, ki je tudi sicer v svoji pritožbi kot poskus obremenilnega dejstva za osumljence navaja pooblaščenec zasebnega tožilca. Zaradi takšne navedbe v odgovoru na pritožbo je pritožbeni senat z vpogledom v vpisnik VII Kp 1011/2014 ugotovil, da je bila drugostopenjska sodba vročena pooblaščencu zasebnega tožilca 1. 4. 2016, kar je po datumu, ko je pooblaščenec v tej konkretni zadevi vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Na podlagi teh ugotovitev, ki niso mogli biti presenečenje za pooblaščenca zasebnega tožilca, pa pomeni, da je vsebinski pomen besedne zveze, da se je „nekaj dogajalo med zasebnim tožilcem in osumljenimi“ pravnomočno ugotovljeno, da je bil zasebni tožilec E. E. tisti, ki je enkrat s čelom udaril sestrično C. C. v predel nosu. Ali še drugače povedano, da je s pravnomočno kazensko sodbo dokazano, da osumljena C. C. o zasebnem tožilcu ni navajala neresničnosti, ampak opisala resničen, sedaj kazensko dokazano kaznivo dejanje, ki ga je storil zasebni tožilec. Zato C. C. inkriminirana izjava v dejstvenem opisu v izreku zasebne tožbe evidentno ni neresnična. Res je, da je državni tožilec v kazenskem postopku zoper obdolženega E. E. na Okrajnem sodišču v Kamniku umaknil obtožni predlog za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 na škodo oškodovanca A. A., vendar pa je tudi res, da je oškodovanec prevzel pregon in da je sodnica izločila v tem delu kazenski postopek. Vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi po presoji pritožbenega sodišča tako glede A. A., posledično pa tudi B. B. pravzaprav ugotovilo večjo stopnjo verjetnosti, da so osumljenci resnično navedli in opisali dogodek 8. 4. 2014 v oddaji ... televizijskega programa ... od verjetnosti, da ga niso. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča glede teh okoliščin ni bilo potrebno zaslišati še zasebnega tožilca. Tudi zato, ker je glede verodostojnosti zasebnega tožilca in C. C. bilo že pravnomočno presojeno glede raznašanja resničnosti navedb C. C. 8. 4. 2014 televizijski ekipi ... Pravnomočno je ugotovljeno, da je bil zasebni tožilec tisti, ki je C. C. tako poškodoval, da ji je zlomil nos (nosno kost in povzročil okolno podpludbo na desni veki in sencah).

8. Pritožba še nadalje kritizira prvostopenjsko odločitev kot preuranjeno, ker bi moralo prvo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati, če obstoji utemeljen sum glede kakšnega drugega istovrstnega kaznivega dejanja, predvsem kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu oziroma žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. Pritožnik ne navede pravne podlage za presojo sodišča prve stopnje „po uradni dolžnosti“ za primer subsidiarne kaznivosti. Tudi v tem primeru bi moralo iz opisa kaznivega dejanja ali vsaj iz obrazložitve izhajati namen zaničevanja, podajanja žaljive vrednostne ocene in podobno.

9. Pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP tako nista podana, zato je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Po tarifni številki 7222 je zasebni tožilec dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).