Jedro

Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela na domu zaradi organizacijskih in ekonomskih razlogov, zato ji je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom, skladno s pravnomočnima odločbama ZPIZ in sicer, da je delo opravljala pri delodajalcu. Ker sta v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena oba (poslovna) razloga, za njeno zakonitost zadostuje že obstoj enega od njiju. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila tako zakonita že, če bi tožena stranka dokazala le obstoj organizacijskega razloga, torej, da se je zaradi priprave novega akta od vseh sodelujočih zahtevalo konkretno delo v projektni skupini in da tožena stranka del in zadolžitev s kadrovskega področja, ki ga je opravljala tožnica, ni mogla več izvajati na daljavo (torej, da bi tožnica opravljala delo doma), temveč je bila potrebna pri delodajalcu. Tožena stranka je v tej zadevi uspela dokazati tako organizacijski kot tudi ekonomski poslovni razlog, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2013 ni prenehalo dne 19. 8. 2014, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji ponovno omogočiti opravljanje dela od doma in ji za čas od 20. 8. 2014 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v sistem socialnih zavarovanj, ji obračunati bruto nadomestila plače, od bruto nadomestil plače obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in davke ter ji izplačati neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za neto nadomestilo plače za pretekli mesec dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo presojalo zakonitost in utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe za delo na istem delovnem mestu le na drugi lokaciji. Meni, da je pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo, saj relevantnih določb prvega in drugega odstavka 89. člena ZDR-1 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni uporabilo pravilno. Zatrjuje, da bi v konkretnem primeru sodišče moralo presojati zakonitost, upravičenost in utemeljenost organizacijskega in ekonomskega razloga na strani tožene stranke. Strinja se, da se sodišče ne sme spuščati v smiselnost in smotrnost poslovnega razloga, vendar pa mora v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank preveriti, ali sicer s formalno izkazanim razlogom ni prišlo do zlorabe odpovedi iz poslovnih razlogov. Zatrjevala je, da organizacijski in ekonomski razlog nista utemeljena in da sta povezana s sklepanjem poslov z zunanjim izvajalcem, ki je prevzel delo tožnice, ter da je odpoved povezana s predhodnim trpinčenjem tožnice. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni važno, ali je bil novi akt o sistemizaciji potreben in ali je pri tem lahko sodeloval zunanji izvajalec. Meni, da sta to zelo pomembni vprašanji, ki bi ju sodišče moralo preveriti z vidika utemeljenosti organizacijskega razloga, saj je tožnica zatrjevala, da veljavni akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v 6. členu določa, da se izvajanje nalog na področju kadrov in delovnopravnih zadev lahko prenese na zunanjega izvajalca le, če tega ni mogoče izvesti z zunanjimi kadri. Tožnica je dokazala, da je pred odpovedjo večino aktov pri toženi stranki pripravljala ona, da je bila sprememba akta nepotrebna in da se je celotno delo zunanjega izvajalca kasneje zavrglo, predhodni veljavni akti, ki jih je pred tem pripravila tožnica, pa so bili povsem ustrezni. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo pri spremembi akta potrebno sodelovanje tožnice, vendar je zmotno presodilo, da je bilo delo potrebno na sedežu tožene stranke in ne na njenem domu ali občasno po potrebi na sedežu tožene stranke. O sodelovanju v projektni skupini ni tožnice nihče obvestil in je tudi ni povabil vanjo, čeprav je bila izdelava aktov njena zadolžitev. Meni, da ustanovitev projektne skupine ne more biti relevantna za utemeljenost odpovedi pogodbe, in da organizacijski razlog ni obstajal. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo sodelovanje z njo oteženo zaradi njene pogoste odsotnosti, neustrezne komunikacije z nadrejeno in nezagotavljanja varstva osebnih podatkov na njenem osebnem računalniku, saj gre le za izpovedi A.A. in deloma v.d. direktorja, ki pa ne moreta biti upoštevni. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o nezagotavljanju ustreznega varstva osebnih podatkov na zasebnem računalniku tožnice, saj računalničar na računalniku tožnice ni odkril nobenih virusov ali drugi anomalij. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da tudi preostalo kadrovsko delo, ki ga opravlja, ne zahteva njene prisotnosti na sedežu tožene stranke in da gre zgolj za navidezni odpovedni razlog. Meni, da tožena stranka tudi ni dokazala utemeljenosti ekonomskega razloga, to je prihranka v višini 70,00 EUR, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi plačevala tožnici kot nadomestilo za računalnik, tiskalnik, električno energijo in internet. Očitno je, da toženka ni izdelala nobene ekonomske analize oziroma stroškovne primerjave. Meni, da tudi če bi ekonomski razlog sam po sebi obstajal, zaradi vseh okoliščin dejanski razlog odpovedi ni utemeljen. Navaja, da je sodišče le na kratko in povsem pavšalno zavrnilo vse obsežne navedbe tožnice o dejanskem razlogu odpovedi, ki temelji na diskriminaciji in trpinčenju na delovnem mestu. Tožnica je podrobno opisala vse dogodke iz delovnega razmerja, predvsem v odnosu med njo in v.d. direktorjem tožene stranke, ki kažejo na diskriminacijo in trpinčenje, pravtako pa tudi prenos dela na zunanjega izvajalca ter invalidnost tožnice. Zatrjuje, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno tudi ob vprašanju ustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 40. člena ZZRZI), saj je bilo v konkretnem primeru tožnici ponujeno isto delo le na drugem delovnem mestu, pri čemer drugo delovno mesto ni ustrezno skladno s preostalo delovno zmožnostjo tožnice. Res sicer držijo dejanske ugotovitve sodišča, da pravnomočna odločba ZPIZ-a kot omejitev tožnice zaradi invalidnosti določa le delo s polovico polnega delovnega časa in ne določa dela od doma, vendar pa meni, da je kljub temu varovana na podlagi mednarodnih konvencij in kodeksov o varovanju pravic invalidov ter njene pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker naj bi sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno na podlagi selektivne ocene posameznih dokazov in le na podlagi trditev in dokazov tožene stranke, medtem ko ni povedalo, zakaj ne verjame tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka in skrbne ocene vseh izvedenih dokazov. Prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved predpostavljene tožnici (A.A.), v.d. direktorja toženke in prič B.B. in C.C., kolikor je bila ta relevantna za ta postopek. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče do trditev in dokazov tožeče stranke ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo tako pravne razloge kot dejanske ugotovitve, na katere je oprlo svojo odločitev, da je podan tako organizacijski kot ekonomski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. S pritožbenimi navedbami tožnica dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ni sprememba organizacije ali ekonomski razlog, temveč je motiv osebne narave. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pri presoji sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na to, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Opredelilo se je tudi do tožničinega zatrjevanja, da je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz šikanoznih in diskriminatornih razlogov, saj iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je to upoštevalo. Natančno je tudi ugotovilo potek dela v obdobju v.d. direktorja in zakaj se je tožena stranka odločila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa ni ugotovilo nobenih diskriminatornih ali šikanoznih razlogov, zato je očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s temi razlogi, neutemeljen.

9. Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, glede posameznih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

10. V predmetnem sporu tožnica izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji jo je tožena stranka podala dne 10. 6. 2014 in ji istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnica ni podpisala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto, vendar za drug kraj opravljanja dela, torej gre za spremembo vsebine pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Pravilno je tudi zaključilo, da če gre za spremembo takšne vsebine pogodbe o zaposlitvi, je skladno z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ker sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni bila mogoča sporazumno, je imel delodajalec možnost le, da ravna skladno z 91. členom ZDR-1, kar je tudi storil. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da iz odločbe ZPIZ z dne 1. 10. 2013 izhaja, da se zahteva tožnice za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, ter da je tožnica še vedno delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pa ji je bila pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je podsekretar, s polovico polnega delovnega časa od 17. 12. 2007 dalje, skladno z odločbo ZPIZ z dne 11. 1. 2008; - da sta odločbi ZPIZ z dne 1. 10. 2013 in 11. 1. 2008 pravnomočni; - da je tožnica od 1. 6. 2008 do 30. 4. 2011 imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo na domu, iz katere izhaja, da glede na potrebe delovnega procesa in na zahtevo vodje sektorja ali direktorja prihaja na delo na sedež delodajalca ali druge lokacije, kjer delodajalec opravlja svoje naloge; - da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 11. 2013 dogovorili, da je bil kot kraj opravljanja dela določen samo še tožničin dom, službeni čas dosegljivosti na službenem mobilnem telefonu in čas spremljanja elektronske pošte; - da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014, iz katere izhaja (A6):

1. da tožničinih del in zadolžitev ni mogoče več izvajati na daljavo z uporabo informacijske tehnologije, ker je za kadrovsko delo potrebna neposredna vključenost v delovni proces na sedežu delodajalca in je večkrat potrebna takojšnja odzivnost, saj je bila pri delodajalcu v teku priprava novega akta o sistemizaciji delovnih mest, kar je od vseh sodelujočih zahtevalo konkretno delo v projektni skupini z neposrednim medsebojnim sodelovanjem na sestankih ter z delom v skupini (organizacijski razlog);

2. prav tako je navedla tudi ekonomski razlog, in sicer da ni razloga za izplačevanje nadomestila za uporabo lastnih delovnih sredstev v višini 70,00 EUR mesečno, kot je bilo dogovorjeno v odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ker ima delodajalec na voljo ustrezne prostore in delovna sredstva in je tako tudi s stroškovnega vidika izvajanja kadrovskih funkcij na daljavo z uporabo informacijske tehnologije, nesmotrno in negospodarno; - da je tožena stranka tožnici istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (A7) za isto delovno mesto, za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom, skladno z odločbo ZPIZ z dne 1. 10. 2013, po kateri je tožnica pokrivala kadrovsko področje ter delovnopravno področje, med ta opravila pa sodi tudi izdelava aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, vodenje in sodelovanje v najzahtevnejših projektnih skupinah in drugih oblikah sodelovanja, sodelovanje z drugimi organi in organizacijami v zadevah delovnega področja; - da je iz čistopisa akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest razvidno, da ima tožena stranka več notranjih organizacijskih enot, predvidene pa so tudi projektne in delovne skupine; - da je bila projektna skupina pri toženi stranki ustanovljena za pripravo novega akta o sistemizaciji delovnih mest, v sodelovanju z zunanjim izvajalcem.

12. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi dokazala, da je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, saj ji je ponudila delo na istem delovnem mestu, kot ga je opravljala do tedaj, enak delovni čas, kot je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi o zaposlitvi, spremenjen je bil edino kraj opravljanja dela, ki je bil prej na njenem domu, sedaj pa oddaljen zgolj 5 km od doma tožnice, uporabljala pa je lahko javni prevoz. Ponujena pogodba o zaposlitvi je bila tudi v skladu s pravnomočno odločbo ZPIZ-a, s katero je bilo tožnici priznano delo s polovico polnega delovnega časa, ne pa tudi delo na domu, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi iz izvidov, ki jih je predložila tožnica, ne izhaja, da je priporočeno delo na domu. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tudi način zagotovitve drugega ustreznega dela tožnici v skladu s 40. členom Zakona o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je imela tožena stranka za tožnico na sedežu pripravljeno pisarno, bila pa je izdelana tudi izjava o varnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tako imela vpliv na pogoje dela na sedežu toženke, česar na domu tožnice ni imela. Neutemeljeno pritožba pavšalno zatrjuje, da ustrezni prostori in pogoji niso bili zagotovljeni, saj tožnica na delo na sedež tožene stranke ni prišla in sploh ni videla predvidenih prostorov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil dejanski poslovni razlog podan (tako organizacijski kot ekonomski), zato je zaključilo, da podana odpoved ni posledica diskriminacije in šikaniranja, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba.

13. V pretežnem delu pritožba tožnice nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je dejansko podan organizacijski in ekonomski razlog. Tožena stranka je dokazala, da se je zaradi priprave novega akta o sistemizaciji delovnih mest (v sodelovanju z zunanjim izvajalcem) od vseh sodelujočih zahtevalo konkretno delo v projektni skupini z neposrednim medsebojnim sodelovanjem na sestankih ter z delom v skupini, prav tako pa tudi, da del in zadolžitev ni mogla več izvajati na daljavo z uporabo informacijske tehnologije (kar je tožnica opravljala na delu doma), da je bila za kadrovsko delo, ki je v pretežni meri zajemalo tudi delo z ljudmi, potrebna neposredna odzivnost, saj so podporne službe potrebovale listine in neposredne odgovore na vprašanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je toženka dejansko dokazala, da se je akt pripravljal, da je bila projektna skupina ustanovljena, v njej je bila tudi tožnici nadrejena A.A., pri pripravi akta pa bi bilo nujno potrebno sodelovanje tožnice, saj je to delo sodilo v njen opis del in nalog. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je bil nov akt pri toženki potreben, in ali je pri tem sodeloval zunanji izvajalec, temveč dejstvo, da se je akt pripravljal, da je bila projektna skupina dejansko ustanovljena, pri pripravi akta pa bi zagotovo bilo potrebno sodelovanje tožnice, saj je to delo sodilo v njen opis del in nalog. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da akt o notranji organizaciji in sistemizaciji sploh ni bil potreben in da se kasneje ni uporabljal. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca oziroma direktorja (10. člen ZDR-1), to pa tudi pomeni, da je odločitev o tem, ali je nova organizacija oziroma splošni akt s tega področja potreben ali ne, v izključni domeni direktorja. Pritožbeno zatrjevanje, da tak akt ni bil potreben in zato ni podan organizacijski razlog, je zato neutemeljen. Direktor je namreč tisti, ki organizira, koordinira in vodi delo ter v okviru svojih pooblastil tudi odgovarja za zakonitost, kakovost in učinkovitost dela in ni v pristojnosti tožnice, da bi ocenjevala, ali je nov akt sploh potreben ali ne in ali je bila prisotnost tožnice na sedežu delodajalca potrebna ali ne.

14. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru je tožena stranka dokazala tudi ekonomski razlog, in sicer, da ni bilo razlogov za izplačevanje nadomestila za uporabo lastnih sredstev za delo na domu v višini 70,00 EUR (računalnik, tiskalnik, električno energijo in internet), saj je imel delodajalec na voljo ustrezne prostore in delovna sredstva. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dokazala, da bi zaradi dela na sedežu delodajalca ta strošek odpadel in da je tudi s stroškovnega vidika izvajanje kadrovskih funkcij na daljavo z uporabo informacijske tehnologije nesmotrno in negospodarno. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi soglaša. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka opraviti ekonomsko analizo stroškov dela na domu in od doma, da bi lahko dokazala ekonomski razlog. V konkretnem primeru je tožena stranka v povezavi z organizacijskim razlogom dokazala tudi ekonomski razlog, da bi strošek zagotavljanja nadomestila za uporabo lastnih sredstev za delo na domu v višini 70,00 EUR odpadel, nastali pa bi drugi stroški (npr. potni stroški za prihod na delo in z dela v višini 35,00 EUR). Takšno ravnanje delodajalca je njegova poslovna odločitev, katere smotrnosti in smiselnosti sodišče ne more presojati.

15. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela na domu zaradi organizacijskih in ekonomskih razlogov, zato ji je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom, skladno s pravnomočnima odločbama ZPIZ in sicer, da je delo opravljala pri delodajalcu. Ker sta v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena oba (poslovna) razloga, za njeno zakonitost zadostuje že obstoj enega od njiju. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila tako zakonita že, če bi tožena stranka dokazala le obstoj organizacijskega razloga, torej, da se je zaradi priprave novega akta od vseh sodelujočih zahtevalo konkretno delo v projektni skupini in da tožena stranka del in zadolžitev s kadrovskega področja, ki ga je opravljala tožnica, ni mogla več izvajati na daljavo (torej, da bi tožnica opravljala delo doma), temveč je bila potrebna pri delodajalcu. Tožena stranka je v tej zadevi uspela dokazati tako organizacijski kot tudi ekonomski poslovni razlog, zato ni dvoma v zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Neutemeljen je pritožben očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o tem, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz šikanoznih in diskriminatornih razlogov. Zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, za isto delo, kot ga je opravljala na domu, enak delovni čas, kot je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi o zaposlitvi, spremenjen je bil edino kraj opravljanja dela, ki je bil po novi pogodbi o zaposlitvi na sedežu delodajalca, ni možno sklepati, da so podani diskriminatorni in šikanozni razlogi. Glede na to, da je tožena stranka dokazala tako organizacijski in v zvezi s tem tudi ekonomski razlog, ki ni bil navidezni ampak dejanski, toženi stranki tudi ni mogoče očitati zlorabe oziroma diskriminacije, ki jo zatrjuje tožnica. Obstoj zakonitega poslovnega razloga izključuje druge, nezakonite razloge. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pomembno tudi, da je organizacija poslovanja v pristojnosti direktorja. V poslovnem svetu ni neobičajno, da novi direktor reorganizira in racionalizira poslovanje. Na ta način si zagotovi učinkovito oziroma učinkovitejše poslovanje, uspešnejše delovne procese. Glede na to, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga, ki ni bil navidezen in da ni šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje dovolj jasno in razumljivo (posredno) odgovorilo tudi na navedbe tožnice, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen in temelji na diskriminaciji, invalidnosti, oziroma prenosu na zunanjega izvajalca.

17 Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).