Jedro

Dolžnik ima tekom izvršilnega postopka pravico do ugovora zoper novo izvršilno sredstvo, vendar lahko v tem ugovoru izpodbija le utemeljenost samega novodovoljenega sredstva ali predmeta izvršbe, ali pa postopek dovolitve novega sredstva ali predmeta izvršbe, ne pa tudi samega obstoja ali višine terjatve, ker je za tovrstne ugovore predviden ugovor zoper sklep o izvršbi (prim. 53. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo dolžnikov ugovor zoper novo izvršilno sredstvo kot prepozen, ker je dolžnik v njem navajal ugovorne razloge, ki bi jih moral uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je dolg že plačal z boni, ki jih je oddal v blagajno upnika.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnik v predmetni zadevi vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 18.4.1997, dne 23.4.1997 je sodišče izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega dolžnik ni ugovarjal, zato je sklep dne 3.6.1997 postal pravnomočen. Dne 23.6.1999 je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom v smislu 3. odst. 34. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dolžnik ima tekom izvršilnega postopka pravico do ugovora zoper novo izvršilno sredstvo, vendar lahko v tem ugovoru izpodbija le utemeljenost samega novodovoljenega sredstva ali predmeta izvršbe, ali pa postopek dovolitve novega sredstva ali predmeta izvršbe, ne pa tudi samega obstoja ali višine terjatve, ker je za tovrstne ugovore predviden ugovor zoper sklep o izvršbi (prim.

53. čl. ZIZ). Dolžnik ima načeloma tudi po izteku osemdnevnega roka za ugovor zoper sklep o izvršbi možnost ugovarjati samemu obstoju ali višini terjatve, vendar samo pod pogojem, da je v ugovoru zatrjevano dejstvo (v konkretnem primeru plačilo z boni) nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi (2. odst. 61. čl. v zvezi s 56. čl. ZIZ). Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je dolžnik ugovarjal, da je terjatev že poravnal z boni, ki jih je oddal v blagajno upnika, kar je dokazoval s kopijo blagajniškega prejemka (priloga B1), iz katere je razvidno, da je dne 8.7.1994 vplačal znesek 110.200,00 SIT, namen plačila pa je "boni". Glede na vse povedano je evidentno, da je zatrjevano plačilo z boni nastalo še pred vložitvijo predloga za izvršbo in bi torej dolžnik ugovorni razlog ugasle terjatve moral uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 23.4.1997, ki pa ga ni vložil. Zato je pravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnikovega ugovora zoper novo izvršilno sredstvo (same dovolitve novega sredstva izvršbe dolžnik v ugovoru sploh ne izpodbija) ni mogoče šteti za ugovor po izteku roka v smislu 56. čl. ZIZ, zato uveljavljanih ugovornih razlogov v ugovoru zoper novo izvršilno sredstvo ni mogoče upoštevati.

V pritožbi zoper sklep o zavrženju dolžnik dobesedno ponovi vse, kar je navedel že v zavrženem ugovoru zoper novo izvršilno sredstvo. V pritožbi sploh ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju, niti ne ugovarja dovolitvi novega sredstva izvršbe, temveč zopet uveljavlja ugovorni razlog, ki se tiče samega obstoja terjatve. Ker tovrstnih ugovornih razlogov v ugovoru zoper novo izvršilno sredstvo ne more uveljavljati, kot je bilo obrazloženo že v prejšnjem odstavku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, dolžnikova pritožba pa neutemeljena.

Ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.