Jedro

Tožeča stranka ima na podlagi predmetne sodbe možnost, da z izvršbo poseže na toženčev delež gotovine oziroma na toženčevo terjatev, ki jo ima slednji do toženke. Razlogovanje tožeče stranke, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njenega dajatvenega zahtevka odvzelo možnost uspeha v postopku izvršbe, zato ni pravilno. Zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je dolžna toženka ½ skupnega premoženja izročiti, nakazati oziroma plačati tožencu, je tako (z vidika izvršbe) ne le nepotreben, temveč v zakonu zanj tudi ni najti ustrezne pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni v III. točki izreka tako, da se znesek 117.000,00 EUR nadomesti z zneskom 133.042,00 EUR, v IV. točki izreka tako, da se znesek 58.500,00 EUR nadomesti z zneskom 66.521,00 EUR, ter v VI. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 4.955,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 592,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je v preteklosti obstajalo skupno premoženje toženih strank na dveh odtujenih nepremičninah (II. točka izreka). Odločilo je, da denarna sredstva v višini 117.000,00 EUR predstavljajo skupno premoženje toženih strank (III. točka izreka) ter da se skupno premoženje razdeli tako, da vsaki izmed strank pripadajo denarna sredstva v višini 58.500,00 EUR (IV. točka izreka). V preostalem je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (V. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper II. do VI. točko izreka odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (v skladu s pritožbenimi navedbami) ugodi. Kot bistveno navaja, da je na tožencema trditveno in dokazno breme v zvezi z njunimi ugovori, da skupno denarno premoženje ne obstoji več oziroma da je bila gotovina s strani toženke porabljena. Toženca glede poplačila različnih terjatev v znesku 16.042,00 EUR nista podala nobenih konkretnih navedb niti nista slednjih izkazala. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da navedb glede poplačila obveznosti v znesku 16.042,00 EUR tožeča stranka ni prerekala oziroma jih je celo priznala. V zvezi z višino skupnega premoženja je tožeča stranka podala jasne navedbe in zanje predlagala dokaze, med drugim tudi z zaslišanjem prokurista, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Glede na dokazni postopek bi sodišče moralo ugotoviti, da skupno premoženje predstavljajo tudi denarna sredstva v višini 16.042,00 EUR in da je delež toženca na skupnem premoženju višji za 8.012,00 EUR. Nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje (zgolj) z ugotovitvijo in razdelitvijo skupnega premoženja med tožencema, pri čemer je zahtevek tožeče stranke v preostalem delu (tj. dajatveni zahtevek) zavrnilo, slednji odvzelo možnost uspeha v postopku izvršbe. Graja tudi odločitev sodišča o zavrženju dela tožbe in navaja, da je ugotavljanje obstoja interesa za postavitev tožbenega zahtevka materialnopravno vprašanje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Toženca se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menita, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, s tem, ko je na nedovoljen način preseglo meje postavljenega tožbenega zahtevka, kot ga je oblikovala tožeča stranka. Po njunem mnenju v primeru nesklepčnosti "paulijanskega" zahtevka tožnik izgubi pravni interes tudi za zahtevek za ugotovitev in delitev skupnega premoženja. Nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje, da jima ni uspelo dokazati, da gotovina v znesku 117.000,00 EUR ne obstoji več. Da se denarna sredstva še vedno nahajajo pri toženki in da jih ta ni izročila tožencu, bi moralo sodišče dokazati s stopnjo prepričanja. Od tožencev ni mogoče zahtevati, da tovrstno negativno dejstvo dokazujeta z listinami, ki jih nimata. Sodišče prve stopnje je tako glede obstoja skupnega premoženja dejansko stanje ugotovilo napačno, hkrati pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP glede prevalitve dokaznega bremena tožeče stranke na toženca.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožencev ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

8. Pravno podlago za vložitev obravnavane tožbe predstavlja prvi odstavek 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Toženca sta se tožbenemu zahtevku upirala z ugovorom, da premoženja, navedenega v tožbenem zahtevku, tj. sredstev, ki jih je toženka prejela iz naslova kupnine za odsvojene nepremičnine, nimata več.

9. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP). Dokazno breme v pravdi ni stabilno, ampak se v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med strankama prerazporeja in seli glede na okoliščine in stanje konkretne pravde. Ko je tožeča stranka izkazala, da je skupnega premoženja lahko največ 141.842,00 EUR (kolikor je po poplačilu kredita ostalo na računu toženke od kupnine za prodani nepremičnini), kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, se je trditveno in dokazno breme o nasprotnem, tj. o navedbah, da gotovina ne obstoji več, ker sta jo toženca porabila, preložilo na toženca. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je toženec z denarjem, ki ga je toženka dvigovala s svojega transakcijskega računa (kar je med strankama nesporno in izkazano z listinami oziroma bančnimi izpiski), poplačeval (neznane) upnike. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugovorom pravilno presodilo, da je trditvena podlaga v zvezi s slednjim preskopa, hkrati pa nepodprta z dokazi, da bi mu bilo mogoče ugoditi. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in so nasprotne pritožbene navedbe tožencev neutemeljene.

10. V zvezi z navedenim pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da tožencema ni uspelo izkazati, da sta znesek 16.042,00 EUR porabila za poplačilo različnih (drugih) obveznosti, kar naj bi bilo razvidno iz predloženih bančnih izpiskov. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da je trditvena podlaga (tudi) v tem delu preskromna in nezadostna, toženca pa je s sklicevanjem na listinske dokaze, ki sta jih predložila, ne moreta nadomestiti. Iz istega razloga, kot sodišče prve stopnje (utemeljeno) ni sledilo spornim in skopim trditvam ter izpovedbama tožencev glede poplačila neznanih upnikov, pritožbeno sodišče kot pomanjkljivo ocenjuje tudi trditveno (in dokazno) podlago glede poplačila različnih obveznosti v znesku 16.042,00 EUR. Trditve tožencev so izredno pavšalne, saj zatrjujeta le, da je iz specifikacije s podpisom sodnika razvidno, da je šel del denarja (od prejete kupnine) za davek na promet nepremičnin, del za provizijo nepremičninski agenciji, ostanek v znesku približno 16.000,00 EUR pa za poplačilo različnih drugih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je te navedbe štelo za neprerekane in od ugotovljenega zneska skupnega premoženja iz naslova kupnine odštelo navedene zneske ter ugotovilo, da to obstoji (le) v višini 117.000,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča pa toženca na ta način nista dovolj konkretizirano ugovarjala izkazanim trditvam tožeče stranke o obstoju gotovine (v višini 141.842,00 EUR) v rokah toženke oziroma tožencev, zaradi česar tudi ni prišlo do prevalitve trditvenega in dokaznega bremena na tožečo stranko. Toženca bi morala natančno navesti, za poplačilo katerih obveznosti in v kolikšnih zneskih je bilo porabljenih spornih 16.042,00 EUR. Zgolj pavšalno in nesubstancirano prerekanje navedb tožeče stranke v konkretnem primeru ne more imeti za posledico neutemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu. Poleg tega iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožeča stranka izjavila svoje strinjanje s podanimi ugovornimi trditvami tožencev, da naj bi bil znesek 16.042,00 EUR porabljen za različne izdatke. Ravno nasprotno, iz vlog tožeče stranke je jasno razvidno, da je slednja vseskozi zatrjevala, da je v dokazni sferi tožencev, da dokažeta, da s skupnim premoženjem ne razpolagata več, in je, ne glede na to, da tožeča stranka ni izrecno navedla, da prereka prav znesek 16.042,00 EUR, na podlagi celotnega postopka mogoče zaključiti, da je nasprotovala vsem ugovorom tožencev, s katerimi sta slednja želela dokazati, da skupno premoženje ne obstoji več. V tej zvezi se pokaže kot neutemeljena tudi s strani tožencev uveljavljana relativna bistvena postopkovna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilno uporabo 212. člena ZPP o dokaznem bremenu.

11. Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in v skladu s 358. členom ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotovilo obstoj skupnega premoženja tožencev v višini 133.042,00 EUR (tožeča stranka se je konkretizirano pritožila le zoper znesek 16.042,00 EUR in uveljavljala, da tudi ta predstavlja skupno premoženje, česar pa ni zatrjevala glede zneskov 4.000,00 EUR, ki naj bi šel za plačilo davka na promet nepremičnin, ter 4.800,00 EUR za plačilo posredniške provizije, ki ju je sodišče prve stopnje prav tako štelo za neprerekana in ju odštelo od vsote skupnega premoženja) in ga razdelilo tako, da vsakemu pripada polovica, tj. 66.521,00 EUR, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe.

12. Ker je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo, mu ni bilo treba odgovarjati na druge pritožbene navedbe v zvezi z obsegom in deleži na skupnem premoženju.(1)

13. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu zahtevku (tudi) v dajatvenem delu. Iz določbe 57. člena ZZZDR, kot že povedano, izhaja, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Predmet izvršbe je lahko vsaka dolžnikova denarna terjatev, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe, torej tudi terjatev toženca, ki jo ima zoper toženko iz naslova delitve skupnega premoženja (členi 100 in naslednji Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Kot je jasno in pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, ima tožeča stranka na podlagi predmetne sodbe možnost, da z izvršbo poseže na toženčev delež gotovine oziroma na toženčevo terjatev, ki jo ima slednji do toženke. Razlogovanje tožeče stranke, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njenega dajatvenega zahtevka odvzelo možnost uspeha v postopku izvršbe, zato ni pravilno. Zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je dolžna toženka ½ skupnega premoženja izročiti, nakazati oziroma plačati tožencu, je tako (z vidika izvršbe) ne le nepotreben, temveč v zakonu zanj tudi ni najti ustrezne pravne podlage, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. 14. Ker je ugotovitvena tožba dopustna samo, če ima tožnik pravni interes na ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja (drugi odstavek 181. člena ZPP) oziroma če je tako določeno s posebnim predpisom, je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa pravilno zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek v delu, da sta (v preteklosti) spadali v skupno premoženje nepremičnini, ki sta ju toženca odtujila in zanju prejela kupnino, ki je predmet razdelitve v tej pravdi. Pritožba zoper sklep tako ni utemeljena.

15. Glede na vse povedano so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožencev o nesklepčnosti tožbe, ki jih niti ne pojasnita. Zgolj s pavšalnim navajanjem, da je sodišče v tožbeni zahtevek tožeče stranke poseglo na nedovoljen način oziroma preseglo meje postavljenega zahtevka, in zatrjevanjem kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pa pritožnika ne moreta uspeti.

16. Posledica delne spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Tudi sicer je pritožbena graja tožeče stranke v tem delu utemeljena. Pravdni uspeh tožeče stranke je tako glede na vrednost zahtevka 141.842,00 EUR ob vložitvi tožbe 94 %, pravdni uspeh tožencev pa 6 %. Kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče tožeči stranki na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta priznalo: 1.354,60 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 1.250,40 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV in 2.322,00 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 5.524,50 EUR. Tožencema pa je sodišče priznalo 1.354,60 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 1.250,40 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 625,20 EUR kot dodatek za zastopanje dveh strank (tar. št. 1200), vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 3.965,24 EUR. Tožeča stranka je glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 5.193,03 EUR, toženca pa do povrnitve 237,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov sta toženca dolžna povrniti tožeči stranki 4.955,12 EUR pravdnih stroškov.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določila drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu (zavzemala se je za ugoditev zahtevku tudi v znesku 16.042,00 EUR oziroma polovici tega zneska 8.021,00 EUR, in v tem delu uspela).(2) Vrednost spornega predmeta v pritožbi je označila na 8.021,00 EUR, s tem zneskom je uspela in od tega zneska ji je sodišče druge stopnje priznalo pritožbene stroške, ki sta ji jih dolžna povrniti toženca. Te stroške predstavljajo nagrada za postopek v višini 465,60 EUR (tar. št. 3210), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 22 % DDV v višini 106,83 EUR. Skupno sta tako toženca dolžna povrniti 592,43 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, Toženca stroške s pritožbo, s katero nista uspela, nosita sama. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožencev ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je strošek, ki je s tem nastal tožeči stranki, za pravdo nepotreben in ga tožeča stranka krije sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je v zvezi s tem med drugim predlagala dokaz z zaslišanjem prokurista, ki ga je sodišče prve stopnje, kot navaja v pritožbi, neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (2): Ni pa uspela v delu, v katerem je zahtevala, da sodišče ugodi njenemu dajatvenemu in ugotovitvenemu zahtevku.