Jedro

Slabo finančno stanje in nelikvidnost toženca sicer lahko pomeni objektivno slabšo možnost tožnika za izterjavo terjatev, vendar bi moral tožnik za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe navesti in dokazati še aktivno ravnanje toženca, ki bi bilo usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi postala izterjava terjatve onemogočena ali vsaj otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Toženi stranki V.Š.P. s.p., na naslovu ..., se prepove nadaljnja obremenitev in odtujitev nepremičnine 5.E – stanovanje v tretji etaži s shrambo v prvi etaži, na naslovu ..., vpisanemu pri vl. št. ... etažna lastnina ID stavbe ... in 6.E – stanovanje v tretji etaži s shrambo v prvi etaži, na naslovu ..., vpisanemu pri vl. št. ... etažna lastnina ID stavbe ....

Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin 5.E – stanovanje v tretji etaži s shrambo v prvi etaži, na naslovu ..., vpisanemu pri vl. št. ... etažna ID stavke ... in 6.E – stanovanje v tretji etaži s shrambo v prvi etaži, na naslovu ..., vpisanemu pri vl. št. ... etažna lastnina ID stavbe ... se za nepremičnino 5.E vknjiži v zemljiški knjigi v vložku ... ID stavbe ... in za nepremičnino 6.E vknjiži v zemljiški knjigi v vložku ... ID stavbe ....

Izdana začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočno zaključenem tem pravdnem postopku.“.

Zavrnilo je tudi predlog tožnika za povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s predlagano začasno odredbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti, podrejeno, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Navaja, da je v predlogu povedal, da je to še edino premoženje toženca. Po stališču sodišča mora biti toženčevo razpolaganje s premoženjem bolj aktualno, kar pa po oceni tožnika ne drži. Iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so nepremičnine v lasti toženca obremenjene na podlagi skupne hipoteke v zneskih, ki presegata vrednost povprečnega stanovanja za več kot trikrat, zaradi česar ne more biti nesorazmernosti glede predloga začasne odredbe. Vrednost nepremičnin je potrebno upoštevati glede na obremenjenost zavarovanja, ki pa je v konkretnem primeru skoraj ničelna. Opozarja na okoliščino, da je zadnji obrok pri nepremičnini ... zapadel v plačilo že 11. 6. 2010, pa kljub temu ni bil predlagan izbris hipoteke, kar kaže, da kredit ni bil poplačan. Meni, da je izkazal dejstva ogroženosti premoženja toženca. Tako ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno izrecno zahtevano subjektivno ravnanje toženca usmerjeno v onemogočanje uveljavitve terjatve tožnika. Po oceni tožnika začasna odredba predstavlja institut namenjen zavarovanju upnikove terjatve v situacijah, v katerih obstaja realna in konkretna nevarnost, da ne bo mogel doseči poplačila svoje terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), v zvezi s 366. členom ZPP.

Po določbi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) lahko sodišče na predlog stranke izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji). Ta določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik svojo terjatev verjetno izkazal. Tako je iz listine, ki jo je izdal toženec z dne 2. 11. 2010 razvidno, da toženec dolguje tožniku na dan 2. 11. 2010 znesek 4.209,80 EUR. S to listino je tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetno izkazal obstoj temeljne predpostavke, ki mora biti podana za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, to je verjeten obstoj terjatve tožnika do toženca.

Skladno z 270. členom ZIZ sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganje s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti kumulativno izpolnjeni predpostavki iz 1. odstavka 270. člena ZIZ ter alternativno ena izmed predpostavk iz 2. do 4. odstavka 270. člena ZIZ.

Tožnik v predlogu zatrjuje, da ima tožena stranka TRR odprt pri NLB blokiran, prav tako pa ima še edino premoženje dva stanovanja, ki pa sta obremenjena s hipoteko ter da gre za edino premoženje, ki ga ima še toženec in iz katerega bi tožnik lahko prišel do poplačila svoje terjatve. Zato je predlagal prepoved nadaljnje obremenitve in odtujitve nepremičnine, ki so v lasti toženca in ki so že obremenjene s hipoteko. Drugih dejstev v zvezi s predlagano začasno odredbo tožnik ni zatrjeval. S tem pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu v zvezi z zakonsko določenim pogojem za podajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal konkretnih toženčevih dejanj, ki bi merila na odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem in ki bi posledično onemogočala oziroma precej otežila uveljavitev terjatve tožnika v izvršilnem postopku. Zgolj dejstvo, da ima toženec blokiran TRR in da ima na premoženju vpisano hipoteko, ne izkazuje njegovega aktivnega ravnanja (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem) na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je uveljavitev terjatve tožnika onemogočena ali precej otežena. Tega sicer tožnik v predlogu niti ni izrecno zatrjeval. Dejstvo, da je bila nad premoženjem toženca vpisana hipoteka (3. 11. 2009 oziroma 8. 3. 2010) pa samo po sebi tudi ne pomeni, da je s tem izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe. Slabo finančno oziroma likvidnostno stanje toženca sicer lahko pomeni objektivno slabšo možnost tožnika za izterjavo njegovih terjatev, vendar pa, kot je bilo že ugotovljeno, tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval, niti predložil ustreznih dokazov o aktivnem ravnanju toženca, ki bi bilo usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem, s čimer bi postala terjatev tožnika onemogočena oziroma precej otežena. V sodni praksi se je izoblikovalo ustaljeno stališče, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti podano dolžnikovo subjektivno delovanje.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstaja nesorazmernost glede predloga začasne odredbe za zavarovanje tožnikove denarne terjatve (v znesku 4.770,00 EUR s pp) v primerjavi z vrednostjo nepremičnin v lasti toženca, v zvezi s katerimi je tožnik predlagal prepoved obremenitve in odtujitve. Ta nesorazmernost izhaja že iz pritožbenega zatrjevanja tožnika, da vrednost hipotekarnih zneskov presega vrednost povprečnega stanovanja za več kot trikrat. Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe temelji na ugotovitvi, da subjektivna nevarnost ni izkazana, saj je blokiran transakcijski račun in na nepremičnini, ki so obremenjeni s hipoteko, ne predstavljajo okoliščin, ki bi po zakonu glede na določbo 2. odstavka 270. člena ZIZ utemeljevale subjektivno nevarnost. Pri uveljavljanju začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve je potrebno dokazati še aktivno ravnanje toženca, ki meri na zmanjšanje premoženja, zaradi česar se tožnik ne bi mogel poplačati. Tožnik ni zatrjeval nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve zaradi toženčevega razpolaganja s premoženjem onemogočena ali otežena. Dejstva, da sta bili hipoteki knjiženi v zemljiško že v letu 2009 oziroma v začetku leta 2010, ne moreta pomeniti povezave dolžnikovega razpolaganja z nepremičninami, ki bi imela namen oškodovanja tožnika. Pritožbene navedbe v zvezi s poplačilom kredita, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj gre za pritožbene novote. Nenazadnje je namen začasne odredb ravno v tem, da se zavaruje terjatev, glede katere obstoji nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker tožnik nevarnosti ni zatrjeval, je njegov predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.