Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je za svojega znanca – taksista pri direktorju komercialnega sektorja letališča posredoval kot javni uslužbenec oz. uradna oseba („oseba z avtoriteto“) in mu izročil izjavo, da lahko znanec nemoteno opravlja taksi prevoze na letališču, z namenom, da mu pomaga pri opravljanju dejavnosti – prevozu strank z letališča, ker je taksist imel probleme v zvezi z opravljanjem taxi službe na letališču. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je 35. člen ZDR, 93. in 94. člen ZJU ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki jo je dne 3. 9. 2009 podala tožena stranka v obliki sklepa št. ... je nezakonita in se sklep št. ... z dne 3. 9. 2009 ter sklep št. ... z dne 14. 10. 2009 razveljavita, delovno razmerje tožnika pri toženi stranki pa ni prenehalo in še vedno traja.
2. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni pozvati tožnika nazaj na delo.
3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.“ Obenem je sklenilo, da se postopek ustavi glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati nadomestila plače za obdobje od 3. 9. 2009 dalje.
Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ker je podal izjavo z dne 24. 7. 2009 v zvezi s taksistom A.A., pri čemer mu je bilo celo očitano, da je storil kaznivo dejanje. Tožnik ni storil očitane kršitve, ki bi imela za posledico izredno prenehanje pogodbe. Izjava, napisana s strani tožnika, ni takšna, da bi s tem bilo storjeno kaznivo dejanje, niti okrnjen ugled delodajalca, saj je bila zapisana v privatni obliki brez oznak delodajalca. Tudi dejstvo, da je nihče ni jemal kot uradno, še manj zavezujočo, kar so povedale priče v postopku, kaže na to, da izjave nihče ni jemal resno in zato tudi ne more biti v škodo delodajalcu. Izjava ni bila zavezujoča in sposobna za obravnavo, opremljena pa tudi ni bila s štampiljkami. Tožnik se ne strinja s sodiščem, da oblika dopisa ni pomembna in da je šteti izjavo kot izjavo javnega uslužbenca. Pravila določajo, da morajo javni uslužbenci pri svojih pisanjih uporabljati glavo, nazive ter uradne štampiljke. Da obstajajo takšna pravila, je izpovedal B.B. dne 1. 2. 2013. Tožnik se strinja s sodiščem, da ni dokazan odpovedni razlog po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, ker ravnanja tožnika nimajo znakov kaznivega dejanja, ne pritrjuje pa stališču sodišča, da je tožnik storil moralno škodo delodajalcu, saj ta škoda ni zatrjevana in dokazana, prav tako pa se ne navaja v odpovedi. Zato sodišče prve stopnje ne more širiti oz. dopolnjevati odpovednih razlogov, saj je vezano na odpoved, izdano s strani tožene stranke in na razloge, zapisane v odpovedi. Tožniku se je očitala storitev kaznivega dejanja in v tej posledici je bila dana odpoved, drugih razlogov, ki bi bili opisani, pa odpoved ni vsebovala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izjava dana v svojstvu uradne osebe, saj, kot je samo ugotovilo, tožnik oziroma njegov delodajalec nista imela pristojnosti posegati v ureditev režima taksistov. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen s poslovanjem aerodroma in ljudi, zaposlene na aerodromu. Tako je kot tak klical na aerodrom. Če ne bi poznal ljudi, se tudi ne bi mogel pozanimati o zadevi. Zaslišani B.B., ki je bil državni sekretar na Ministrstvu C., je tudi pojasnil, da je bilo več dopisov na splošno in da takšni dopisi ne morejo biti temelj za prekinitev delovnega razmerja. D.D., ki je bil direktor direktorata, pa je povedal, da mu ni znano, zakaj s tožnikom ne bi bilo možno nadaljevati delovnega razmerja, kot direktor pa bi zagotovo moral vedeti, zakaj ne more tožnik več delati. Očitno tudi njemu izjava ni bila sporna in ne more biti razlog - temelj za odpoved. E.E. je povedal, da je bila izjava brezpredmetna in se ni upoštevala. Tudi druge priče niso uspele pojasniti nepravilnosti oziroma škode, ki naj bi nastala delodajalcu. Zaključki sodišča nimajo podlage v dokazih ali trditvah tožene stranke. Oseba z avtoriteto je lahko takšna oseba zaradi izobrazbe, strokovnega znanja ali pa zaradi članstva v nadzornem svetu. Zaključek sodišča, ki se sklicuje na E.E., je tako nepravilen in je izpovedba napačno interpretirana, saj se ne nanaša ne na telefonski razgovor ne na izjavo. Tožena stranka je zlorabila institut odpovedi, „odpravilo“ se ga je iz povsem drugih razlogov, ker je opozarjal na nepravilnosti. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo dodatne stroške postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta v obravnavanem individualnem delovnem sporu že odločali. S sodbo opr. št. I Pd 1746/2009 z dne 1. 12. 2010 je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 518/2011 z dne 29. 3. 2012 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri presoji utemeljenosti razlogov za izredno odpoved, ki je bila podana iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da odpovedni razlog iz 1. točke navedenega člena ZDR ni dokazan oz. da se tožniku neutemeljeno očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ker je ugotovilo, da očitano ravnanje tožnika ne izpolnjuje niti znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ – 1 niti znakov kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu soglašalo s presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z odpovednim razlogom po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, ker pa se ni strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. točki 1. odstavka istega člena ZDR ni dokazan in da poleg tega tudi zakonski pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR (po katerem se lahko poda izredna odpoved, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ...) ni podan, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker je ugotovilo, da presoja sodišča prve stopnje temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju oz. napačni pravni presoji.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku, ki je bil zaposlen v Direktoratu F. v okviru Ministrstvu C. na delovnem mestu podsekretarja, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) s sklepom z dne 3. 9. 2009, ki ga je s sklepom z dne 14. 10. 2009 na tožnikovo pritožbo potrdila Komisija za pritožbe pri Vladi RS.
Tožniku se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da je 24. 7. 2009 podal izjavo, iz katere izhaja, da podpisani G.G., zaposlen kot sekretar na Ministrstvu C., izjavlja, da se je v imenu H. s.p. dogovoril z direktorjem letališča I. d.d. mag. E.E., da lahko A.A. nemoteno opravlja taksi prevoze na letališču I. S tem naj bi zlorabil uradni položaj in ravnal v nasprotju s 93. in 94. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU), 35. členom ZDR ter 8. in 21. členom Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena, 110. in 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je pri preverjanju poteka postopka pred izredno odpovedjo pravilno ugotovilo, da je bil izveden zakonito, pri čemer je izpostavilo, da je bil tožniku omogočen zagovor v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR ter da je bila izredna odpoved podana pravočasno v okviru 30-dnevnega prekluzivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR.
Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik očitano kršitev storil, saj je ugotovilo, da je tožniku dokazana hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Pravilen je zaključek, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ter da je dokazan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR.
Tožnik tudi v pritožbi izpostavlja, da je sporno izjavo podal le kot fizična oseba in ne kot javni uslužbenec, pri čemer naj bi bilo odločilno, da izjava ni zapisana na dopisu z glavo in logotipom Ministrstva C. Poudarja pa tudi, da izjave ni nihče jemal kot uradno in zavezujočo, zaradi česar očitano kaznivo dejanje ni bilo storjeno, ker gre za privatno izjavo, pa tudi ugled delodajalca ni bil okrnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik sporne izjave ni podal kot fizična oseba, temveč kot javni uslužbenec. Pravilnost tega zaključka potrjuje vsebina izjave, v kateri je zapisano, da jo podaja tožnik, zaposlen kot sekretar na Ministrstvu C., zlasti pa dejstvo, da se je tožnik za zadevo zanimal in želel posredovati v korist taksista A.A. tudi po telefonu pri E.E., direktorju letališča I d.d., kateremu se je predstavil kot državni sekretar na Ministrstvu C., kot izhaja iz izpovedi priče E.E., ki jo je sodišče prve stopnje povsem pravilno interpretiralo, čeprav pritožba trdi nasprotno. Zato ni odločilnega pomena, da na izjavi ni logotipa in štampiljke Ministrstva C., na katerem je bil tožnik zaposlen. Ni prepričljiv tožnikov zagovor, da naj bi se tudi v pisni izjavi predstavil kot sekretar na Ministrstvu C. zgolj iz razloga, ker ga zamenjujejo z evropskim sekretarjem G.G. in da je izjavo napisal le zato, da bi A.A. seznanil, da je v njegovem imenu vprašal o njegovi zadevi, zlasti če se upoštevata vsebina pisne izjave ter izpoved A.A., ki je pisno izjavo (očitno) štel kot dovoljenje za opravljanje taksi dejavnosti in jo tudi pokazal policistom, ker je imel zaradi spora s predsednikom taksi društva probleme v zvezi z opravljanjem taksi službe na letališču. Dokazano je torej, da je tožnik za svojega znanca – taksista A.A., pri direktorju letališča I. d.d. posredoval kot javni uslužbenec oz. uradna oseba („oseba z avtoriteto“, kot je izpovedala priča E.E.), zlasti kot ..., in mu izročil sporno izjavo z v odpovedi navedeno vsebino, z namenom, da mu pomaga pri opravljanju dejavnosti – prevozu strank z letališča, ker je taksist imel probleme v zvezi z opravljanjem taxi službe na letališču. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je 35. člen ZDR, 93. in 94. člen ZJU ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša. Ob tem pa pripominja, da so obravnavane kršitve po svoji naravi takšne, da se praviloma storijo naklepoma, kar velja tudi za tožnikov primer.
Pravilna je tudi ocena, da je tožnik toženi stranki povzročil vsaj moralno škodo, saj dejstvo, da javni uslužbenci ravnajo v nasprotju s predpisi in Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, s tem da izkoriščajo svoj položaj v zasebne namene in poskušajo doseči določene koristi za tretje osebe zaradi svojega vpliva, nedvomno škoduje ugledu delodajalca. Nedvomno bi se tožnik kot javni uslužbenec – uradnik na visokem položaju na ministrstvu – moral zavedati svojih obveznosti in dolžnosti, zlasti dejstva, da ni dopustna nobena pomoč ali usluga znancem, če je povezana z njegovo funkcijo in položajem. Zato je povsem nesprejemljivo, da se tožnik tudi v pritožbi sklicuje na to, da je izjavo napisal le kot fizična oseba in da ni uporabil glave in štampiljke ministrstva, zlasti ker v pritožbi celo sam navaja, da je za znanca lahko posredoval zato, ker je poznal tam zaposlene vodilne delavce. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti nesprejemljiv pa je očitek, da naj bi zaključki sodišča ne imeli podlage v dokazih ali trditvah tožene stranke in da je sodišče prve stopnje širilo oz. dopolnjevalo odpovedne razloge. To ne drži, saj je tožena stranka že v izpodbijani izredni odpovedi tožniku očitala tudi kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in konkretno navedla, katere predpise je s svojim ravnanjem kršil, čeprav je odpoved utemeljevala tudi z odpovednim razlogom po 1. alinei 1. odstavka istega člena ZDR. Gre za hujšo kršitev, ki je imela za delodajalca škodljive posledice oziroma je škodovala njegovemu ugledu, zlasti ker so bile v zadevi udeležene tudi tretje osebe, ki so toženo stranko opozorile na sporno ravnanje tožnika, nobenega dvoma pa ni, da gre za hujšo kršitev, ki je že po svoji naravi takšna, da ima za posledico porušeno zaupanje med javnim uslužbencem in delodajalcem, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Ne nazadnje pa je potrebno upoštevati tudi položaj tožnika, ki je bil javni uslužbenec „na vrhu karierne lestvice“, kot je navedeno v izredni odpovedi, ki bi se še toliko bolj kot drugi javni uslužbenci moral zavedati svojih obveznosti in spoštovati predpise. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka zlorabila institut odpovedi in da je bil resnični razlog za odpoved tožnikovo opozarjanje na nepravilnosti oz. nezakonitosti, ki naj bi se izvajale na Ministrstvu C. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik tega ni dokazal, pri čemer je kot odločilno štelo izpoved priče B.B., ki tožnikovih trditev ni potrdila.
Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR , pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.
Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).