Jedro

Dejstvo, ki ga je organ na podlagi podatkov Centralnega registra prebivalcev ugotovil, tj. da tožnica svojega prebivališča ni prijavila na naslovu stanovanja, v zvezi s katerim uveljavlja oprostitev plačila NUZS, pomeni, da zatrjevana vselitev, ki je pravno odločilno dejstvo za priznanje petletne oprostitve plačila NUSZ, ni dokazana s podatki iz Centralnega registra prebivalcev. To pa ne pomeni, da tega dejstva ni mogoče dokazati s kakšnim drugim dokazom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničin zahtevek za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za prvih pet let po vselitvi v novo stanovanje s pripadajočima parkirnima mestoma in shrambo na naslovu A. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ tako odločitev oprl na ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za petletno oprostitev NUSZ po 59. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ/84), ker na dan 6. 8. 2014 na navedenem naslovu nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča po Zakonu o prijavi prebivališča. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita, da je arbitrarna in brez podlage v zakonu, saj ZSZ/84 za oprostitev plačila NUSZ ne določa prijave stalnega ali začasnega prebivališča, čeprav so prijavo prebivališča urejali predpisi že v času uveljavitve ZSZ/84, temveč le „vselitev“ v stanovanje ali stanovanjsko hišo. Dodatno kot argument a contrario opozarja še na določbe Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in o zadevi samo odloči, podrejeno pa, naj izpodbijani upravni akt odpravi in toženki z ustreznimi navodili naloži izdajo nove odločbe.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini povzema obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa in ocenjuje, da je izpodbijana odločba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSZ/84 se NUSZ za dobo pet let lahko oprosti občan, ki je kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali zgradil, dozidal ali nadzidal družinsko stanovanjsko hišo, če je v ceni stanovanja ali družinske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča. Tretji odstavek istega člena pa določa, petletna doba oprostitve začne teči od dneva vselitve v stanovanje ali stanovanjsko hišo. Pogoj za petletno oprostitev je po navedeni zakonski ureditvi nakup ali gradnja stanovanja ali stanovanjske hiše ter plačilo stroškov urejanja stavbnega zemljišča. Doba petletne oprostitve začne teči z vselitvijo.

Med strankama ni sporno, da je tožnica kupila novo stanovanje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je tožnica z dopisom z dne 9. 5. 2013 pristojni organ le obvestila, da se je 25. 4. 2013 vselila v stanovanje na naslovu A. Toženka je to pravno odločilno dejstvo preverjala v uradni evidenci Centralnega registra prebivalcev in ugotovila, da tožnica na navedenem naslovu, torej v stanovanju, zaradi katerega uveljavlja petletno oprostitev plačila NUSZ, nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ravnal, ko je navedeno pravno odločilno dejstvo ugotavljal na podlagi podatkov Centralnega registra prebivalcev. Drugi odstavek 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč med drugim določa, da se od stranke ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek.

Dejstvo, ki ga je organ na podlagi omenjene zbirke podatkov ugotovil, tj. da tožnica svojega prebivališča ni prijavila na naslovu stanovanja, v zvezi s katerim uveljavlja oprostitev, pomeni, da zatrjevana vselitev, ki je pravno odločilno dejstvo za priznanje petletne oprostitve plačila NUSZ, ni dokazana s podatki iz Centralnega registra prebivalcev. To pa ne pomeni, da tega dejstva ni mogoče dokazati s kakšnim drugim dokazom.

Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske določbe je kljub nekoliko nejasni obrazložitvi razvidno (to pa izhaja tudi iz upravni spisov), da je upravni organ postopek prav s tega vidika vodil pravilno, saj je tožnico 23. 1. 2013 pozval, naj vlogo dopolni z dokazilom o vselitvi, ker v evidenci Centralnega registra prebivalcev ni prijavila stalnega ali začasnega prebivališča na naslovu tega stanovanja.

Če ne gre za splošno znana dejstva, mora namreč stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, to zahteva od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP). Tožnica se je na ta poziv odzvala, a je 6. 2. 2013 odgovorila, da stanovanje še ni vseljeno, z dopisom z dne 9. 5. 2013 pa je le sporočila, da se je vselila 25. 4. 2013. Ne iz obrazložitve izpodbijane določbe, ne iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi tožnica to dejstvo, ki ga je sicer v dopisu z dne 9. 5. 2013 zatrjevala, s čimerkoli tudi dokazovala. Tudi v tožbi zgolj nasprotuje stališču, po katerem bi bil pogoj iz ZSZ/84 za oprostitev plačila NUSZ izpolnjen, če bi imela prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Glede na to, da dejstvo tožničine vselitve v stanovanje iz podatkov o prijavah stalnega ali začasnega prebivališča ne izhaja, tožnica pa kljub pozivu upravnega organa vselitve z ničimer ni dokazovala, je izpodbijana odločitev pravilna ne glede na pravilnost stališča, za kakršnega se tožnica zavzema.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.