Jedro

Pravnomočni zaključki sodišč o odgovornosti tožeče stranke za škodo, ki jo je delavec A. A. utrpel v tem škodnem dogodku, v ničemer ne izključujejo morebitne so-odgovornosti drugih solidarnih dolžnikov za isto škodo. Ugotovljena odgovornost tožeče stranke za škodo predstavlja kvečjemu predpostavko in ne oviro za uveljavitev regresnega zahtevka do solidarnega dolžnika po 188. členu OZ. Zahtevek tožeče stranke v tem postopku ima povsem drugo dejansko in pravno podlago kot zahtevek oškodovanca v postopku zoper povzročitelja škode, oz. njegovega delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 18.185,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (1.). Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.178,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (2.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala regresni zahtevek na podlagi 188. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Od tožene stranke zahteva povračilo škode, ki jo je plačala oškodovancu, poškodovanem v delovni nesreči oziroma njegovi zakoniti dedinji. Dejanske okoliščine delovne nezgode in njene posledice so med strankama nesporne. Dne 15. 6. 2009 je na gradbenem delovišču delavcu A. A. v oko priletel delec brusilne plošče, ki se je razletela pri rezanju profilov s kotno brusilko, ki jo je uporabljal delavec tožeče stranke B. B. V posledici je A. A. izgubil vid na desnem očesu. O odgovornosti tožeče stranke in njene zavarovalnice za škodo, prizadejano A. A. v tem škodnem dogodku, je že bilo pravnomočno razsojeno (I Cpg 133/2016 v zvezi s P 173/2011). Zaključku nižjih sodišč, da so bile izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožeče stranke po 131. členu OZ, je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS po vloženi reviziji (II Ips 330/2016).

5. Predmet tega postopka je obstoj so-odgovornosti tožene stranke za nastalo oz. oškodovancu že izplačano škodo. Tožeča stranka namreč trdi, da je v vlogi dejanskega delodajalca delavca tožeče stranke B. B. dejansko nastopala tožena stranka, ki je bila glavni izvajalec in organizator del na gradbišču in kateri je tožeča stranka svoje delavce „posodila“; da je navodila za delo delavcu tožeče stranke dajala le tožena stranka, ki bi zato morala delavca tudi nadzorovati in poskrbeti za to, da uporablja primerno in varno delovno orodje na varen način.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so se z vprašanjem obstoja so-odgovornosti tožene stranke za predmetno delovno nesrečo ukvarjala vsa sodišča, ki so odločala o zahtevku oškodovanca A. A. do v tem postopku tožeče stranke (v zgoraj navedenih sodbah). Nasprotno, nobeno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja odškodninske so-odgovornosti tožene stranke za nezgodo, pa tudi, če bi se, bi bili kakršnikoli zaključki sodišč o tem vprašanju popolnoma brezpredmetni in nezavezujoči. Tožena stranka ni bila stranka postopka v pravdi, v kateri je oškodovanec A. A. terjal plačilo odškodnine od tu tožeče stranke, zato je nobena ugotovitev ali zaključek sodišča, ki bi se nanašal nanjo, ne more bremeniti. Pravnomočni zaključki sodišč o odgovornosti tožeče stranke za škodo, ki jo je delavec A. A. utrpel v tem škodnem dogodku, tudi v ničemer ne izključujejo morebitne so-odgovornosti drugih solidarnih dolžnikov za isto škodo. Ugotovljena odgovornost tožeče stranke za škodo predstavlja kvečjemu predpostavko in ne oviro za uveljavitev regresnega zahtevka do solidarnega dolžnika po 188. členu OZ. Zahtevek tožeče stranke v tem postopku ima povsem drugo dejansko in pravno podlago kot zahtevek oškodovanca v postopku zoper povzročitelja škode, oz. njegovega delodajalca.

7. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da se je o učinkih pravnomočnosti sodbe I Cpg 133/2016 in razmerjih med udeleženci, jasno izreklo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 330/2016 (A4). Zapisalo je, da sprejeta presoja (o obstoju odškodninske odgovornosti tu tožeče stranke) ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na skupnem delovišču, da pa bi tudi morebitno protipravno ravnanje tu tožene stranke in njenih delavcev vodilo kvečjemu do solidarne odškodninske odgovornosti tu tožeče stranke po pravilih iz 186. člena OZ, saj v razmerju do oškodovanca odgovarja na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ vsak solidarni dolžnik za celotno škodo. Morebitno ugotavljanje so-odgovornosti drugih oseb za povzročeno škodo v postopku oškodovanca do tožeče stranke bi bilo torej tudi povsem nepotrebno, saj razmerja med morebitnimi solidarnimi odškodninskimi zavezanci po določbah iz 188. člena OZ za oškodovanca niso relevantna. Sodišče prve stopnje se je „odgovornosti tožene stranke“ v obrazložitvi prvostopne sodbe dotaknilo le posredno, ob obravnavanju ugovora pasivne legitimacije tu tožeče (tam tožene) stranke, ki je trdila, da za nastalo škodo sploh ne odgovarja, ko je nekoliko nerodno zapisalo, da ni podlage za zaključek, da je zgolj stranski intervenient (tu tožena stranka) pasivno legitimiran in odgovoren za nastali dogodek (predmet tistega postopka je bilo namreč le vprašanje, ali je odgovornost tu tožeče stranke izključena, in ne vprašanje, ali je odgovoren nekdo drug).

8. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek prvostopnega sodišča, da iz pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki sta jo pravni stranki sklenili dne 4. 1. 2008 (B3) izrecno izhaja, da so orodja in pripomočki last podizvajalca, t.j. tožeče stranke in da zato tožeča stranka odgovornosti za delo svojega delavca ter za tehnično neprimerno kotno brusilko ne more uspešno prevaliti na toženo stranko. Da je bila kotna brusilka last tožeče stranke in da je bila tožeča stranka dolžna zagotavljati tehnično brezhibnost orodja, so bila odločilna dejstva, ugotovljena v že navedenem odškodninskem sporu (A. A. – tožeča stranka), na katera so sodišča oprla svoje zaključke o obstoju odškodninske odgovornosti tožeče stranke, zato ta dejstva že sodijo v okvir objektivnih meja pravnomočnosti sodbe v navedeni zadevi. Ne sodijo pa v dejansko podlago zahtevka po 188. členu OZ. Kot že povedano, odgovornost tožeče stranke ne izključuje so-odgovornosti drugih solidarnih dolžnikov in zato tudi ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da te odgovornosti (tožeče stranke) ni mogoče prevaliti na toženo stranko. Natanko temu cilju je namenjen regresni zahtevek iz 188. člena OZ.

9. Zaradi napačnih materialnopravnih zaključkov, (da je bilo o soodgovornosti tožene stranke že odločeno), je sodišče v posledici kršilo pravico tožeče stranke do sodnega varstva in njeno pravico do izjave, saj njenega zahtevka na zatrjevani dejanski podlagi ni obravnavalo in v zvezi z njim tudi ni izvajalo dokazov. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, v katerem naj po izvedenem dokaznem postopku oceni utemeljenost tožbenega zahtevka.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.