U-I-128/91

22.10.1992

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Obrtne zbornice občine Ljubljana Center, na sejah dne 8. in 22.10.1992

s k l e n i l o :

Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika Izvršnega sveta Skupščine občine Ljubljana Center o določanju najemnin (Uradni list RS, št. 3/91-I in 8/92) se ustavi.

O B R A Z L O Ž I T E V

Ustavno sodišče je s sklepom z dne 9.7.1992 sprejelo pobudo in začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku navedenega pravilnika.

V pobudi za oceno izpodbijanega pravilnika je pobudnica menila, da občinski izvršni svet ne po zakonu ne po statutu občine ni bil pristojen za sprejem tega pravilnika. Izvršni svet Skupščine občine je odgovoril, da je izpodbijani pravilnik sprejel na podlagi zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74 in 34/88) in na podlagi statuta občine Ljubljana Center, potem ko je prenehal veljati odlok Skupščine mesta Ljubljana o najvišjih najemninah za poslovne prostore.

Skupščina občine Ljubljana Center je tedaj naložila svojemu izvršnemu svetu, da za razpravo in sprejem v skupščini občine pripravi akt o določitvi tržnih najemnin, za čas do sprejema tega akta pa sam ureja najemnine in v ta namen sprejme začasni akt. Ta akt je bil izpodbijani pravilnik.

Pravilnik, glede katerega je bil začet postopek, je prenehal veljati z uveljavitvijo odloka Skupščine občine Ljubljana Center o oddajanju poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (Uradni list RS, št. 13/92). V pobudi zatrjevana neskladnost - obstoj predpisa, izdanega od nepristojnega organa - je bila z uveljavitvijo novega predpisa torej odstranjena.

Prejšnja ustava je v 409. členu izrecno določala, da ustavno sodišče lahko oceni ustavnost in zakonitost predpisa, ki je že prenehal veljati, če od prenehanja veljavnosti do vložitve pobude ni preteklo več kot leto dni. V novi ustavi take določbe več ni, kar pomeni, da ustavno sodišče ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki ne veljajo več, praviloma ne more ocenjevati. Še zlasti to velja za zakone, ki jih ustavno sodišče ne more odpraviti, ampak jih lahko le razveljavi (z učinkom za naprej) - za podzakonske predpise, kakršen je tudi tu obravnavani pravilnik, pa bi po načelnem stališču ustavnega sodišča ocena njihove ustavnosti in zakonitosti bila možna le v primeru, če bi pri tem - glede na okoliščine posameznega primera - prišla v poštev odprava takega predpisa in s tem po smiselni uporabi določbe 415. člena prejšnje ustave učinkovanje take odločbe ustavnega sodišča za nazaj. Zato je ustavno sodišče ob sprejetju pobude sklenilo, da bo v postopku treba ugotoviti, ali je bil izpodbijani pravilnik v neskladju z ustavo in zakonom in ali bi bila zaradi takšne neskladnosti potrebna odprava pravilnika.

V postopku je ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijani pravilnik ni bil akt, ki bi posegal v pravice in dolžnosti občanov in ki ga zato izvršni svet ne bi bil pristojen sprejemati. Izpodbijani odlok namreč ni bil akt, ki bi nadomestil bivši odlok mestne skupščine o najvišjih dovoljenih najemninah, ki je 1.6.1991 prenehal veljati, ampak je bil izdan zato, ker je po sprostitvi najemnin občinska skupščina naložila svojemu izvršnemu svetu, naj za razpravo in sprejem v skupščini - za občino kot najemodajalca - pripravi akt o določitvi tržnih najemnin, za čas do sprejema tega akta pa naj izvršni svet sam ureja najemnine ter v ta namen sprejme začasen akt. Izpodbijani pravilnik je torej akt, izdan po pooblastilu občinske skupščine in to ne kot akt, ki bi določal pravice in obveznosti najemnikov (te se urejajo s pogodbami), ampak kot akt, ki je za občino kot najemodajalca določil, kakšne najemne pogodbe lahko z najemniki sklepa.

Občina bi te pogodbe lahko veljavno sklepala tudi brez vsakega pravilnika ali odloka, če pri tem ne bi ravnala arbitrarno, diskriminacijsko oziroma v nasprotju z načelom enakosti vseh pred zakonom. S sprejetjem pravilnika in kasneje celo skupščinskega odloka je nevarnost takega arbitrarnega ravnanja preprečila, oba akta - prejšnji pravilnik in sedanji odlok - pa pravzaprav zavezujeta samo njo samo k spoštovanju v njih postavljenih kriterijev pri sklepanju najemnih pogodb za nepremičnine, ki jih sama oddaja v najem. Ker sta bila oba akta sprejeta in objavljena kot predpisa in ne le morda kot interna navodila pristojnim upravnim organom, omogočata tudi najemnikom, da v primeru morebitnega nespoštovanja njunih določb z določitvijo višjih najemnin od tako določenih od občine tudi sodno izsilijo ustrezno znižanje najemnin. Občina si je torej s tema predpisoma sama omejila svobodo pri določanju najemnin, k čemur zakonsko ni bila zavezana, zato teh dveh predpisov ni mogoče šteti za predpisa, ki bi protipravno posegala v pravice in dolžnosti drugih oseb, kolikor nimata vsebine, ki bi bila diskriminacijska oziroma v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Ali je za izdajo takega samoomejitvenega predpisa občinska skupščina smela pooblastiti svoj izvršni svet ali pa bi ga smela izdati le sama, je vprašanje, ki ga pobuda ne zastavlja in ki ga zato v tem postopku ni potrebno reševati - stališča pobudnice, da izpodbijani pravilnik posega v pravice in dolžnosti najemnikov in da je zato protipraven, pa ustavno sodišče ni sprejelo.

Z gledišča varstva pravic najemnikov torej izpodbijani pravilnik ni v neskladju z ustavo in zakonom, zato je v skladu s prej navedenim načelnim stališčem o ocenjevanju ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki so prenehali veljati, ustavno sodišče postopek ustavilo. Pri tem še pripominja, da bi tudi v primeru, če bi v tem postopku ocenjevalo tudi pristojnost izvršnega sveta za sprejemanje samoomejitvenega predpisa v prej obrazloženem smislu in če bi pri tem ocenilo, da izvršni svet za to ni bil pristojen, to nikakor ne moglo pomeniti tako hude nezakonitosti, da bi to zahtevalo in opravičevalo odpravo takega predpisa (z učinkom za nazaj), ampak bi bila tudi v takem primeru možna kvečjemu njegova razveljavitev (z učinkom za naprej). Tudi v takem primeru bi bilo torej treba postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega predpisa, ki je že prenehal veljati, ustaviti.

Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 6. alinee drugega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenija (Uradni list SRS, št.39/74 in 28/76).

P r e d s e d n i k dr. Peter Jambrek