Jedro

Tožnik se v pravdi ni zastopal sam in tudi ne po predstavniku sindikata. Zato 38. člen ZDSS-1 ni relevanten. Glede na tožnikov delni uspeh je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2014 in 2015 v skupni višini 1.079,64 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 29. 1. 2019 do plačila. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi, ter da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z 27. 4. 2016, temveč je trajalo do dokončnosti odločbe o nezaposljivosti ZRSZ z dne 16. 11. 2017, tj. do 6. 12. 2017. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za čas od 27. 4. 2016 do 6. 12. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, ga za navedeni čas prijaviti v socialno zavarovanje ter mu obračunati bruto mesečna nadomestila plače v višini 930,21 EUR mesečno, z izjemo od 28. 5. 2016 do 28. 8. 2016, ko mu mesečno pripada 261,83 EUR bruto in z izjemo od 28. 8. 2016 do 27. 11. 2016, ko mu mesečno pripada 428,92 EUR bruto, ter mu izplačati neto mesečna nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 15.113,88 EUR in še zahtevek za plačilo odškodnine za trpinčenje v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev, da sam krije svoje stroške postopka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje njegove osebne psihiatrinje. Ta dokazni predlog ni prepozen, saj je zaslišanje predlagal zaradi spremenjene diagnoze ... (prilagoditvena motnja), kot izhaja iz zdravstvenega kartona z dne 8. 1. 2018. Gre za novo dejstvo, ki ga pred tem ni mogel navesti in tudi ne predlagati dokaza, s katerim je želel doseči, da bi zdravnica pojasnila, zakaj je spremenila diagnozo in kako se pri njemu odraža prilagoditvena motnja. To je pomembno, ker je izvedenka v dopolnilnem mnenju z dne 28. 9. 2017 navedla, da od leta 2014 dalje ni izkazoval simptomov prilagoditvene motnje. Ta se razlikuje od krizne situacije. Ne strinja se, da leto 2018 ni relevanten čas, saj gre za odraz posledic predhodnega trpinčenja. Izvedenka je navedla, da je dogajanje na delovnem mestu negativno vplivalo na tožnika in da bi bila primernejša diagnoza prilagoditvena motnja ali posttravmatska stresna motnja. Ker sodišče spremenjene diagnoze ni razčistilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, ki ga je podal v prvi pripravljalni vlogi glede predložitve evidenčnih listov o številu fotokopij. Teh toženka ni predložila niti ni pojasnila, zakaj jih ni. Zato bi moralo sodišče zahtevati, da jih predloži. Želel je dokazati, da se je povečalo število fotokopij in tudi število izobraževalnih ur. Sodišče bi moralo oceniti pomen tega, da toženka ni predložila dokaza. Toženka tudi ni predložila (sodišče pa se do tega ni opredelilo) tedenskih časovnic o opravljenem delu za vse osebe, ki so delo opravljale preko javnih del ali so opravljale administrativno - pisarniška dela. Iz časovnic bi bilo razvidno, da je tožnikovo delo prevzel A.A., ki je delal prek javnih del, domnevno kot ... koordinator. Tako je toženka prikrila razlog zmanjšanega obsega dela. Zgolj spremenjena sistemizacija ne zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga. Potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik, ne more prenehati, saj gre za primarna administrativna dela (fotokopiranje, odprava pošte, vodenje evidenc). Ko je bil v bolniškem staležu, je njegovo delo opravljal A.A., tako je tudi sedaj. Sodišče se sklicuje na izpoved prič B.B. in A.A., da je prehod na gradiva v elektronski obliki zmanjšal potrebo po fotokopiranju, kar pa ni res. Izpoved direktorice je v nasprotju z listinskimi dokazi. Iz zapisnika ... seje sveta zavoda izhaja povečano število izobraževalnih ur in preseženo načrtovano število udeležencev. Iz plana investicij in investicijskega vzdrževanja je razvidno, da se je toženka v letu 2015 nameravala prijaviti na različne razpise, predvidena je bila tudi možnost, da se delavcem, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom, to zviša, ter še zaposlitev treh novih delavcev preko javnih del. Sicer pa so bila e-gradiva pri toženki že prej, pa se obseg fotokopiranja zato ni zmanjšal. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevane diskriminacije oziroma do trditve, da je bil dejanski razlog odpovedi v tem, da se ga toženka znebi, ker je invalid, ker je bil pogosto v bolniškem staležu in ker zanj veljajo omejitve pri delu, ki so moteče. Tožnikove trditve glede mobinga niso zgolj posledica izredne občutljivosti. Priče, ki naj bi ovrgle njegove trditve, niso bile osebno navzoče, podrobnosti jim niso znane. Sodišče ni pojasnilo, zakaj mu ni verjelo. Priča C.C. je izpovedala njemu v korist. Direktorica je imela slab odnos tudi do te priče. Nalagana so mu bila dela v nasprotju z omejitvami. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi šlo pri tožniku za izredno preobčutljivost. Toženka mu ni zagotavljala dodatne pomoči in svetovanja, ni imel podpore ob spremembah. Ker se sodišče do vsega navedenega ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), določene zaključke pa je sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Glede svojih stroškov postopka predlaga, da se v celoti naložijo toženki (38. člen ZDSS-1).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 15. 9. 2015 ter neutemeljenost odškodninskega zahtevka iz naslova trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, ki temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

7. Ne drži očitek postopkovne kršitve ter nepopolno ugotovljenega dejanskega zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje tožnikove osebne psihiatrinje (ki se nanaša na odločitev glede trpinčenja). Četudi je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog, podan 26. 3. 2018, neustrezno opredelilo kot prepozen1, ga je vendarle pravilno zavrnilo tudi iz vsebinskih razlogov, saj za ugotavljanje relevantnih okoliščin ni bil potreben. Tožnik se pri svoji psihiatrinji zdravi od leta 2014, kar pa še ne pomeni, da bi njeno zaslišanje lahko predlagal že prej. Za presojo smiselnosti dokaznega predloga je bolj relevantna njegova obrazložitev, ki pa jo tožnik veže na avgust 2018. Dokazni predlog je utemeljeval z okoliščino, da je po prejemu dopolnitve mnenja izvedenke za psihiatrijo z dne 18. 9. 2017 (v katerem je menila, da tožnik v obdobju od leta 2014 ni izkazoval simptomov prilagoditvene motnje in tudi ne posttravmatske stresne motnje), njegova lečeča psihiatrinja v ambulantnem kartonu z dne 8. 1. 2018 navedla diagnozo prilagoditvena motnja. To izpostavlja kot spremembo postavljene diagnoze v diagnozo prilagoditvena motnja. S tem v zvezi ni bilo potrebno raziskati razliko za krizno situacijo in prilagoditveno motnjo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zapis diagnoze 8. 1. 2018 ni bistven, saj je tožnik v sporu uveljavljal posledice zatrjevanega trpinčenja do vključno leta 2015. Poleg tega je iz navedenega zapisa v ambulantnem kartonu z dne 8. 1. 2018 razbralo, da se nanaša na obravnavo na sodišču, da v zvezi s pravdanjem v sporni zadevi - ne gre za odraz trpinčenja izpred let, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

8. Pri tem je sodišče prve stopnje dodalo oziroma pojasnilo razliko med položajem priče (lečeče zdravnice) in izvedenca (kot strokovnega pomočnika sodišča), kar pa niti ni odločilno. Če bi bil tožnikov dokazni predlog za zaslišanje lečeče psihiatrinje podan za raziskovanje relevantnih okoliščin primera, kar pa po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni bil, potem ta dokazni predlog sam po sebi ne bi imel manjše dokazne vrednosti (in v tem tudi ne bi bil zadosten razlog za utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza) kot pa mnenje izvedenke psihiatrinje. Pritožba navaja, da je izvedenka menila, da je dogajanje na delovnem mestu negativno vplivalo na tožnika, vendar pa to še ne zadostuje za zaključek, da je bil tožnik pri toženki trpinčen. Sodišče je v tej zvezi izpostavilo tožnikovo izredno občutljivost, pri čemer pa ne drži, da tega zaključka ni obrazložilo.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik invalid zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v nesreči v otroštvu. Zaradi težke nezgodne možganske poškodbe ima znižano funkcionalno uporabo desnice, tako da so telesne zmogljivosti za vsako delo, ki vključuje ročne spretnosti, moč, stojo in hojo, močno reducirane. Zaradi disfunkcij na področju kognitivnih funkcij so močno znižane tudi sposobnosti za opravljanje psihično zahtevnih del, ki zahtevajo samostojno načrtovanje, miselno fleksibilnost, daljše in zanesljivejše usmerjanje pozornosti, prav tako so znižane sposobnosti del, ki vključujejo grafomotoriko in intenzivno uporabo računalnika in računalniške miške. Tožnikove telesne zmogljivosti so zmanjšane v smislu, da ni sposoben za kakršnokoli fizično delo. Veliko je čustvenih stisk, impulzivnih reakcij, umikanja iz delovne sredine, gre za izrazito emocionalno problematiko v smislu oslabljenega obvladovanja emocionalnih reakcij kot tudi reaktivne težave ob soočanju z lastnimi omejitvami.

10. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ni spregledalo, da je tožnik od oktobra 2014 iskal zdravniško pomoč zaradi psihičnih težav, ki jih je dojemal kot posledico psihičnih pritiskov na delovnem mestu. Zato je z namenom razjasnitve vzroka težav postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Iz izvedenskega mnenja z dne 19. 7. 2017 in njegove dopolnitve z dne 18. 9. 2017 je razbralo, da tožnikovo zdravljenje zaradi psihičnih težav traja od 22. 10. 2014, ko je prvič prišel v urgentno ambulanto oddelka za psihiatrijo D.. Dogajanje na delovnem mestu je negativno vplivalo na njegovo psihično stanje in zdravje, postavljena mu je bila diagnoza krizne situacije, izvedenka pa je menila, da bi bila primernejša diagnoza prilagoditvene motnje ali posttravmatske stresne motnje. Spremenjene okoliščine za delo, drugačne zahteve ter sprememba pogojev dela (druga soba) so ob njegovi zmanjšani sposobnosti prilagoditve in fleksibilnosti povzročile pri tožniku aktivacijo predhodno stabiliziranega vedenja. Izvedenka je menila, da je treba tožnikovo doživljanje dogodkov oceniti ob upoštevanju njegove osnovne diagnoze, to je neopredeljene organske motnje osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni, poškodbe, disfunkcije ... (po prometni nesreči). Za take osebe je značilno, da so opisani kot otročji, tudi impulzivni, imajo znižano toleranco za frustracije, so zahtevni in vase usmerjeni in nimajo sposobnosti prevzeti vloge odraslega. Gre za slabo kontrolo vedenja. Lahko so prisotni razdražljivost, impulzivnost in agresivno vedenje. Tožnik se na novo situacijo zaradi oškodovanosti kognitivnega funkcioniranja ni zmogel prilagoditi in ni zmogel ustrezno ravnati, ker nima ustreznih izvršilnih funkcij. Je pretirano občutljiv, na nove pogoje dela se ne more hitro prilagoditi, kljub svojim naporom in lastni percepciji, da je učinkovit in delaven. Posledično so pri tožniku nastopili psihološki problemi, ko delovni proces ni tekel gladko in ko so nadrejeni zahtevali aktivnosti, za katere se ni čutil sposobnega ali je menil, da so izven njegovega opisa, ali pa je bil prepričan, da je oškodovan.

11. Že v času izobraževanja je bila tožniku kot osebi z motnjami v telesnem in duševnem razvoju izdana odločba o usmeritvi v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Za namene strokovne in tehnične pomoči invalidu je bil za tožnika izdelan individualni načrt podpore z dne 3. 7. 2009, po katerem je bil kot odgovorna oseba - izvajalec pri večini aktivnosti v okviru strokovne in tehnične pomoči invalidu določen Inštitut E. (konkretno socialna delavka, psihologinja oz. delovna terapevtka), le za razvoj osebnih metod dela je bil kot odgovorna oseba opredeljen delodajalec, konkretno mentor na delovnem mestu, s časovno omejitvijo eno uro na teden. Toženka je bila vseskozi seznanjena z omejitvami, ki jih ima tožnik pri delu, ne samo v smislu invalidnosti, temveč tudi v smislu posebnosti, ki so zanj značilne. Sodišče ni ugotovilo, da bi mu bila nalagana dela v nasprotju z omejitvami. Toženka je sodelovala z centrom F. po individualnem načrtu rehabilitacije za tožnika, tožniku je bila dodeljena strokovna sodelavka B.B. in svetovalka oziroma mentorica pri delodajalcu, G.G., s katero se je tožnik enkrat tedensko srečeval. Ne drži torej, da mu toženka ni zagotavljala dodatne pomoči in svetovanja in da ni imel podpore ob spremembah.

12. Iz navedenih okoliščin jasno izhaja posebnost tožnikove situacije, ki je nalagala posebne razmere tudi v delovnem okolju oziroma na delovnem mestu (pisarniški referent) pri toženki - zaposlitev v podporni zaposlitvi, kjer se mu s strokovno in tehnično podporo omogoči ustrezna zaposlitev na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 2. 6. 2008. Najprej je od 3. 3. 2008 pri toženki delal preko javnih del, nato je bila 30. 9. 2008 sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "pisarniški referent." Ker je tožnik invalid, ki ni imel statusa delovnega invalida, sta stranki 18. 3. 2010 sklenili aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi v skladu s 50. členom ZZRZI, v katerem sta dodatno opredelili način in obseg strokovne in tehnične podpore invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju (podporne storitve v okviru podporne zaposlitve). Dne 27. 5. 2011 sta stranki sklenili aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi, v katerem sta prav tako opredelili način in obseg strokovne in tehnične podpore.

13. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje so priče A.A., H.H., G.G., I.I., J.J., B.B. in C.C. zanikale, da bi imela direktorica toženke neprimeren odnos do tožnika, da bi nanj kričala ali ga trpinčila. Npr. priča B.B., zaposlena kot strokovna sodelavka pri F., je izpovedala, da je toženka zelo korektno sodelovala z njimi, da je ustvarjala zelo razumevajoče okolje za tožnika in se trudila, da bi ostal zaposlen. V ta namen so se večkrat skupaj pogovarjali in sodelovali s tožnikovo mentorico. Priča A.A., ki je opravljal delo ... koordinatorja, je izpovedal, da se je tožnik zelo hitro razjezil na učiteljice, sodelavce, stranke. Tudi priča C.C. ni potrdila tožnikovih navedb o neprimernem odnosu direktorice do tožnika ali drugih nedopustnih ravnanj toženke do tožnika. Tožnik ji je sicer potožil tudi o težavah z direktorico, sama pa ni zaznala neprimernega odnosa direktorice do tožnika. Sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tožnikovo selitvijo v drugo pisarno jeseni 2014 ni ugotovilo elementov trpinčenja. Direktorica toženke je pojasnila razloge za selitev, sodišče pa je tudi ugotovilo, da pisarna ni bila vlažna, da vzrok za okvaro fotokopirnega stroja ni bila vlažna pisarna, ampak vlažen papir. Ni sledilo tožnikovimi trditvam o neprimerni pisarni, saj inšpekcijski pregled z dne 29. 1. 2015 tega ni potrdil. 14. Toženka je tožniku, upoštevaje njegove posebnosti, zagotovila delovno okolje, v katerem ni bilo kršeno njegovo dostojanstvo (47. člen ZDR-1). Ni podlage za ugotovitev njene odškodninske odgovornosti, saj tožnik ni bil trpinčen (7. člen ZDR-1), zaradi osebnih lastnosti pa tudi ni bil diskriminiran (6. člen ZDR-1) ali šikaniran (197. člen KZ-1). Zato je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek pravilno že po temelju zavrnilo.

15. Pravilno je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 9. 2015, v kateri se je toženka sklicevala na racionalizacijo poslovanja, ukinitev tožnikovega delovnega mesta, da zanj nima drugega dela in mu ga ne more zagotoviti, v posledici česar je prenehala potreba po njegovem delu (ekonomski in organizacijski razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sprožila je tudi postopek za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Komisiji K., ki je 17. 7. 2015 izdala mnenje, da toženka tožniku, ki je invalid in nima statusa delovnega invalida, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 40. členu ZZRZI.

16. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu ugovoru, da je bil dejanski razlog odpovedi zgolj v tem, da se ga toženka znebi, pač pa je na podlagi izvedenih dokazov (listinski dokazi, izpovedi prič, zlasti B.B. in A.A., izpoved direktorice toženke) zaključilo, da je toženka dokazala utemeljenost odpovednega razloga. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevane diskriminacije oziroma do trditve, da je bil dejanski razlog odpovedi v tem, da se ga toženka znebi, ker je invalid, ker je bil pogosto v bolniškem staležu in ker zanj veljajo moteče omejitve pri delu. Obrazložilo je razloge ugotovitev, da se je obseg dela na tožnikovem delovnem mestu zmanjšal, zlasti z zmanjšano potrebo po fotokopiranju gradiv, ker je bilo povezano predvsem s prehodom na elektronska gradiva. Toženka je resda v aktu o sistemizaciji delovnih mest 23. 6. 2015 ukinila delovno mesto pisarniški referent, ni pa sodišče prve stopnje zgolj na to okoliščino vezalo presojo o prenehanju potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pač pa je pravilno ugotavljalo, ali se je tudi dejansko zmanjšal obseg tožnikovega dela.

17. Tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da je fotokopiranje predstavljalo pretežni del njegovega dela. Prav glede fotokopiranja je sodišče ugotovilo, da se je obseg dela bistveno zmanjšal, pri čemer se je oprlo na izpovedi prič A.A. in B.B. ter direktorice toženke. Ti so skladno izpovedali, da je prehod na gradiva v elektronski obliki bistveno zmanjšal potrebo po fotokopiranju. Direktorica je pojasnila, da je bil razlog za to iztek več pogodb evropskih projektov ter prehod na elektronska gradiva, za udeležence v srednjih šolah so se odprle spletne učilnice, prav tako je ZRSZ prenehal financirati srednješolske programe in je bilo posledično tudi teh udeležencev manj. Tudi glede poročil, ki so morala biti prej pošiljana Ministrstvu za šolstvo, je bilo ugotovljeno, da se sedaj skenirana pošiljajo ministrstvu v elektronski obliki. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zapisnik ... seje sveta zavoda ..., ter da je iz plana investicij in investicijskega vzdrževanja za leto 2015 razvidno, da se je toženka v letu 2015 nameravala prijaviti na različne razpise, da je bila poleg zaposlitev preko javnih del, predvidena tudi možnost, da se delavcem, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom, ta zviša. Vendar pa vse to nima vpliva na bistveno okoliščino za presojo odpovedi, ki je v bistveno zmanjšanem obsegu fotokopiranja.

18. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, ki naj bi ga podal v prvi pripravljalni vlogi glede predložitve evidenčnih listov o številu fotokopij. V zvezi s tem še navaja, da toženka ni pojasnila, zakaj listin ni predložila, da bi jo moralo sodišče pozivati k predložitvi ter nato oceniti pomen tega, da listin ni predložila, česar pa ni storilo. Vendar pa iz navedenega izhaja, da niti ne gre za problem neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga, ampak za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje kršilo pravila o edicijski dolžnosti nasprotne stranke. Tožnik je v VI. točki prve pripravljalne vloge (ne na koncu te točke med naštetimi dokazi, ampak v sredini teksta te točke) navedel, da predlaga, naj toženka predloži evidenčne liste o številu fotokopij v letu 2014 in 2015, saj se pri toženki vodijo evidence o tem, koliko fotokopij je bilo narejenih in za katerega naročnika. Toženka teh listin ni predložila, sodišče je k temu ni pozivalo, česar pa na podlagi nejasnega edicijskega zahtevka tudi ni bilo dolžno storiti, zato tudi niso mogle nastati posledice neizpolnjene edicijske dolžnosti. Tožnik je šele v pritožbi obrazložil, kaj je želel z navedenimi listinami doseči - dokazati povečano število fotokopij in tudi število izobraževalnih ur. Zato sodišču prve stopnje ni možno očitati kršitve pravil o edicijski dolžnosti, ki bi lahko vplivala na pravilno in zakonito sodbo.

19. Tožnik tudi glede t.i. časovnic o opravljenem delu v pritožbi opozarja, da jih toženka ni predložila in da se sodišče do tega ni opredelilo. Tožnik je predložitev tedenskih časovnic o opravljenem delu za vse osebe, ki so delo opravljale preko javnih del ali so opravljale administrativno - pisarniška dela s strani toženke najprej predlagal v že omenjeni prvi pripravljalni vlogi, ne da bi jasno obrazložil, katera dejstva s tem dokazuje. Nato je na prvem naroku obrazložil, da bi te listine dokazale sedanjo organizacijo opravljanja administrativnih del pri toženki. Tudi je (za razliko od zgoraj omenjenih evidenčnih list) izrecno vztrajal, da naj sodišče toženki naloži, da (poleg vseh pogodb o zaposlitvi, podjemnih pogodb in pogodb o izvedbi javnih del, ki so bile sklenjene v letu 2015 za administrativno ‑ pisarniška dela) predloži še časovnice o opravljenem delu za vse osebe, ki so opravljale delo preko javnih del, na kar se je toženka odzvala s predložitvijo t.i. mesečnih pregledov po dnevih in urah za posamezne mesece leta 2015 (B32), pri čemer je pojasnila in s predložitvijo zahtevanih pogodb dokazala, da nobena pogodba iz programa javnih del ni bila sklenjena za administrativno - pisarniška dela. Sodišče prve stopnje se o spornih listinah resda ni posebej izjavilo - pri oblikovanju dokazne ocene jim utemeljeno ni pripisalo posebnega pomena, kar pa še ne pomeni, da dokaz ni bil izveden.

20. Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku tudi ugotovilo, da toženka za opravljanje dela, ki ga je opravljal tožnik, ni zaposlila drugega delavca, kar je dokazala tudi s predložitvijo vseh sklenjenih pogodb v programu javnih del za leti 2015 in 2016, podjemno pogodbo z dne 22. 6. 2015, pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delavko L.L. ter seznamom pogodb in aneksov. Direktorica toženke je pojasnila, da je preostalo delo, preostalo fotokopiranje, odpravo pošte in kurirska dela toženka prerazporedila med ostale zaposlene. Odpravo pošte sedaj opravlja L.L. v informacijski pisarni, M.M. je zadolžena za nabavo materiala, preostalo fotokopiranje opravljata N.N. in A.A.. Slednje je sam potrdil kot priča in pojasnil, da je pri toženki zaposlen preko javnih del kot ... koordinator za pomoč in socializacijo ... in da fotokopiranje izvaja samo za osnovno šolo. Zanikal je, da bi prevzel tožnikovo delo. Tudi on je potrdil, da je potreba po fotokopiranju zanemarljiva, saj je sedaj literatura na USB ključkih in si vsak lahko sam natisne ali kopira literaturo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila v posledici bistvenega zmanjšanja dela na delovnem mestu pisarniški referent utemeljena racionalizacija z ukinitvijo tega delovnega mesta in razporeditvijo preostalih nalog tega delovnega mesta na ostale zaposlene, kar je imelo za posledico pravilno ugotovitev o utemeljenosti odpovednega razloga oziroma zakonitosti odpovedi.

21. Tožnik posebej izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sam krije svoje stroške postopka. Sklicuje se na 38. člen ZDSS-1 po katerem lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (prvi odstavek), ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel (drugi odstavek). Tožnik je uspel le z delom zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2014 in 2015 v skupni višini 1.079,64 EUR. Odobrena mu je bila brezplačna pravna pomoč, ki je zajemala tudi dokaz s postavitvijo izvedenke medicinske stroke, kar pa se je nenazadnje nanašalo na del zahtevka, s katerim ni uspel. Tožnik se v pravdi ni zastopal sam in tudi ne po predstavniku sindikata. Zato 38. člen ZDSS-1 ni relevanten. Glede na tožnikov delni uspeh je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ni podlage za predlagani poseg v odločitev o stroških postopka, da naj se tožnikovi stroški postopka naložijo v plačilo toženki.

22. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), toženka pa stroškov pritožbenega postopka niti ni priglasila.

1 Dokazni predlog je bil podan v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2018, vezan na podatke iz zdravstvenega kartona z dne 1. 8. 2018, pred tem je bil zadnji narok za glavno obravnavo 29. 5. 2017, naslednji šele 28. 6. 2018, sledila pa sta mu še dva naroka - 23. 11. 2018 in zaključni 18. 12. 2018, kar pomeni, da izvedba dokaza (če bi bil po vsebini utemeljen) ne bi zavlekla reševanja spora, kar je pomembno pravilo za uporabo 286. člena ZPP glede vprašanja prekluzije predlaganja dokazov, ki je bilo v sodni praksi uveljavljeno še pred izrecno uzakonitvijo z novelo ZPP-E.