Jedro

Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga, je tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje preneha na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati denarno nadomestilo v višini 63.187,50 EUR bruto in po plačilu obveznih dajatev izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni, za čas od 11. 9. 2021 do vrnitve na delo obračunati bruto plačo, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 9. 2016, aneksom št. 1 z dne 24. 10. 2016 in aneksom št. 2 z dne 19. 12. 2019 ter po plačilu obveznih dajatev izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je ob primerjavi pravilnikov toženke o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest napačno ugotovilo, da je toženka spremenila svojo makro in tudi mikro organizacijsko shemo, kar tudi ne predstavlja odpovednega razloga, v kolikor ni izkazanega prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela in nalog. Razlog izpeljave formalnega postopka reorganizacije, ki ga v obrazložitvi utemeljuje sodišče, dejansko objektivno niso poslovne potrebe, temveč izključitev posamezne osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, kar predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga. Konkretnih razlogov za spremembo sistemizacije toženka nikoli ni zatrjevala, morebitna izpoved prič v tej zvezi pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Toženka ni podala navedb glede dejanskega poslovnega razloga, ki je narekoval spremembo sistemizacije, oziroma je te razloge tekom postopka večkrat spremenila. V odgovoru na tožbo je celo zatrjevala, da je bila epidemija s koronavirusno boleznijo dejansko tista, ki je narekovala spremembo Pravilnika, vendar tega dejstva ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Tudi sodišče te okoliščine v sodbi sploh ne pojasni, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Izpoved zakonite zastopnice je izrecno nasprotujoča si o dejstvih glede sprememb pri posameznih delovnih mestih. Toženka ni dokazala, da bi se način dela kakorkoli spremenil. Ob primerjavi obeh pravilnikov o sistemizaciji res obstajajo razlike, vendar gre zgolj za razlike na papirju oziroma navidezne razlike. Sodišče je v zvezi z obstojem poslovnega razloga spregledalo neprerekano dejstvo, ki so ga potrdile tudi zaslišane priče, da so bile tožnici delovne naloge in delo delovnega mesta vodje programa odvzete že konec meseca decembra 2020 in da je tožnica dejansko že od začetka leta 2021 dalje na delovnem mestu vodje programa opravljala delo iskanja novih programov. Tako se potreba po delu tožnice v zvezi z delom iskanja novih produktov v obdobju od konca decembra 2020 do sprejema akta o sistemizaciji ni v ničemer spremenila. Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z opravljanjem dela tožnice v trenutku sprejema akta o sistemizaciji z dne 21. 7. 2021 ni skladno z izvedenimi dokazi, zato je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Potreba po tožničinem delu tako še vedno obstaja, toženka pa ji je za isto delo ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, le za nižjo plačo, kar je nezakonito in neskladno s sodno prakso (sodba VSRS VIII Ips 13/2007). Plača se je po ponujeni pogodbi o zaposlitvi znižala le tožnici, ostalim zaposlenim pa ne. Toženka je vedela, da tožnica ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ne bo sprejela, saj je tožnico le degradirala, novo pogodbo pa ji je ponudila zgolj iz maščevalnih nagibov, kar je zakonita zastopnica potrdila v svoji izpovedi. Sodišče tudi ni opravilo dokazne ocene tožničine izpovedi in se do tožničine izpovedi sploh ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo resničnost neprerekanega dejstva, da je bila tožnica 2. 4. 2021 v bolniškem staležu in v zadnjih letih veliko odsotna zaradi bolniškega staleža. Prvostopenjsko sodišče je popolnoma minimaliziralo diskriminacijo, ki jo je toženka izvajala do tožnice v razmerju do ostalih zaposlenih. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je bila tožnica v postopku podaje odpovedi drugače obravnavana, saj delodajalec edino nje ni seznanil s spremembo sistemizacije, toženka pa je že pred spremembo sistemizacije želela, da se delovno razmerje s tožnico prekine in je zlorabila institut redne odpovedi. Ukinitev delovnega mesta ne predstavlja zakonitega razloga za odpoved po 91. členu ZDR-1, zato je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in da sodišče tožnici naloži povrnitev stroškov postopka. V bistvenem navaja, da je tožničina pritožba nepregledna in nestrukturirana, zavrača očitke kršitev in utemeljuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je povsem pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 27. 9. 2016 na delovnem mestu vodje programa. Dne 12. 7. 2021 je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 89. člena v zvezi z 91. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Odpoved je bila posledica sprejema novega pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, na podlagi katerega so bile uveljavljene nove organizacijske sheme delodajalca. Delovno mesto vodje programa, ki ga je zasedala tožnica, je bilo z novim pravilnikom o sistemizaciji ukinjeno, zato je toženka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za novo sistemizirano delovno mesto vodje novih programov. Tožnica pa je to ponudbo zavrnila, zato ji je delovno razmerje pri toženki prenehalo.

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja poslovnega razloga, kar uveljavlja z obširnimi navedbami, da je bila reorganizacija oziroma sistemizacija pri toženki zgolj navidezna, da ni izkazano prenehanje potrebe po opravljanju del in nalog in da je dejanski razlog reorganizacije izključitev posamezne osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov. Sodišče prve stopnje je v obširnem in temeljitem dokaznem postopku utemeljeno ugotovilo, da je toženka svoje delo dejansko reorganizirala, kar je v sodbi tudi obrazložilo s povsem jasno argumentiranimi razlogi. Ugotovilo je, da je toženka dejansko izvedla spremembo sistemizacije, v okviru katere je uveljavila novo makro organizacijsko shemo in nove posamične mikro organizacijske sheme, da je na področju trženja med drugim prišlo do spremembe večine delovnih mest, da je bilo delovno mesto vodje programa, ki ga je zasedala tožnica, ukinjeno, zato je bilo onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožničino delo je bilo razporejeno med dva druga delavca, zato tudi ni bilo več potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje novih programov, za katero je potreba po tožničinem delu obstajala in obstaja še danes, saj pri toženki še ni zasedeno. Zaradi bogatih delovnih izkušenj so namreč za to delovno mesto potrebovali oziroma predvideli prav tožnico, vendar tožnica ponudbe ni sprejela. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da izpeljava formalnega postopka reorganizacije dejansko in objektivno niso bile poslovne potrebe, temveč izključitev posamezne osebe. Toženka zakonskega odpovednega razloga ni zlorabila. Poslovni razlog je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Kadar delodajalec spremeni organizacijo delovnega procesa, zaradi česar preneha potreba po delu posameznega delavca, se šteje, da je podan poslovni razlog. V skladu s stališčem sodne prakse je bistveno, da je bila organizacija dela dejansko spremenjena,1 kar je toženka v obravnavanem primeru prepričljivo dokazala in ni šlo zgolj za formalne spremembe reorganizacije (oziroma akta o sistemizaciji) temveč za objektivno utemeljen poslovni razlog. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici subjektivni razlog, namenjen izključitvi tožnice. Toženka je namreč hkrati z odpovedjo tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje novih programov v posledici spremembe sistemizacije, ker je bilo njeno prejšnje delovno mesto ukinjeno. Po spremembi sistemizacije sta se spremenila tako vsebina kot obseg nalog ne le tožnici, temveč tudi drugim zaposlenim, ki so bili, tako kot tožnica, pred spremembo sistemizacije zaposleni na delovnem mestu vodje programa (A. A., B. B., C. C. in D. D.). Tako je bila tudi tem zaposlenim, enako kot tožnici, ponujena nova pogodba o zaposlitvi, zato je nelogična pritožbena navedba, da je razlog reorganizacije izključitev tožnice iz delovnega procesa toženke. Kot sta izpovedali zaslišani priči E. E. in F. F., je bilo tožnici to delovno mesto ponujeno zaradi bogatih in dolgoletnih delovnih izkušenj, vendar je tožnica ponudbo zavrnila.

8. Neresnične so pritožbene navedbe, da konkretnih razlogov za spremembo sistemizacije toženka nikoli ni zatrjevala, ob tem pa protislovne pritožbene navedbe, da je toženka te razloge tekom postopka spreminjala. Že v odgovoru na tožbo je toženka povsem zadostno in jasno zatrjevala, da je razlog spremembe sistemizacije bolj učinkovito in primerno organizirano delo delavcev, boljše operativno delovanje družbe in tudi nemoteno ohranjanje delovnih mest ter da se je za zagotavljanje slednjega sistemizacija že večkrat spremenila. Ti zatrjevani razlogi za spremembo sistemizacije so potrjeni tako z listinskimi dokazi kot z izpovedmi prič in zakonite zastopnice toženke, zato je neresnična pritožbena navedba, da bi toženka z izpovedmi prič nadomeščala pomanjkljivo trditveno podlago. Relativna bistvena kršitev določb iz 7. in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP torej ni podana. Iz izpovedi zakonite zastopnice toženke podrobneje izhaja, kako je potekala sprememba sistemizacije, to je z združevanjem delovnih mest, združevanjem področij delovanja, prilagajanjem dela zaposlenim, kar pa ne negira zatrjevanih razlogov za spremembo sistemizacije, temveč zgolj potrjuje. Ob tem je zakonita zastopnica pojasnila tudi, da je na reorganizacijo vplivala tudi epidemija Covid, ker je več dela potekalo virtualno in je bilo potrebno zagotavljati zdravila in potrošni material ne glede na epidemijo, zato je neresnična pritožbena navedba, da zakonita zastopnica ni potrdila trditev toženke, da je bil (tudi) Covid razlog za spremembo sistemizacije. Ker pa je bila odločilen razlog za reorganizacijo zatrjevana sprememba sistemizacije, ki jo je toženka dokazala, sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov in se opredeljevati še do zatrjevanega razloga v zvezi z epidemijo Covid, kot neutemeljeno navaja pritožba. Sodišču se namreč ni potrebno opredeljevati do vseh trditev in dokazov stranke, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni. Sodba zaradi tega tudi nima pomanjkljivosti, da bi bil onemogočen njen preizkus (14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Pritožba nadalje na več mestih neutemeljeno izpostavlja, da je bila sistemizacija zgolj navidezna tudi iz razloga, ker se po spremembi sistemizacije ni spremenil način dela zaposlenih. Ugotovitve o spremembi vsebine in obsega dela, kot tudi o obsegu odgovornosti zaposlenih po spremenjeni sistemizaciji je prvostopenjsko sodišče podrobno ugotovilo in argumentirano obrazložilo v obrazložitvi sodbe (tč. 9 in 10). Na podlagi listinskih dokazov in izpovedi strank ter izpovedi prič (F. F., B. B., C. C., A. A., D. D.) je ugotovilo, da ne obstajajo razlike zgolj v opisih delovnih mest ob primerjavi prej in sedaj veljavnega pravilnika o sistemizaciji, temveč so spremembe tako v vsebini kot tudi v obsegu del in nalog zaposlenih. S tem v zvezi so neutemeljene in protislovne tudi pritožbene navedbe glede sprememb dela in samostojnosti pri delu delavke A. A., saj je ta v svoji izpovedi jasno izpovedala o spremembah svojega dela na novem delovnem mestu in tudi izrecno potrdila, da je sedaj pri delu zelo samostojna. V pritožbi izpostavljene posamezne dele prepisov zvočnih posnetkov izpovedi zakonite zastopnice in posameznih prič pritožnica nejasno, protislovno in napačno interpretira, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti.

10. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se tožničino delo po spremenjeni sistemizaciji ni spremenilo. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je delovno mesto vodje novih programov, ki je bilo za tožnico predvideno po novi sistemizaciji, resnično specializirano in usmerjeno v iskanje novih poslovnih partnerjev ter da se je toženka odločila, da bi bilo bolj učinkovito za tovrstno delo imeti posebno delovno mesto in tudi posebno osebo, zato je bila za to delovno mesto predvidena tožnica. Naloge tožnice so se dejansko (ne le formalno) spremenile. Nesmiselna je pritožbena navedba, da se vse od začetka januarja 2021 do podane odpovedi, ko je tožnica še zasedala delovno mesto vodje programa, delo tožnice ni spremenilo, kot tudi ne potreba po tem delovnem mestu. Res je bilo tožnici že z odredbo toženke z dne 18. 1. 2021 odrejeno delo v zvezi z iskanjem novih programov, ki predstavlja tudi vsebino dela delovnega mesta po novi sistemizaciji, s sprejemom nove sistemizacije pa se je ta nova vsebina dela tudi formalno uskladila z ustreznim nazivom in opisom del tega delovnega mesta. To dejstvo je v svoji izpovedi pred sodiščem potrdila priča F. F., ki jo v pritožbi izpostavlja tudi tožnica. Tožnica pa to dejstvo v pritožbi napačno interpretira v smislu, da je že pred spremembo sistemizacije opravljala isto delo in da zaradi tega ni prenehala potreba po delovnem mestu vodje programa. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta kot tudi na novo uvesti posamezna delovna mesta. Pri tem gre za poslovno odločitev, katere smiselnosti in smotrnosti sodišče ne more presojati.2 Toženka je dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena in da ukinitev delovnega mesta vodje programa ni bila navidezna, smotrnost takšne odločitve delodajalca pa ni podvržena sodni presoji. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča so zadostno obrazložene, da je omogočen ustrezen preizkus, razlogom za tako odločitev pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe.

11. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je toženka ravnala nezakonito in v nasprotju s sodno prakso, ker je tožnici ponudila sicer ustrezno zaposlitev, vendar za nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka logično utemeljila in dokazala, zakaj je bila za tožnici ponujeno delovno mesto ponujena tudi primerna plača. Zgolj namen znižanja plače sicer ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, vendar v obravnavanem sporu to ni bil razlog za odpoved, temveč reorganizacija, ki je utemeljen poslovni razlog.3 Sodba VSRS VIII Ips 13/2007, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, tako ne ustreza dejanskemu stanju v obravnavanem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo tudi stališče, da v sfero poslovnih odločitev delodajalca sodi odločitev o tem, da je zgolj tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, preostali zaposleni pa samo nove pogodbe o zaposlitvi (13. točka obrazložitve). Zato se tožnica v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na degradacijo in maščevalne nagibe v zvezi s ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, za katero se je sama odločila, da je ne bo sprejela.

12. Neresnična je pritožbena navedba, da sodišče ni opravilo dokazne ocene tožničine izpovedi in da se do njene izpovedi ni opredelilo. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi zakonite zastopnice toženke in pričam ter zakaj ni sledilo tožničini izpovedi. Do trditev tožnice, kot tudi do njene izpovedi, se je sodišče prve stopnje na več mestih obrazložitve povsem zadostno opredelilo. Sodišče prve stopnje je tudi dosledno izvedlo vse predlagane dokaze, jih ocenilo vsakega posebej in vse skupaj ter na podlagi dokazne ocene ugotovilo pravilno dejansko stanje. Dokazna ocena v sodbi sodišča prve stopnje je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato v tej smeri očitana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo s povsem jasno argumentiranimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb. Zato tudi ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene navedbe v tej smeri, posebej pa navedbe, da je bilo sodišče naklonjeno toženki, je mogoče razumeti le kot nestrinjanje tožnice z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponujena nova pogodba o zaposlitvi tožnici ni bila posledica šikaniranja ali kršitve prepovedi diskriminacije. Pravilna je ugotovitev, da tožnica ni bila neenako obravnavana zaradi bolniškega staleža. Ugotovitev tudi ni oprta zgolj na datum 2. 4. 2021, ki ga v zvezi z neprerekanim dejstvom bolniškega staleža tega dne v pritožbi navaja tožnica, temveč je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožničina odsotnost zaradi bolniškega staleža ni imela vpliva na odpoved pogodbe o zaposlitvi (točka 16, 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je utemeljeno izhajalo iz dejstva, da je bil razlog za odpoved tožnici reorganizacija delovnega procesa in ne morebiti tožničin bolniški stalež. Toženka instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zlorabila, temveč je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga. Dejstvo, da je toženka druge zaposlene vnaprej seznanila z nameravano spremembo sistemizacije, tožnice pa ni, pa ne predstavlja razloga za diskriminacijo, saj ne gre za različno obravnavo tožnice glede na katero od njenih osebnih okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Povsem smiseln je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi toženka lahko, če tožnice ne bi želela več zaposliti oziroma če je ne bi več potrebovala na novem delovnem mestu, zgolj odpovedala pogodbo o zaposlitvi, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, saj je zakon ne obvezuje k ohranitvi zaposlitve tožnice.

14. Sodišče je kot pravno podlago za svojo odločitev pravilno uporabilo določbe 91. člena ZDR-1, ki urejajo institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, zato ni podana v pritožbi uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava. Prvi odstavek navedenega člena določa, da se v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi uporabijo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.4 Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga, je tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15. Preostale pritožbene navedbe za odločitev o pravilnosti izpodbijane sodbe niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP ter na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Prim. odločbe VIII Ips 174/2017, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 132/2013, Pdp 884/2016. 2 Prim. odločbe VSRS VIII Ips 261/2013, VIII Ips 205/2014, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 168/2015, VIII Ips 24/2020. 3 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 215/2016. 4 Prim. sodbo VDSS Pdp 375/2021 in sodbe VSRS VIII Ips 275/2015, VIII Ips 168/2015, VIII Ips 16/2014.