Jedro

Tožnik s tožbenim zahtevkom ni zahteval izplačila razlike v plači iz naslova dodatkov, ki bi morali biti predhodno določeni z interno odločitvijo delodajalca, ampak je vtoževal razliko v plači iz naslova povečanega obsega dela, ki po svoji vsebini predstavlja čisti denarni zahtevek. Sodišče mu je utemeljeno ugodilo, saj je ugotovilo, da je v spornem obdobju poleg svojega rednega dela opravljal delo tiskovnega predstavnika, ki ni sodilo v opis del in nalog delovnega mesta, na katero je bil razporejen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih zneskov razlike v plači za januar 2002 in februar 2002 (1. točka izreka) delno spremeni tako, da tečejo te zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti pa do dneva, ko bo vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla višino glavnice, višji obrestni zahtevek v tem delu pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Revizija glede zavrnitve višjega obrestnega zahtevka se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati za obdobje od 1. 1. 2002 do 15. 11. 2005 razliko v plači in po poplačilu vseh davkov in prispevkov iz delovnega razmerja izplačati neto zneske v vtoževani višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadle mesečne razlike v plači do izplačila, v 8 dneh. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.020,17 EUR, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in mu naloži v povrnitev plačilo pravdnih stroškov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je že po temelju napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila dodatka za nadpovprečno obremenjenost. Napačna je tudi odločitev v delu, ki se nanaša na določitev višine dodatka, do katerega naj bi bil tožnik upravičen. Sodišče nikakor ne more naložiti delodajalcu, da mora tožniku izplačati dodatek v točno določeni višini. Predmet odločitve prvostopenjskega sodišča bi lahko bil le, ali je delodajalec s tem, ko tožniku v vtoževanem obdobju ni izplačeval dodatka po 96. členu ZJU, kršil njegove pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo delodajalcu naložiti le, da glede na ugotovljena dejstva odloči o višini dodatka za povečan obseg dela za tožnika. Iz dokaznega postopka izhaja, da je obveščanje javnosti (glede na akt o sistemizaciji tožene stranke) sodilo v delokrog tožnika. Dejstvo, da je tožnik imel pooblastilo za dajanje informacij zunanji javnosti, ne pomeni, da to delo ni sodilo na področje dela, ki ga je v vtoževanem obdobju opravljal. To pooblastilo je izhajalo iz drugega odstavka 22. člena Zakona o policiji. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnikov predhodnik I.M., ki je s pravnomočno sodbo uspel iztožiti dodatek za povečan obseg dela, zasedal drugo, tožniku neprimerljivo delovno mesto, saj je bil načelnik O.K.C. PU ... Dajanje podatkov in obvestil na PU ... oziroma obveščanje javnosti je sodilo v opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta. Dejstvo, da je bilo v letu 2006 na PU ... sistemizirano delovno mesto „tiskovni predstavnik“, prav gotovo nima nobene neposredne povezave s postavljenim tožbenim zahtevkom, saj tožnik vtožuje plačilo dodatka od leta 2002 dalje. Večje potrebe glede obveščanja javnosti so se pri toženi stranki pojavile šele koncem leta 2005 oziroma 2006. Tožnik je za opravljeno delo prejel tudi delovno uspešnost, tako da bo zaradi odločitve prvostopnega sodišča imel isto opravljeno delo plačano dvakrat, enkrat iz naslova delovne uspešnosti, sedaj pa še kot dodatek po 96. členu ZJU.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen delno v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto razlik v plači za januar 2002 in februar 2002. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju (od januarja 2002 do 15. novembra 2005), ko je delal na delovnem mestu „načelnik urada v uradu direktorja PU ...“ oziroma „vodja službe v službi direktorja PU ...“ upravičen do plačila za povečan obseg dela. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju tožnik poleg svojega rednega dela opravljal tudi delo tiskovnega predstavnika, ki ni sodilo niti v delokrog načelnika urada v Uradu direktorja PE ... niti v delokrog vodje službe v službi direktorja PU ... Ugotovilo je, da je tožnik naloge tiskovnega predstavnika prevzel po tem, ko se njegov predhodnik I.M. odločil, da tega dela sam ne bo več opravljal (tožnik I.M. je v individualnem delovnem sporu opr. št. II Pd 1049/2002 uspel s tožbenim zahtevkom za izplačilo razlike v plači zaradi povečanega obsega dela – priložen spis opr. št. Pd 1049/2002), da je tožena stranka tožnika pisno pooblastila za opravljanje teh nalog, da je tožnik te naloge opravljal poleg svojega rednega dela (v popoldanskem času, ob sobotah, povprečno 2 do 3 ure preko osemurnega delovnika) in da delo tiskovnega predstavnika oziroma informiranje notranje in zunanje javnosti ni sodilo v opis del in nalog delovnega mesta, na katerem je v spornem obdobju delal tožnik. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zgornjimi, v izpodbijani sodbi ustrezno obrazloženimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da tožnik za delo, ki ga je pri toženi stranki opravljal kot tiskovni predstavnik, ni prejel nikakršnega plačila (niti za nadurno delo), pri čemer se kot plačilo za to delo ne more šteti plačilo za delovno uspešnost tožnika (saj se je z višjo delovno uspešnostjo nagrajevalo celotno opravljeno delo tožnika), je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači za dodatno opravljeno delo tiskovnega predstavnika, ki ga je opravil po nalogu oziroma po pooblastilu tožene stranke (izpovedba tožnika, A2, A3). Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je opravljanje te naloge za tožnika predstavljalo najmanj 25 % dodatne obremenitve (to delo je tožnik opravil izven rednega delovnega časa), da za to opravljeno delo ni prejemal posebnega plačila in ker je tožena stranka višini tožbenega zahtevka le pavšalno ugovarjala, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske razlike v plači za obdobje od januarja 2002 pa do 15. novembra 2005, ko je tožnik prenehal opravljati dela tiskovnega predstavnika pri toženi stranki.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo naložiti toženi stranki, da izplača tožniku razliko v plači iz naslova povečanega obsega dela. Če delavec v postopku zatrjuje, da mu je dolžan delodajalec zaradi povečanega obsega dela izplačati razliko v plači in če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, da je tožbeni zahtevek delavca za izplačilo teh razlik v plači tudi po višini utemeljen (kar je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi v tem individualnem delovnem sporu), je vsekakor v pristojnosti sodišča, da odloči o delavčevem tožbenem zahtevku tudi po višini. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da v konkretnem primeru tožnik ni vtoževal izplačilo razlike v plači na podlagi dodatkov, ki bi mu morali biti določeni z interno odločitvijo delodajalca, temveč je vtoževal razliko v plači iz naslova povečanega obsega dela, ki po svoji vsebini predstavlja čisti denarni zahtevek. Neutemeljena je nadalje pritožbena trditev tožene stranke, da je delo tiskovnega predstavnika oziroma obveščanje javnosti, kot je bilo to naloženo tožniku, spadalo v opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niti opis del in nalog delovnega mesta „načelnik urada“ (B4) niti opis del in nalog delovnega mesta „vodja službe“ (B2) kot tudi preostali izvedeni dokazi ne nudijo opore zaključku, da je delo tiskovnega predstavnika spadalo v opis del in nalog delovnih mest, na katerih je v spornem obdobju delal tožnik. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je bilo delovno mesto, na katerem je bil razporejen I.M., neprimerljivo s tožnikovim delovnim mestom. V zvezi s tem je ob zaključku, da je bil I.M. upravičen do izplačila razlike v plači za delo tiskovnega predstavnika (ker to delo ni spadalo v opis del in nalog delovnega mesta, na katerem je delal I.M.), bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo tiskovnega predstavnika ni spadalo niti v opis del in nalog delovnih mest, na katerih je delal tožnik od januarja 2002 do 15. 11. 2005. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožene stranke, da je bilo delovno mesto tiskovnega predstavnika, ki je bilo sistemizirano v letu 2006, posledica okoliščin, ki so se pojavile konec leta 2005 oziroma v letu 2006 (Schengenski pravni red je pričel veljati v RS šele konec decembra 2007) je potrebno ugotoviti, da je iz izpovedbe priče E.Č. jasno razvidno, da se samostojno delovno mesto tiskovnega predstavnika ni sistemiziralo zaradi prepovedi zaposlovanja delavcev, čeprav so se pri toženi stranki nagibali, da bi moralo biti to delo izvrševano v okviru samostojnega delovnega mesta. Ob upoštevanju navedenega so to delo naložili tožniku, ta ga je vseskozi korektno opravljal, na teh nalogah je delal vsak dan, po mnenju priče Č. pa je na dan delal povprečno od 9 do 10 ur. Navedena priča je pojasnila, da je bil obseg rednih delovnih nalog, za katere je bil zadolžen tožnik, velik, da se je v teh letih povečeval in da je bil dolžnik zadolžen za pripravo vseh kadrovskih projektov v zvezi s Schengenom, za pripravo gradiv za obisk različnih delegacij, ki so se v tem obdobju pri toženi stranki kar vrstile. Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je prišlo do povečanega obsega del in nalog zaradi dela tiskovnega predstavnika že v vtoževanem obdobju in da sistemizirano delovno mesto tiskovnega predstavnika v letu 2006 ni bilo le posledica okoliščin, ki so se pojavile konec leta 2005, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik za opravljeno delo prejel plačilo iz naslova delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da del dodatka k plači iz naslova delovne uspešnosti, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju, ni pomenil tudi plačila za opravljeno delo tiskovnega predstavnika, ki ga je tožnik v vtoževanem obdobju nesporno opravil. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožniku pooblastilo glede obveščanja javnosti (A2, A3) podala na podlagi člena 22/2 Zakona o policiji (ZPol; Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.) ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delo tiskovnega predstavnika opravljal izven obsega del in nalog njegovega delovnega mesta. Člen 22/2 ZPol namreč določa le osebe, ki lahko v imenu policije obveščajo javnost o zadevah s svojega delovnega področja. Bistvena je z dokazi podkrepljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo tiskovnega predstavnika ni spadalo v opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonskih zamudnih obrestih od prisojene neto razlike v plači za januar 2002 in februar 2002 prezrlo v spornem obdobju veljavno določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), po kateri so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti presegla glavnico. Ustavno sodišče RS je v zvezi s citirano določbo v odločbi opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) odločilo, da se uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, saj je določbo 1060. člena razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Glede na to je potrebno upoštevati pravilo, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči pri terjatvah, ki so zapadle v plačilo do 17. 3. 2002. Te terjatve so namreč dosegle glavnico do 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je črtal določbo 376. člena OZ. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnikova terjatev iz naslova razlike v plači za januar 2002 dospela v plačilo 5. 2. 2002, iz naslova razlike v plači za februar 2002 pa 5. 3. 2002 (A9-plačilne liste tožnika), je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike v plači za januar in februar 2002 za obdobje, ko bodo te dosegle višino glavnice, revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.