Jedro

V steku izrečena enotna kazen mora biti sorazmerna posameznim kaznim.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se deloma ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se obtožencu izrečena enotna kazen zviša na 5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora.

Sicer se pritožba javnega tožilca, v celoti pa pritožba zagovornice obdtoženca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zoper obtoženca se po 1. odstavku 353. člena ZKP odredi pripor.

Obtoženec se oprosti plačila vseh stroškov pritožbenega postopka iz 1. - 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj zatajitve po 5. in 1. odstavku 169. člena KZ RS in kaznivega dejanja goljufije po 3. in 1. odstavku 171. člena KZ RS in so mu bile po navedenih zakonskih določilih določene kazni za kaznivo dejanje zatajitve vsakokrat po 2 leti zapora in za kaznivo dejanje goljufije 3 leta zapora, nakar mu je bila po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ izrečena enotna kazen 3 leta in 10 mesecev zapora. Po 85. členu KZ SFRJ mu je bilo naloženo plačilo zneska 1,638.536,00 tolarjev, kar ustreza doseženi premoženjski koristi,podjetju A pa mora plačati 885.360,00 tolarjev, s presežkom pa je bilo oškodovano podjetje napoteno na pravdo. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, zagovornica obtoženca pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskea zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogi javnega tožilca, da se obtoženecu določene kazni in izrečena enotna kazen zvišajo, zagovornice pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženec oprosti obtožbe ali sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in podrejeno, da se obtožencu določene in izrečena kazen znižajo. V vsakem primeru pa, da se zoper obtoženca odpravi pripor.

Zagovornica zahteva, da se jo obvesti o seji senata.

Seja senata je bila opravljena v navzočnosti namestnika Višjega javnega tožilca v Ljubljani.

Pritožba javnega tožilca je deloma utemeljena, medtem ko pritožba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena.

Zagovornica obtoženca neutemeljeno, ponavljajoč zagovor obtoženca, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in pri utemeljevanju celo v nasprotju z zagovorom obtoženca navaja, da so bili vsi trije predmetni avtomobili po lastnikih najprej pri zavarovalnici dobro zavarovani in po izposodbi in vrnitvi pod roko prodani. Glede avtomobila, ki je predmet kaznivega dejanja goljufije, pa celo navaja, da je avtomobil bil po navezi oškodovanca s pričo A odtujen.

Tako naj bi oškodovanci dobili plačane avtomobile po zavarovalnici, poleg tega pa bi še prejeli kupnine, pri čemer pa ne navaja dejstev in dokazov, ki bi taka navajanja utemeljevali.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede vozila, ki si ga je obtoženec izposodil pri firmi B in so bile navedbe obtoženca o izročitvi vozila in načinu ter kraju vrnitve vozila z dokazi zanesljivo izpodbite. Če tudi je bilo ob tem potrjeno, da si je obtoženec pri tej firmi večkrat izposodil avtomobil, vendar o načinih vračanja vozil njegovega zagovora zaslišani priči nista potrdili, pa tudi sicer je tako naivno skonstruiran zagovor, da takega navajanja sodišče prve stopnje utemeljeno ni osvojilo. Čeravno je glede avtomobila, ki si ga je obtoženec izposodil pri podjetju A, oškodovanec potrdil, da ga je obtoženec med časom izposodbe avtomobila po telefonu poklical, sodišča prve stopnje obtožencu utemeljeno ni verjelo, da se mu je avtomobil pokvaril in da ga je zato dal v popravilo v Franciji, ter da je pismen dokument o tem vozilu ob prijetju odvrgel. Povsem brez podlage je pritožbena trditev, da obtoženec ni imel sredstev, da bi popravilo plačal, ko pa se mu je oškodovanec ponudil, da bi prišel tja, kjer je obtoženec bil in odkoder je telefoniral, da bi uredil vse potrebno za popravilo avtomobila, pa je sam obtoženec to zavrnil. V to izpovedbo tudi sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, zato nasprotno pritožbeno navajanja vsaj v sedanjem stanju dokaznega gradiva ni sprejemljivo. Oškodovancu glede na to, da obtoženec ne pove, kje je vozilo, pač ni mogoče očitati sokrivde, kot to zatrjuje pritožiteljica. Zato tudi prodajo tega vozila v Franciji oškodovancu pritožba neutemeljeno očita. Sodišče prve stopnje glede obeh vozil utemeljeno in pravilno zaključuje, da ju je obtoženec po uporabi odtujil, saj je vendar imel zanju tudi vse potrebne dokumente. Zato vozil tudi ni vrnil. V obeh primerih sta mu bili vozili zaupani po sklenjenih pogodbah z obveznostjo, da obtoženec po uporabi vozili vrne lastnikom. Tega pa obtoženec ni storil, temveč si je vozili prilastil in ju tudi odtujil, kar vse je sodišče prve stopnje obsežno, jasno in skladno z dokazi ugotovilo. Dejanji je zato tudi pravilno pravno opredelilo kot kaznivi dejanji zatajitve in ker je vrednost vsakega vozila večja od 500.000,00 tolarjev, obtožencu pa je tudi šlo zato, da si ju prilasti, in je vedel za tolikšno vrednost, je pravilno pravno opredelilo dejanji po 5. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ RS.

Sodišče prve stopnje je imelo tehtno podlago zato, da je verjelo izpovedbi priče A, ko je presojalo utemeljenost obtoženčevega zagovora glede vozila, ki je bilo last podjetja C, glede katerega je obtoženec spravil pričo A v zmoto, da mu je vozilo izročila potem, ko si je avto izposodila pri podjetju C, ker mu je verjela, da mora nujno k svoji bolni materi v bolnico v Ljubljani. Ko pritožba v tej zvezi navaja nasprotja v izpovedbi priče pa te navedbe ne konkretizira, nasprotja pa tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo, pritožba zato priči neutemeljeno očita nezanesljivost. Sodišče prve stopnje je glede na zagovor obtoženca presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter sprejelo utemeljen dokazni zaključek, da je obtoženec ravnal z goljufivim namenom že od začetka, ko je znanki priči A predlagal odhod na smučanje in potem izposodbo potrebnega avtomobila pa vse do tedaj, ko se je z avtomobilom odpeljal in ga tudi odtujil. S tem si je obtoženec tudi pridobil protipravno premoženjsko korist, večjo od 500.000,00 tolarjev, in je s tem namenom tudi tako ravnal. O tem, da je obtoženec ravnal z namenom goljufije, ni nobenega dvoma, pa tudi pritožba pri tem ne navaja ničesar, kar bi omajalo sprejete zaključke sodišča prve stopnje. Dejanje je tudi pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje goljufije po 3. in 1. odstavku 171. člena KZ RS.

V kolikor pritožba navaja, da gre v vseh primerih le za morebitno odškodninsko odgovornost, je treba tako navajanje sprejeti tako, da gre tudi za odškodninsko odgovornost, tako kot jo je ugotovilo in opredelilo sodišče prve stopnje.

Utemeljeno javni tožilec opozarja, da obtožencu glede na opisani obseg kriminalne količine ob pravilnem vrednotenju okoliščin dejanj in posledic, ni bila izrečena primerna kazen. Sodišče prve stopnje je po oceni senata sodišča druge stopnje obtožencu ob upoštevanju njegovega dosedanjega življenja, ko je bil že večkrat kaznovan za istovrstna kazniva dejanja na sorazmerno dolge prostostvene kazni, določilo, čeravno na nivoju posebnega minimuma, primerne posamezne kazni, ni pa ob pravilni uporabi določb 3. točke 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ obtožencu izreklo primerne enotne kazni. Sprejemljivo javni tožilec navaja, da mora sodišče pri izreku enotne kazni paziti, da izrečena enotna kazen izhaja kot logična posledica določenih posameznih kazni za posamezna kazniva dejanja, storjena v steku.

Enotna kazen sicer ne sme doseči vsote posameznih določenih kazni, vendar pa mora biti sorazmerna s kaznimi, ki so določene za posamezna kazniva dejanja. Ker seštevek posameznih določenih kazni znaša 7 let zapora, izrečena kazen 3 leta in 10 mesecev zapora ni primerna. Tako izrečena enotna kazen ne predstavlja logičnega sklepanja o potrebi določanja posameznih kazni za posamezna kazniva dejanja, pa tudi ni sorazmerna s kaznimi, ki so določene za posamezna kazniva dejanja.

Zato je sodišče druge stopnje ocenilo, da je v tem delu pritožba javnega tožilca utemeljena. Glede na to se pokaže, da pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice v delu, v katerem izpodbija primernost tako določenih posameznih kazni, kot primernost izrečene enotne kazni, niso utemeljene.

Po navedenem je sodišče druge stopnje deloma utemeljeni pritožbi javnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter enotno kazen primerno zvišalo, ker se le s tako zvišano kaznijo lahko pričakuje, da bo dosežen namen kaznovanja, predvsem pa obtoženčevo resocializacijo. Da bi prestajanje kazni nanj negativno vplivalo, kot to navaja obtoženčeva zagovornica glede na obtoženčevo dosedanjo prevzgojno neuspešnost, ni pričakovati. Sicer pa je pritožbo javnega tožilca zavrnilo, v celoti pa kot neutemeljno zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V posledici take odločitve, s katero je bila obtožencu izrečena kazen 5 let in 6 mesecev zapora, je bilo skladno z določbo 1. odstavka 353. člena ZKP zoper obtoženca odrediti pripor.

V podatkih spisa se sicer navaja, da je obtoženec v priporu, vendar ni gotovo, ali bo obtoženec ostal v priporu do nastopa izvršitve izrečene kazni s to sodbo. Ker je po obsodbi na kazen 5 let zapora ali na hujšo kazen, odreditev pripora obvezna, je bilo treba odločiti, kot narekuje zakon.

Ker obtoženec nima sredstev za plačilo stroškov pritožbenega postopka, ga je bilo oprostiti tega plačila, kar temelji na določilih člena 98 in 101 ZKP.