Jedro

Kasnejše spremembe vrednosti spornega predmeta ne vplivajo na pravico do revizije, ker je odločilna vrednost, navedena v tožbi (3.odst.382.čl. ZPP v zvezi z 2.odst.186.čl. in 2.odst. 40.čl. ZPP). Na pravico do revizije bi vplivala samo tista sprememba vrednosti spornega predmeta, ki bi bila posledica zvišanja tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik na podlagi prodajne pogodbe z dne 14.4.1975, sklenjene z M. K., lastnik parc.št. 762 travnik vl.št. 368 k.o... in gospodarskega poslopja na parc.št. 761 vl. št. 1078 k.o. ... ter imetnik pravice uporabe te parcele. Toženki je naložilo izstavitev listine za vpis teh tožnikovih pravic na njegovo ime.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče znova odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari. Niso bili upoštevani predpisi, ki omejujejo prodajo zemljišč v I. območju. Sklicuje se na svojo dobro vero ob dedovanju. Izpodbija tudi dokazno oceno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 500.000 tedanjih dinarjev. Ko gre za nedenarni premoženjsko pravni zahtevek, je navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi dolžnost tožnika (2. odst. 186.čl. ZPP). Od vrednosti spornega predmeta, navedenega v tožbi, je med drugim odvisna tudi pravica do revizije (3. odst. 382.čl. ZPP). Tedaj, ko je bila vložena tožba (7.11.1988) je veljala novela zakona o pravdnem postopku z dne 22.11.1987 (Ur.l. SFRJ), ki je v 4. členu spremenila določbo 2. in 3. odstavka 382. člena tako, da je kot mejno vrednost za dovoljenost revizije postavila znesek 800.000 tedanjih dinarjev. Revizija v tej zadevi bi bila torej dovoljena, če bi vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, presegala 800.000 dinarjev. Glede na vrednost 500.000, ki je sodišče ni spremenilo (3. odst. 40.čl. ZPP), revizija v tej zadevi ni dovoljena.

Z vlogo z dne 17.5.1991, ki je prispela na sodišče dne 21.5.1991, je tožeča stranka zvišala vrednost spornega predmeta na 200.000 din, kar bi glede na tedaj veljavno novelo ZPP z dne 21.4.1990 (Ur.l. SFRJ št. 20/90) zadostovalo za dovoljenost revizije. Vendar kasnejše spremembe vrednosti spornega predmeta ne vplivajo na pravico do revizije, ker je odločilna vrednost, navedena v tožbi (3. odst. 382.čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 186.čl. in 2. odst. 40.čl. ZPP). Na pravico do revizije bi vplivala samo tista sprememba vrednosti spornega predmeta, ki bi bila posledica zvišanja tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je z navedeno vlogo z dne 17.5.1991 modificirala tožbeni zahtevek tako, da ga je uskladila s podatki zemljiške knjige ( navedba na 7. strani pripravljalnega spisa z dne 17.5.1991 - l. št. 42 spisa). Tudi sicer je tožeča stranka v tej vlogi izrečno obrazložila preoblikovanje tožbenega zahtevka s tem, da sta bili sporni parceli preštevilčeni in da je ena od spornih parcel v družbeni lastnini, pravica uporabe pa vknjižena na ime M. K., od katerega je tožnik parcelo kupil. Tožeča stranka je poudarila istovetnost nepremičnin, ki so navedene v tožbenem zahtevku in v preoblikovanem ("modificiranem") zahtevku z dne 17.5.1991. Potemtakem s preoblikovanim zahtevkom tožeča stranka ni zahtevala več, kot s prvotnim zahtevkom in zato navedba višje vrednosti spornega predmeta ne vpliva na pravico do revizije.

Za odločitev o dovoljenosti revizije je upoštevna navedba vrednosti v tožbi, ta pa v obravnavani zadevi ne dosega vrednosti, ki jo je določal zakon o spremembah zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 74/87) kot mejno vrednost za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (392.čl. ZPP).