Jedro

Prosilec mora zato, da bi organ lahko presodil, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, sploh kakšne izglede za uspeh, pojasniti svojo vlogo. Čeprav je prosilec praviloma prava neuka stranka, pa je od njega kljub temu mogoče pričakovati, da vsaj laično nakaže okoliščine, iz katerih izhaja, da so kršene njegove pravice, in ki bi lahko kazale na to, da je v zadevi smiselno začeti postopek, se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1370/2021 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 38/2020. Navaja, da tožnik v prošnji ni izkazal okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh. Pojasnjuje, da je pri odločitvi upoštevala, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ni ustavno zajamčeno pravno sredstvo, kot to velja za pritožbo, zato se lahko vloži le izjemoma. Upoštevala je tudi sodno prakso Upravnega sodišča, po kateri je organ za BPP dolžan pozvati prosilca k dopolnitvi le, če gre za prošnjo, ki je iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva, ter da zaradi vsebinskih pomanjkljivosti ne zahteva dopolnitve, temveč jo obravnava z vsebino, kot je vložena. Meni, da od prosilca, ki je praviloma prava neuka stranka, ni neutemeljeno pričakovati, da laično, vendar dovolj določno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh. Ugotavlja, da tožnik v svoji prošnji ni zatrjeval niti izkazal dejstev, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je prošnjo za BPP vložil za sestavo in vložitev pravnih sredstev zoper sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1370/2021 in Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 38/2020, slednje pa je o njegovi prošnji odločalo pristransko. Trdi, da je zavrnitev njegove prošnje neutemeljena in neobrazložena. Okrožnemu sodišču očita, da ščiti svoje „neutemeljene“ akte in s tem posega v svoje poslanstvo. Če bi odločalo nepristransko, bi bila vloga brezpredmetna. Navaja, da so vse navedene odločbe neutemeljene in napačno obrazložene. Meni, da je do BPP upravičen, saj izpodbija očitno neutemeljene pravne akte, in da je sramotno, da takšni akti postanejo del ustaljene sodne prakse. Uveljavlja, da je v konkretnem primeru pravica iz 25. člena Ustave povsem neuresničljiva. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka v odgovoru vztraja pri izpodbijani odločitvi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

4. Sodišče je 26. 1. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K izreku**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba neobrazložena, ne drži. Kot izhaja iz povzetka izpodbijane odločbe, je organ navedel razloge za svojo odločitev, te razloge pa se tudi da preizkusiti.

7. Organ je namreč navedel, da je tožnik prošnjo za BPP vložil zaradi vložitve predloga za dopustitev revizije in revizije v pravdni zadevi III P 38/2020. Svojo odločitev opira na presojo, da tožnikova vloga ni nepopolna ali nerazumljiva, zato ni razloga za pozivanje tožnika k dopolnitvi, ter na ugotovitev, da tožnik v svoji vlogi v ničemer ni pojasnil okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh, zato je njegovo vlogo zavrnil iz razloga po 24. členu ZBPP. Pri tej presoji je upošteval tudi, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki kot tako ni ustavno zaščiteno.

8. Po navedeni določbi ZBPP, na katero se opira izpodbijana odločba, organ prošnjo zavrne, če je ta očitno nerazumna oziroma prosilec v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da bi bilo razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, oziroma če zadeva ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino ni življenjskega pomena.

9. Pravilno je pravno naziranje organa, da mora prosilec zato, da bi organ lahko presodil, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, sploh kakšne izglede za uspeh, pojasniti svojo vlogo. Čeprav je prosilec praviloma prava neuka stranka, pa je od njega kljub temu mogoče pričakovati, da vsaj laično nakaže okoliščine, iz katerih izhaja, da so kršene njegove pravice, in ki bi lahko kazale na to, da je v zadevi smiselno začeti postopek, se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva. Tudi 140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, ki se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v zadevah BPP) prosilcu nalaga, da svojo prošnjo ustrezno, pa čeprav laično, utemelji.

10. Tožnik ne prereka ugotovitve, na kateri temelji izpodbijana odločba, to je, da ni pojasnil okoliščin zadeve in s tem tudi ne, četudi laično, zakaj je za varstvo njegovih pravic treba vložiti revizijo. V svoji tožbi zgolj vztraja pri trditvi, da je do BPP upravičen in bi mu zato morala biti dodeljena. Tožnik niti v tožbi ne pove, katere so tiste okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh, saj ne pojasni niti vsebine pravdne zadeve, v zvezi s katero prosi za BPP, še toliko manj pove, zakaj meni, da je za varstvo njegovih pravic potrebno vložiti revizijo. Trditev, da gre za očitno neutemeljene pravne akte, je vsebinsko prazna in zato pavšalna, saj tožnik ne pove, zakaj naj bi bili sodbi obeh sodišč (prvostopenjskega in drugostopenjskega) očitno napačni.

11. Tudi očitek, da je organ, ki je hkrati sodišče, ki je v njegovi pravdni zadevi odločal na prvi stopnji, o prošnji odločal pristransko, je pavšalen, saj tožnik več tega, da je organ odločal pristransko, ne navaja. Zgolj dejstvo, da je o prošnji za dodelitev BPP odločala podpredsednica sodišča, ki je sodilo v tožnikovi pravdni zadevi, pa ni razlog za dvom v nepristranskost organa, saj med njima ni personalne istovetnosti. Organ za BPP je sodišče (iz prvega odstavka 31. a člena ZBPP), pri čemer o prošnji (po tretjem odstavku 2. člena ZBPP) odloči predsednik sodišča oziroma drug sodnik s položajem svetnika, ki ga za to pooblasti predsednik. Sodne oblasti v Republiki Sloveniji pa skladno s prvim odstavkom 1. člena Zakona o sodiščih (ZS) ne izvaja sodišče, temveč sodniki, ki so po 125. členu Ustave RS neodvisni. Glede na to, da tožnik v konkretni zadevi ne trdi, da je v njegovi pravdni zadevi, v zvezi s katero prosi za pomoč, sodila ista sodnica, ki je odločala o njegovi prošnji za dodelitev BPP, je njegov očitek o nepristranskosti neutemeljen.

12. Ker po povedanem izpodbijana odločba ni obremenjena z očitanima postopkovnima kršitvama, tožnik pa ne navaja vsebinskih razlogov za njeno nezakonitost, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno. Tožnik, kot je pojasnjeno zgoraj, namreč ni ugovarjal ugotovitvam toženke, da v svoji prošnji ni pojasnil nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi organ lahko kakorkoli presodil izglede za uspeh revizije. Ker je bila po povedanem za odločitev relevantna vsebina tožnikove prošnje in ker tožnik v tožbi ni prerekal ugotovitev organa o njeni vsebini, sodišče ni imelo podlage za izvedbo dokazov z vpogledom upravni spis obravnavane BPP zadeve, niti v sodna spisa višjega in okrožnega sodišča v zvezi s tožnikovo pravdno zadevo.