Jedro

Tožena stranka je na podlagi zakona subsidiarno odgovorna za vtoževane stroške, njena obveznost ima pravno naravo subsidiarnega poroštva. To pomeni, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika pretrga tudi zastaranje terjatve do poroka (1034. člen OZ).

Nobene podlage pa ni v zakonskih določbah za nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, to je, da je zastaranje zoper poroka ponovno začelo teči že z dnem pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pravnomočnost sklepa o izvršbi ne pomeni zaključka izvršilnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo stroškov ogrevanja (tožena stranka sicer po 24. členu Stanovanjskega zakona - SZ-1 - subsidiarno odgovarja za stroške ogrevanja, ki bi jih sicer moral plačati njen najemnik).

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer ni uporabilo določbe petega odstavka 369. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, začne ponovno teči šele, ko je izvršilni postopek končan. V predmetni zadevi se to še ni zgodilo. Podobno je tudi stališče VSL III Ip 3441/2012. Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je na podlagi zakona subsidiarno odgovorna za vtoževane stroške, njena obveznost ima pravno naravo subsidiarnega poroštva. To pomeni, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika pretrga tudi zastaranje terjatve do poroka (1034. člen OZ). V predmetni zadevi je upnik zoper glavnega dolžnika vložil predlog za izvršbo, s čimer se je pretrgalo zastaranje do glavnega dolžnika, po citirani določbi 1034. člena OZ pa tudi zastaranje terjatve do poroka (kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo).

Nobene podlage pa ni v zakonskih določbah za nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, to je, da je zastaranje zoper poroka ponovno začelo teči že z dnem pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pravnomočnost sklepa o izvršbi ne pomeni zaključka izvršilnega postopka. Ker začne po določbi 369. člena OZ zastaranje, ki je bilo pretrgano zaradi vložitve predloga za izvršbo, ponovno teči, ko je izvršilni postopek končan, je torej odločilno dejstvo v zadevi, ali in kdaj je bil izvršilni postopek končan in ne kdaj je postal pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v zadavi ni ugotavljalo, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena najprej ugotoviti, do kdaj je bilo zastaranje pretrgano in nato odločiti v zadevi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.