Jedro

Izražanje dvoma v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.

Če je ugotovljeno, da je zaradi dvoma o nepristranskosti sodnikov določenega sodišča podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, je treba najprej odločiti o izločitvi vseh sodnikov, ki jih mora stranka izločati poimensko.

Če sodišče z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku odloči o že razsojeni stvari, ker je bilo o identičnih zahtevkih istih procesnih udeležencev odločeno v gospodarskem sporu, krši določbo drugega odstavka 105. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega M. Ž. za varstvo zakonitosti se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovance T. d. o. o. - v stečaju, O. d. o. o. - v stečaju, M. d. o. o. - v stečaju, S. d. o. o. - v stečaju, A. d. d. - v stečaju in B. d. o. o. - v stečaju, z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

II. V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 22. 12. 2011 obsojenega M. Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu na podlagi določbe četrtega odstavka 261. člena KZ izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Z isto sodbo je obsojeno J. Ž. spoznalo za krivo pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Delno je dosodilo premoženjsko pravne zahtevke ter odločilo, da je obsojeni M. Ž. dolžan plačati oškodovancem T. d. o. o. - v stečaju znesek 2,315.973,96 EUR, O. d. o. o. - v stečaju znesek 8.345,85 EUR, M. d. o. o. - v stečaju znesek 20.864,63 EUR, S. d. o. o. - v stečaju znesek 10.015,02 EUR, A. d. d. - v stečaju znesek 108.496,08 EUR in B. d. o. o. - v stečaju znesek 29.210,48 EUR. S presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa je navedene oškodovance in oškodovanca E. d. o. o. - v stečaju s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 95. člena KZ je družbi M. d. o. o. odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v znesku 583.282,94 EUR. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta obsojena M. Ž. in J. Ž. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom ter sodno takso. Po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP je obsojeni J. Ž. naložilo v plačilo nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice. Obtoženega D. P. pa je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za napeljevanje h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, po četrtem in tretjem odstavku 261. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. O stroških oprostilnega dela sodbe je odločilo skladno z prvim odstavkom 96. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožb zagovornika obsojenega M. Ž., zagovornice obsojene J. Ž. in okrožnega državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenemu M. Ž. v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v pridržanju. Pritožbe pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M. Ž. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve procesnega in materialnega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornik zatrjuje z navedbami, da v opisu dejanja ni mogoče najti vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic. Ne strinja se s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec prestopil meje svojih uradnih pravic in zlorabil uradni položaj, ko je iz stečajnih mas T. družb posojal denarna sredstva družbi P. d. o. o., pri čemer je ravnal v nasprotju z določbami 134. in 135. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Meni, da je zmotna presoja sodišč prve in druge stopnje, da bi lahko kot stečajni upravitelj v okviru takrat veljavne normativne ureditve vodenja stečajev razpoložljiva denarna sredstva stečajnih dolžnikov deponiral oziroma vezal le pri bankah in hranilnicah in je pri posojanju denarnih sredstev drugemu gospodarskemu subjektu prekoračil svoja pooblastila pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja. Navaja, da določba 133. člena ZPPSL opredeljuje namen stečaja o povečanju ali ohranitvi dolžnikovega premoženja, da ni bilo predpisano, kako je potrebno ravnati z denarjem stečajnih dolžnikov in se je uporabljal standard dobrega gospodarja. Citira določbo drugega odstavka 79. člena ZPPSL, po kateri stečajni upravitelj vodi posle stečajnega dolžnika in ga zastopa. Na posvetovanju gospodarskih sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji dne 28. 11. 1996 (in dne 29. 1. 1997) je bilo sprejeto stališče, da za denarno vezavo stečajni upravitelji ne potrebujejo soglasja stečajnega senata ali predsednika stečajnega senata. Navedeno pa pomeni, da je po zakonski ureditvi vodenja stečajev v obravnavanem obdobju in tudi po sodni praksi ter teoriji o vlaganju denarnih sredstev stečajnih dolžnikov samostojno odločal stečajni upravitelj. Glede na pravno ureditev predstavlja očitek sodišča obsojencu o zlorabi uradnega položaja zmotno razlago takratne stečajne ureditve.

8. Z navedbami v zahtevi zagovornik ne zatrjuje, da dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ne pomeni konkretizacije kazenskopravnih pojmov in zakonskega opisa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena KZ in da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. V pravnomočni obsodilni sodbi je v opisu dejanja opisana prekoračitev pravic in zloraba položaja, ki je bila v tem, da obsojenec ni ravnal v skladu z načelom omejitve tveganj, ki je veljalo v času, ko je vodil stečajne postopke in izhaja iz določb 134. in 135. člena ZPPSL, ter da je prekoračil svoja pooblastila in svoje pravice s tem, ko je ravnal z namenom, da drugemu, to je družbi M. d. o. o., pridobi protipravno premoženjsko korist. Očita se mu, da je ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi na način, da je v okviru pooblastil, ki jih je imel kot stečajni upravitelj, ravnal v nasprotju z namenom posameznih dejanj, ki jih mora stečajni upravitelj opraviti za zagotovitev plačila dolgov upnikom ter ravnati tako, da ohrani oziroma poveča stečajno maso, ne pa prevzemati poslovnih tveganj ter investirati denarnih sredstev na način, da je prestopil meje svojih pravic in pridobil premoženjsko korist drugi osebi, ki je ob pravilnem ravnanju obsojenca kot stečajnega upravitelja (uradne osebe), druga pravna oseba ne bi mogla pridobiti. Zato poudarjanje dela ravnanja obtoženca ter sklicevanje na dolžnost stečajnega upravitelja, da vodi posle stečajnega dolžnika in ga tudi zastopa, na okoliščino, da ne potrebuje soglasja za vezavo sredstev, poudarjanje, kaj pomeni določba prvega odstavka 133. člena ZPPSL in kaj je namen stečaja, ne predstavlja navedb, na podlagi katerih bi zagovornik lahko uveljavil trditev, da v opisu dejanja v sodbenem izreku niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic.

9. Obravnavano kaznivo dejanje je sicer tiha blanketna norma, ki napotuje na uporabo predpisov v okviru katerih uradna oseba dela pri opravljanju uradnega dejanja, ali pri uresničevanju pooblastil, ki jih ima. Iz navedb v zahtevi pa izhaja, da vložnik zahteve meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenec kršil določbi 134. in 135. člena ZPPSL. Zagovornik tako ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče uporabilo kazenski zakon, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, zagovornik uveljavlja za navedbami: da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, saj obsega opis dejanja 18 strani in približno 3500 besed in tabelarnih zapisov, vse v enem stavku; da na enake očitke v pritožbi pritožbeno sodišče ni zadovoljivo odgovorilo, saj je pritožnika odpravilo le z enim stavkom, ki ga citira (točka 8 sodbe sodišča druge stopnje); da razlogi sodbe sodišča druge stopnje ne predstavljajo razumno obrazložene sodne odločbe in da sodbe ni mogoče preizkusiti; da je nerazumljiv opis dejanja pod točko I.a2 o posojilu denarja družbi P. d. o. o., na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003, saj ni mogoče ugotoviti, kdo so pogodbene stranke, kdo je komu posodil denar in kdo je v končni fazi odstopil katero terjatev; da obrazložitev pravnomočne sodbe nerazumljivosti ne more odpraviti, ker je potrebno izhajati iz osnovnega očitka, da je obsojenec izvrševal kaznivo dejanje kot stečajni upravitelj T. družb in da je posojal denarna sredstva T. družb zasebni družbi P. d. o. o; da ne drži ugotovitev sodišča o posojanju T. denarnih sredstev družbi P. d. o. o., ker so bila T. denarna sredstva nakazana družbi E. d. o. o. - v stečaju, ta pa je svoja denarna sredstva posodila družbi P. d. o. o.; da obsojenec ni bil obtožen zlorabe uradnega položaja in pravic stečajnega upravitelja družbe E. d. o. o. - v stečaju, zato je ta del izreka sodbe sam s seboj v nasprotju, kakor tudi v nasprotju z razlogi obeh napadenih sodb, ki jih tako tudi ni mogoče preizkusiti; da je izrek sodbe nerazumljiv tudi v zvezi z opisom dejanja, ki se nanaša na ravnanje obsojenca v obdobju do 10. 4. 2000 (strani 12. in 13. izreka sodbe), da je dolg družbe P. d. o. o. do T. družb v stečaju na dan 10. 4. 2000 znašal 745,000.000,00 SIT, da so hčerinske družbe T. d. d. - v stečaju na isti dan s pogodbo o odstopu prenesle svoje terjatve do družbe P. d. o. o. v skupni višini 795,464.395,60 SIT, kar je več kot je bilo prvotno zatrjevano in da je na podlagi navedenega odstopa svojih terjatev družba P. d. o. o. dolgovala na dan 10. 4. 2000 družbi T. d. d., skupaj 846,098.783,30 SIT, kar je ponovno več, kot je bilo prenešeno na družbo T. d. d. - v stečaju s hčerinskih družb; da sodišče v razlogih sodbe teh različnih zneskov, ki so si med seboj v nasprotju ni obrazložilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

11. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, da je izrek sodbe nerazumljiv, po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pomeni, da se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na dejstva, na katerih temelji krivda obtoženca, torej na dejanski temelj sodbe. Vložnik zahteve ne pojasni, katera dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, niso razumljiva v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe. Okoliščina, da je opis obsežen in da obsega, kot navaja zagovornik, 18 strani in približno 3500 znakov, ne predstavlja nerazumljivosti izreka sodbe. Ne gre za odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja. Enako velja za trditev, da naj bi isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagrešilo tudi pritožbeno sodišče, ko je odgovorilo na pritožbeno navedbo v točki 8 obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje je poudarilo zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, da storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, da je opisano ravnanje z namenom, da obsojenec družbi M. d. o. o., ki jo je zastopal in kateri edini družbenik je bil do 28. 10. 1998, ko sta postali edini družbenici njegovi hčerki, pridobi protipravno premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče tudi če ne odgovori na pritožbeno navedbo (po mnenju zagovornika, naj ne bi bil odgovor pritožbenega sodišča jasen in pregleden, še manj pa razumljiv), ne zagreši bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V primeru, da ne odgovori na pritožbeno navedbo pa bi moralo, krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Le z posplošenim zatrjevanjem, da odgovor pritožbenega sodišča obsojencu ni jasen niti pregleden še manj pa razumljiv, vložnik zahteve ne zatrjuje navedene kršitve in se zahteve v tem delu ne da niti preizkusiti. Tudi v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko I.a2, je pritožbeno sodišče na enake očitke že odgovorilo zagovorniku v točki 12 obrazložitve sodbe. Navedlo je, kdo so pogodbene stranke o odstopu terjatve dne 7. 3. 2003 (E. d. o. o. kot cedent, T. d. o. o. - v stečaju kot cesionar in P. d. o. o. kot cesus). Sklicevalo se je na razloge sodbe sodišča prve stopnje na straneh 41 in 42, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojeni M. Ž. v funkciji stečajnega upravitelja T. družb denarna sredstva T. d. o. o. – v stečaju v višini 190,000.000,00 SIT spremenil v terjatev do družbe v zasebni lasti (P. d. o. o.). Sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je na podlagi dokumentacije, izpovedb prič (stečajnih upraviteljic E. d. o. o. - v stečaju in V. Z., stečajne upraviteljice T. d. o. o. - v stečaju) ter izvedenca finančne stroke ugotovilo, zakaj je bilo potrebno opisano ravnanje in da je šlo dejansko za posojilo ter zlorabo uradnega položaja obsojenca. V kolikor se zagovornik z zaključki v pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih ne strinja, s tem ne uveljavlja zatrjevane kršitve postopka, ampak nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12. Tudi v zvezi z zatrjevanim nasprotjem o posameznih zneskih v opisu dejanja v izreku sodbe na straneh 12 in 13, vložnik zahteve ne pojasni na katera odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe oziroma zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, se nerazumljivost sodbenega izreka nanaša. Zatrjuje, da so zneski, ki jih citira, med seboj v nasprotju in sodišče teh različnih zneskov ne obrazloži, ter da sodba v tem delu nima obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa je na straneh 38 in 39 določno, sledeč dokumentaciji o posojilih in vračilih, ugotovitvam izvedenca finančne stroke, ugotovitvam o znesku odstopljenih terjatev in dolgu družbe P. družbi T. d. o. o., ki izhaja iz priloge k pogodbi o odkupu terjatve, št. 1/00, sklenjene med družbo P. d. o. o. in družbo T. d. d. - v stečaju dne 10. 4. 2000 – priloga A 182, določno pojasnilo vse navedene zneske in tudi ugotovilo, da je dne 12. 4. 2000 obsojenec z družbo T. d. d. - v stečaju z družbo P. d. o. o. izvedel kompenzacijo tako, da družba P. d. o. o., ni dolgovala družbi T. d. d. - v stečaju ničesar, več kot je opisano v opisu dejanja v izreku sodbe in je dolgovala le še T. T. d. o. o. - v stečaju 4,000.000,00 SIT. Navedlo je jasne in konkretne razloge, zato tudi ni mogoče slediti navedbam vložnika zahteve, da se sodbe ne da preizkusiti, ker le ta nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da vložnik neutemeljeno zatrjuje, da gre za nasprotje, ki ga sodišče ni obrazložilo.

13. Po navedenem tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave v razumno obrazloženi odločbi, ki jo zagovornik očita sodiščema prve in druge stopnje.

14. Zagovornik zatrjuje, da so razlogi napadenih sodb nerazumni, ker nasprotujejo blanketnemu predpisu, to je ZPPSL v delu, ki se nanaša na vodenje stečaja in upravičenja stečajnih upraviteljev pri vodenju stečaja, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja nadaljnjo procesno kršitev sodišča. Kršitve procesnega zakona vložnik zahteve določno ne opredeli. Iz navedb je sklepati, da meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev zakona mora vložnik zahteve skladno z zahtevo iz 424. člena ZKP določno opredeliti in utemeljiti, da jo Vrhovno sodišče lahko preizkusi. Navedb, da razlogi sodb nasprotujejo blanketnemu predpisu, ni mogoče preizkusiti, saj jih zagovornik s konkretnimi razlogi oziroma argumenti ne pojasni.

15. Po mnenju zagovornika so razlogi v sodbah, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom nepopolni, nerazumni in v nasprotju z zbranimi dokazi v spisu. Sodišče se ni opredeljevalo do dejstev, ki so obsojencu v korist in negirajo v sodbi zatrjevani namen pridobiti zatrjevano premoženjsko korist družbi M. d. o. o. S tem je ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 17. člena ZKP, po kateri mora sodišče preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, saj je ocenjevalo le dokaze, ki obsojenca obremenjujejo. Ne strinja se z odgovorom drugostopenjskega sodišča v točkah 8 do 11, na pritožbene navedbe in ocenjuje, da razlogi ne predstavljajo vsebinskega odgovora na navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstva, ki jih izpostavlja zagovornik, ne pomenijo odločilnih dejstev, do katerih bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti. Sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti in gre ponovno za kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa takšno ravnanje pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da na okoliščino, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom, kažejo dejstva: da je družba M. d. o. o. poslovno sodelovala z družbo P. v času, ko obsojenec še ni bil stečajni upravitelj T. družb; da ni vzpostavil stika v svojstvu stečajnega upravitelja in z namenom pridobivanja protipravne premoženjske koristi, ampak da je šlo za dalj časa utečeno kontinuirano poslovno sodelovanje navedenih družb; da je prišlo do formiranja stečajne mase 30. 6. 2000; in do prvega poplačila upnikov iz stečajne mase; da na dan 30. 6. 2000 T. družbe v stečaju do družbe P. d. o. o., niso imele nobene odprte terjatve; da družba P. d. o. o. po 30. 6. 2000 družbi M. d. o. o. ni plačala ničesar več in da družba M. d. o. o. od družbe P. d. o. o. po tem datumu tudi ni ničesar več terjala; da je družba M. d. o. o. zadnji račun izstavila družbi P. d. o. o., dne 28. 2. 2000, ta račun pa je bil plačan dne 21. 4. 2000, kar pomeni, da obsojenec kot stečajni upravitelj T. družb, navedenim družbam v času, ko naj bi prišlo do protipravnega okoriščanja družbe M. d. o. o., ni povzročil nobene škode; da so T. družbe v stečaju, že pred inkriminiranim obdobjem, ko je vodenje stečaja prevzel obsojenec, po drugih stečajnih upraviteljih sodelovale z družbo P. d. o. o. s posojanjem razpoložljivih denarnih sredstev iz stečajnih mas, kar potrjuje tudi izvedenec finančne stroke v svojem mnenju; da navedeno dejstvo potrjuje obsojenčev zagovor o ustaljeni praksi o plemenitenju denarja stečajnih mas; da je obsojenec denarna sredstva stečajnih mas razpršil med banke in določene zasebne gospodarske družbe, med drugim tudi družbo P. d. o. o., kateri je posodil zgolj 7,42 % razpoložljivih denarnih sredstev, preostanek pa naložil kot depozite v bankah; da je družba P. d. o. o. T. družbam za posojena denarna sredstva izplačevala obresti v višini TOM + 4 % na mesečnem nivoju, na račun deponiranih denarnih sredstev pri bankah pa je stečajna masa pridobila zgolj 0,7 % na letni ravni; da je obsojenec na račun obresti za deponirana in posojena denarna sredstva stečajne mase prigospodaril v času vodenja stečajnih postopkov skupaj 1.348,054.293,27 SIT in da je na ta način zadostil enemu od osnovnih namenov stečajnega postopka, to je ne le ohranitvi, temveč tudi povečanju premoženja stečajnega dolžnika; da je bila v družbi T. d. o. o. - v stečaju opravljena revizija finančne inšpekcije Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je pregledala vodenje stečajnega postopka do konca leta 1999 in pri pregledu ni našla nobenih nepravilnosti, iz česar je mogoče zaključiti, da je lahko obsojenec ocenjeval svoje ravnanje kot dopustno in zakonito. Zatrjuje, da je bil obsojenčev edini namen pri posojanju denarna družbi P. d. o. o. povečanje stečajne mase, zaradi čim večjega poplačila stečajnih dolžnikov, nikakor pa ne oškodovanje stečajne mase stečajnih dolžnikov. Če bi sledili zaključkom sodišča, da so izstavljeni računi družbe M. d. o. o. družbi P. d. o. o. brez poslovne podlage, fiktivni, je bila v tem primeru, upoštevaje obdobje plačevanja teh računov, oškodovana zgolj družba P. d. o. o, kar pa ne sodi v okvir obsojenčevih inkriminiranih ravnanj.

16. Sodišče sklepa na obliko krivde na podlagi presoje celotnega obsojenčevega ravnanja ugotovljenega v sodbi. Sodišče je na podlagi presoje obsojenčevega ravnanja, njegovega zagovora in izvedbe dokazov ugotovilo odločilna dejstva o zakonskih znakih kaznivega dejanja ter tudi obsojenčevi krivdi, to je direktnem naklepu. Zagovornik navaja dejstva, na podlagi katerih ocenjuje, da obsojenec ni ravnal protipravno in da ni podan direktni naklep, ki je ugotovljen v pravnomočni sodbi. Nasprotuje razlogom sodbe ter presoji o obliki krivde. Uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ter da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno in popolno ugotovljena, ter uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Zagovornik zatrjuje, da sodišče ni presodilo okoliščin, ki so obsojencu v korist, in se sklicuje na določbo drugega odstavka 17. člena ZKP. Ne navaja pa, katere od določb, ki v procesnem zakonu konkretizirajo uresničevanje načela iskanja materialne resnice, opredeljene v 17. členu ZKP, niso bile uporabljene oziroma so bile uporabljene tako, da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Le s trditvijo, da je sodišče prekršilo določbo 17. člena ZKP, ne utemeljuje kršitve določb kazenskega postopka. Ostaja na ravni ne konkretiziranega zatrjevanja, ki ga Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Tako tudi pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da ni zadostilo standardu primerne obrazložitve odločbe, saj odpira dejanska vprašanja in ne zatrjuje kršitve zakona. Po navedenem tudi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP in da je bila kršena tudi obsojenčeva pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.

17. Za nadaljnjo trditvijo, da sta sodišči prve in druge stopnje sicer ugotovili obsojenčevo prekoračitev pooblastil stečajnega upravitelja pri spremembi kratkoročnega posojila družbe P. d. o. o., ki je bilo uporabljeno za odkup terjatve S. d. d. v višini 400,000.000,00 SIT v dolgoročno posojilo, da pa se nista opredelili do nadaljnjega odločilnega dejstva, da je bilo posojilo v celoti poravnano, zagovornik ne uveljavlja procesne kršitve, ampak izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje o prekoračitvi pooblastil obsojenca kot stečajnega upravitelja. Zatrjuje tudi, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker zgolj povzema relevantna dejstva in zaobide razbremenjujoča relevantna ali kontrolna dejstva. Pritožbenemu sodišču tako očita, da ni odgovorilo v celoti na pritožbene navedbe in s tem kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Ne pojasni določno, na katere navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo in ne obrazloži, kako naj bi ravnanje sodišča, ki ga zatrjuje, vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

18. Zagovornik se ne strinja z zaključki sodišča druge stopnje v točki 24 in ocenjuje, da so zaključki le posledica nekritične in necelovite ocene mnenja izvedenca. Zatrjuje, da je izračun izvedenca, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, za odločanje o višini oziroma izgubi T. družb po izvedeni kompenzaciji dne 30. 6. 2000 pravno in ekonomsko zgrešen. Meni, da je zaključek drugostopenjskega sodišča pri sklicevanju na določen izračun izvedenca finančne stroke v nasprotju s preostalimi relevantnimi dokazi in listinami v spisu in je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter obenem tudi kršitev pravice obsojenca iz 22. člena Ustave.

19. Trditve ne predstavljajo uveljavljane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak le nestrinjanje s presojo dejstev v pravnomočni sodbi ter ponovno uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko se zagovornik ne strinja s presojo izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke ter ga drugače ocenjuje kot sodišče. Ne pojasni pa tudi, kateri preostali relevantni dokazi v spisu so v nasprotju z zaključki sodišča druge stopnje, tako da se tudi te zagovornikove trditve ne da preizkusiti.

20. Zagovornik poskuša uveljaviti že navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka z uveljavljanjem nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, z nestrinjanjem s presojo obsojenčevega ravnanja, navedenega v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sklenitvijo pogodbe med družbo M. d. o. o. in družbo P. d. o. o., dne 25. 5. 1998 o računovodsko, knjigovodskih, pravnih in finančnih storitvah ter posojil denarja naslednjega dne v višini 400,000.000,00 SIT. Ocenjuje, da pritožbeno sodišče ni presojalo drugih listinskih dokazov v spisu in zagovora obsojenca o poslovnem sodelovanju, s čimer ponovno uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

21. Zagovornik se ne strinja z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi, da je pozivanje družbe P. d. o. o., družbe M. d. o. o., da izstavi račune (str. 44 sodbe sodišča prve stopnje in točka 27 na strani 11 sodbe sodišča druge stopnje) pomenilo očitno povezavo med posojanjem denarja stečajnih mas z izstavljenimi računi družbe M. d. o. o., družbi P. d. o. o., Navaja, da je to okoliščino izpodbijal v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje v svoji odločbi vsebinsko ni odgovorilo. Gre zopet za posplošeno navedbo, v kateri vložnik zahteve ne utemelji kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP in tudi ne vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Zatrjuje še, da je ugotovitev sodišča druge stopnje, da navedena okoliščina (pozivanje k izstavitvi računov) kaže, da družba P. d. o. o., ni bila plačevita, protispisna, saj je bilo večkrat poudarjeno, da je družba P. d. o. o., v obdobju, ko je plačevala storitve po izstavljenih računih družbi M. d. o. o., do T. družb v stečaju poravnala vse terjatve, kar pa upoštevaje dejstvo, da je plačevala tudi v tistem času visoke pogodbene obresti, kaže na uspešno poslovanje družbe P. d. o. o., in na takratno zaupanje obsojenca, da v primeru posojanja denarja družbi P. d. o. o., ne gre za tvegane posle.

22. Zagovornik z navedenimi trditvami ne uveljavlja takoimenovane protispisnosti, ki je podana le takrat, kadar sodišče v nasprotju z vsebino reproducira dokaze in na podlagi takšne reprodukcije dokazov napravi tudi dokazne zaključke. Ponovno se ne strinja z zaključki sodišča v zvezi z dejanskimi vprašanji in drugače, kot sodišče v pravnomočni sodbi, ocenjuje ravnanje obsojenca ter izvedene dokaze. Ne obrazlaga kršitve zakona, ampak uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

23. Zagovornik navaja, da v pravnomočno končanem kazenskem postopku obsojenec ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer je bila kršena njegova ustavna pravica v smislu določbe 23. člena Ustave in tudi pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP. Obsojencu je sodilo Okrožno sodišče v Mariboru. Predlog za prenos krajevne pristojnosti na podlagi določbe drugega odstavka 35. člena ZKP je bil zavrnjen. Predlog je utemeljil s stališčem, da za prenos krajevne pristojnosti obstajajo tehtni razlogi, kamor sodijo tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavlja nepristranskega in poštenega sojenja. Ocenil je, da obstajajo razlogi za izločitev vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Mariboru po 6. točki 39. člena ZKP, ker je obsojencu sodilo isto sodišče pred katerim so tekli stečajni postopki, ki so predmet kazenskega postopka. Predsednik stečajnega senata nosilnega stečajnega postopka T. družb v času inkriminiranega kaznivega dejanja je bil predsednik Okrožnega sodišča v Mariboru. Stečajne postopke so vodili številni sodniki tega sodišča. Sklicuje se na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi De Cubber ter citira, da je po tej odločbi potrebno pri presoji vidika nepristranskega sodišča upoštevati tudi videz objektivne nepristranskosti. Meni, da je bila zavrnitev predloga za prenos krajevne pristojnosti neutemeljena in da je podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Ne strinja se z razlogi drugostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo po vsebini enake pritožbene navedbe. Navaja, da je navedeni izločitveni razlog vplival na zakonitost in pravilnost izrečene sodbe, saj je razpravljajoči senat prvostopenjskega sodišča pristransko ocenjeval zbrane dokaze in zato zavračal obrambne dokazne predloge obdolženca. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS III R 32/2005 ter navaja, da je bilo s tem sklepom v gospodarsko pravdni zadevi odločeno, da se ravno zaradi zagotavljanja nepristranskega sojenja pristojnost za sojenje na prvi stopnji prenese na Okrožno sodišče v Celju.

24. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 7/2009 z dne 14. 4. 2009 zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti kot neutemeljen. Navedlo je, da razlogi, s katerimi je zagovornik utemeljil predlog za prenos krajevne pristojnosti, ne predstavljajo tehtnih razlogov po določbi 35. člena ZKP. Štelo je, da zatrjevanje, da obstajajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega, to je poštenega sojenja v smislu 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP, niso podane ter da zgolj subjektivno prepričanje obsojenca, da mu na sodišču prve stopnje ne bo zagotovljeno nepristransko sojenje, ne temelji na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi lahko vzbudilo dvom o nepristranskosti sodišča. Obsojenčev zagovornik je utemeljeval prenos krajevne pristojnosti na podlagi presoje, da je podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP za vse sodnike Okrožnega sodišča v Mariboru. Da izločitveni razlog obstaja zatrjuje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. S pavšalnimi trditvami, da je podan izločitveni razlog za vse sodnike določenega sodišča, zagovornik (stranka) ne more utemeljiti tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. S prenosom krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP se posega v z zakonom določeno krajevno pristojnost sodišč, zato morajo biti razlogi za prenos krajevne pristojnosti iz tehtnih razlogov posebej utemeljeni. Izražanje dvoma v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča tako tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti ne pomeni. Zato zagovornik ni uspel utemeljiti, da je z odločitvijo o prenosu krajevne pristojnosti bila kršena določba 35. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Lahko je sicer podan razlog za prenos krajevne pristojnosti, če je ugotovljeno, da je zaradi dvoma o nepristranskosti sodnikov določenega sodišča podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Vendarle pa je v tem primeru potrebno najprej odločiti o izločitvi vseh sodnikov, ki pa jih mora stranka poimensko izločati, in šele nato o prenosu pristojnosti. ZKP ureja postopek o izločitvi sodnika. Kot je razumeti zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornik ocenjuje, da je razpravljajoči senat pristransko ocenjeval zbrane dokaze in je tako bil podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Stranka lahko zahteva le izločitev poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi (četrti odstavek 41. člena ZKP). Prav citirana določba Zakona o kazenskem postopku izključuje pavšalne predloge strank za izločitev vseh sodnikov določenega sodišča. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP pa mora stranka zahtevati izločitev sodnika prve stopnje takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar pa najkasneje do konca glavne obravnave. Izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP pa sme med glavno obravnavo uveljavljati le, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če pa je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil ali ni mogel biti znan. Zagovornik v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev razpravljajoče sodnice in sodnikov porotnikov, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Ker v zakonskem roku te pravice ni uveljavljal, tako tudi ne more, ker je rok zamujen in je prekludiran, uveljavljati, da naj bi sodišče zagrešilo procesno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP in s tem tudi kršilo pravico do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP šele v izrednem pravnem sredstvu – zahtevi za varstvo zakonitosti.

25. Po navedenem se zagovornik neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča III R 31/2005. Pripomniti le velja, da je v tej zadevi Vrhovno sodišče preneslo krajevno pristojnost na podlagi 67. člena ZPP na drugo sodišče, ker je bila vložena tožba v gospodarskem sporu zoper M. Ž. Odločeno je bilo, da se pristojnost prenese, ker so vsi sodniki oddelka za gospodarsko sodstvo že vodili postopek, v katerem je bil toženec M. Ž. stečajni upravitelj, kar je sodišče ocenilo kot dovolj tehten razlog za določitev drugega sodišča kot stvarno pristojnega za odločanje o odškodninski pravdi.

26. Po mnenju zagovornika je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo pravico do obrambe in obsojenca prikrajšalo za njegovo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist po 29. členu Ustave. Zavrnitev dokaznih predlogov pa posredno kaže tudi na kršitev pravice obdolženca do nepristranskega poštenega sojenja v smislu 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za preglede stečajnih spisov T. družb. Pregled bi predstavljal kontrolni dokaz o ravnanju stečajnih sodnikov in stečajnih senatov. V spisih bi sodišče lahko videlo zaprosila obsojenca kot stečajnega upravitelja za stališče stečajnega senata do posameznih ravnanj v stečaju, ki so kljub urgencam ostali brez odgovora. Lahko bi videlo pisno poročilo obsojenca v zadevi stečaja pod opr. št. St 9/96 z dne 7. 1. 2004, v katerem je obvestil stečajno sodišče o vseh denarnih depozitih T. družb v stečaju in o tem, pri katerih družbah oziroma bankah so ti depoziti, med drugim tudi pri družbi P. d. o. o. Ta dokaz bi lahko pripomogel h kritičnejši oceni izpovedbe stečajnega sodnika K. F., da z obsojencem ni mogel vzpostaviti stika po ugotovljenih nepravilnostih, ker obsojenec stečajnemu sodišču pisno ni poročal pred predložitvijo kazenske ovadbe zoper njega, gre pa tudi za kontrolne dokaze, ki se nanašajo na dokazovanje direktnega naklepa. Navedeno ravnanje pa posredno izkazuje tudi neutemeljenost zavrnitve predloga obsojenca za prenos krajevne pristojnosti, saj se kažejo pri ravnanju sodišča, ki omejuje obsojenca pri izvajanju dokazov v njegovo korist, težave pri objektivnem videzu nepristranskega sojenja.

27. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zagovornikov predlog za pridobitev stečajnih spisov, ker je ocenilo, da predlagan dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Stališču sodišča prve stopnje je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe. Poudarilo je, da je sodišče ravnalo na podlagi določbe 329. člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega tista dejstva, za katere sodišče misli da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče druge stopnje je tako presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo merila, po katerih odloča o dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti. Ta merila pa je mogoče strniti v sledeče: obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je ocenilo pri presoji predloga ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganega dokaza ni pomembna, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom, da ne gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik v zahtevi trdi, da bi bilo potrebno izvesti dokaze s pridobitvijo stečajnih spisov, zaradi izvedbe kontrolnega dokaza o ravnanju stečajnih sodnikov in za ugotavljanje obstoja naklepa. Presoja, ali je obsojenec prejel na svoje dopise stečajnemu senatu odgovore ali ne, ne pomeni pravno relevantnega pomembnega dejstva. Posebno še, ker je že obsojenec sam, kar je navedlo sodišče prve stopnje na strani 32 sodbe, povedal, da stečajnih senatov ni posebej obveščal o posojanju denarnih sredstev iz stečajnih mas T. družb družbi P. d. o. o., in da je stečajnim senatom navajal zgolj, da so denarna sredstva naložena, brez podrobnosti. Zato sklicevanje zagovornika na dopis obsojenca z dne 7. 1. 2004, ne more predstavljati vira relevantnih in pomembnih dejstev ter utemeljevanja pravne relevantnosti predlaganega dokaza. Sodišče je v sodbi ocenilo izpovedbo sodnika K. F. in obrazložilo subjektivni odnos obsojenca do dejanja. Če se zagovornik z takšno oceno ne strinja, se zopet spušča na področje presoje dejanskega stanja ter uveljavljanje nedovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tako se pokaže, da zagovornik v izrednem pravnem sredstvu ne izpodbija utemeljitve sodišča, zakaj izvedba dokaza ni potrebna, in tudi ni z verjetnostjo izkazal pravne relevantnosti dokaza na inštanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in da sodišče v posledici te kršitve tudi ni storilo kršitve iz 29. člena Ustave in seveda tudi ne kršitve iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

28. Z izpodbijanjem odločitve o kazenski sankciji zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak ponovno zatrjuje, da dejstva, ki so bila podlaga za odmero kazni, niso pravilno in popolno ugotovljena. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbo, da so bili delavci T. družb poplačani v skladu s 160. členom ZPPSL in se ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da se je pritožbeno sodišče zavestno izognilo odgovoru. Z navedbami v zahtevi zagovornik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanja njene primernosti, to je, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni pravilno upoštevane. Gre za razloge, s katerimi se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP).

29. Zagovornik graja odločitev o odvzemu premoženjske koristi družbe M. d. o. o., kot pa sam pravilno ugotavlja, te odločbe obsojenec ni upravičen izpodbijati, saj se sodba v tem delu nanj ne nanaša. 30. Zagovornik pa utemeljeno izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Navaja, da so T. družbe v stečaju pri Okrožnem sodišču v Celju vložile zoper obsojenca odškodninsko tožbo na podlagi odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja v skladu z določbo 80. člena ZPPSL. Tožba temelji na izvršitvenih ravnanjih obsojenca, inkriminiranih v obravnavanem kazenskem postopku. O odškodninskem zahtevku je bilo odločeno v pravdi in je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju II Pg 279/2004 z dne 10. 2. 2011 odškodninski zahtevek tožečih strank, v kazenskem postopku oškodovancev, pravnomočno zavrnjen. Navaja, da je bilo o odškodninski odgovornosti obsojenca v svojstvu stečajnega upravitelja za istovrstna ravnanja, kot so predmet obravnavanega kazenskega postopka, že pravnomočno odločeno v pravdnem postopku. Poudarja, da gre za pravnomočno razsojeno stvar, zato kazensko sodišče o premoženjskopravnih zahtevkih več ni moglo odločati na način, da je zahtevkom ugodilo in jih dosodilo oškodovancem. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbenih navedb o premoženjskopravnem zahtevku, da gre za razliko med kazenskopravnim razmerjem med obdolžencem in oškodovanci v kazenskem postopku in odškodninskim razmerjem med povzročiteljem škode in oškodovanci, ki se presoja po Obligacijskem zakoniku ter o neprimernosti primerjave civilnopravnega in odškodninskega postopka s kazenskim postopkom. Meni, da stališče ni pravilno, saj po ustaljeni sodni praksi predstavlja odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku le kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) pravdni postopek. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je dosodilo premoženjskopravne zahtevke domnevnim oškodovancem, čemur je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, predstavlja kršitev procesnih določb o premoženjskopravnem zahtevku zaradi katerih je odločitev sodišča v tem delu nepravilna in nezakonita in predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

31. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 423. člena ZKP pridobilo spis Okrožnega sodišča v Celju II Pg 297/2004. V navedeni zadevi so Republika Slovenija, A. d. d. - v stečaju, T. d. o. o. - v stečaju, O., d. o. o. - v stečaju, T. d. o. o. - v stečaju, S., d. o. o. - v stečaju in B., d. o. o. - v stečaju dne 2. 6. 2004 vložili tožbo zoper M. Ž. zaradi povračila škode, ki jo je povzročil kot stečajni upravitelj v stečajnih postopkih tožečih strank, ko je kot stečajni upravitelj navedenih T. družb sklenil posojilne pogodbe z družbo P. d. o. o. Posojilne pogodbe so bile odpoklicane dne 23. 1. 2004, vendar posojila tožečim strankam niso bila vrnjena (pogodbe o kratkoročnih posojilih, sklenjenih med T. d. o. o. - v stečaju, št. 25/01 z dne 15. 1. 2001, št. 50/01 z dne 15. 3. 2001 z aneksi, A., d. d. - v stečaju, št. 102/2000 z dne 20. 7. 2000 z dodatki k pogodbi, O. d. o. o. - v stečaju, št. 129/2000 z dne 27. 9. 2000 z aneksoma, B. d. o. o. - v stečaju, št. 132/2001 z dne 20. 9. 2001, S. d. o. o. - v stečaju, št. 49/2001 z dne 15. 3. 2001 in aneksa k tej pogodbi ter M. d. o. o. - v stečaju, št. 111/2000 z dne 4. 8. 2000 z aneksoma in družbo P. d. o. o., pogodba o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003). Posojila po vseh navedenih pogodbah so bila predmet kazenskega postopka in so navedena v opisu dejanja pod I.a2 izreka sodbe.

32. Stečajna upraviteljica T. družb v stečaju V. Z. je v kazenskem postopku dne 20. 10. 2008 podala predloge za uveljavitev premoženjskopravnih zahtevkov T. družb v stečaju za povrnitev škode, in sicer T., d. o. o – v stečaju, O. d. o. o. - v stečaju, M. d. o. o. - v stečaju, S. d. o. o. - v stečaju, M. d. d. - v stečaju, B. d. d. - v stečaju in E. d. o. o. - v stečaju. Predloge je utemeljila z dokazi, sklenjenimi posojilnimi pogodbami z dodatki ter obračuni pogodbenih obresti, ki se nahajajo v kazenskem spisu, obračuni pogodbenih obresti iz leta 2004, izračuni zakonitih zamudnih obresti od odpoklica posojilnih pogodb z dodatki do 15. 3. 2004, ko je bil kot stečajni upravitelj odstavljen obdolženi M. Ž. ter s pogodbo o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003 (družba T. d. o. o. - v stečaju). Premoženjskopravne zahtevke je pojasnila na zaslišanju na glavni obravnavi dne 29. 11. 2011, ter navedla, da so priglasili kot premoženjskopravne zahtevke le odprte postavke, tisto, kar dejansko ni bilo plačano. Sodišče prve stopnje je delno priznalo premoženjskopravne zahtevke (glavnico) oškodovancem: T. d. o. o. - v stečaju, O. d. o. o. - v stečaju, M. d. o. o. - v stečaju, S. d. o. o. - v stečaju, A. d. d. - v stečaju in B. d. o. o. - v stečaju. Oškodovanca E. d. o. o. - v stečaju je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ostale oškodovance pa s presežkom priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov (obračunane obresti) prav tako napotilo na pravdo. V pritožbenem postopku je zagovornik z vlogo z dne 12. 7. 2012 sodišče druge stopnje obvestil, da je bilo v pravdni zadevi pravnomočno odločeno ter vlogi priložil sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 60/2012 z dne 6. 6. 2012, s katero so bile pritožbe tožečih strank (Republike Slovenije in navedenih T. družb v stečaju) zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju II Pg 297/2004 z dne 10. 2. 2011 zavrnjene (vloga na list. št. 1093 spisa in priloga B19 – sodba Višjega sodišča v Celju). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, z razlogi, da obstoj ali neobstoj civilnopravne terjatve za konkretno kazensko zadevo, niti za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku ni bistven, ker gre v obravnavanem primeru za pravico oškodovancev do povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Ker je obsojenec s kaznivim dejanjem oškodovancem povzročil škodo, gospodarski spor na Okrožnem sodišču v Celju Pg 297/2004 ter odločitev v tem sporu ni relevantna okoliščina.

33. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) pravdni postopek. Tako lahko kazensko sodišče, kadar obravnava in odloča o kaznivem dejanju, ki je predmet obtožbe, odloči tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, o katerem bi bilo drugače potrebno odločiti v pravdnem postopku. V pridruženem postopku o premoženjskopravnem zahtevku odloča kazensko sodišče po pravilih civilnega materialnega prava. Sodišče lahko, kadar izreče obsodilno sodbo, premoženjskopravnemu zahtevku ugodi in ga dosodi oškodovancu, lahko pa zahtevku ugodi delno ter oškodovanca s presežkom zahtevka napoti na pravdo, ali pa oškodovanca napoti na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom (drugi odstavek 105. člena ZKP). Sodišče nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca zavrnilo, ali ga zavrglo kot nedovoljenega. Tega ne more storiti niti v primeru, če o isti stvari teče pravda, ali če obstaja pravnomočna sodba pravdnega sodišča pa oškodovanec v kazenskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek.

34. Gospodarsko sodišče, ki je odločalo o odškodninskih zahtevkih, to je o povrnitvi škode, ki je nastala, ker posojila po citiranih pogodbah niso bila vrnjena, je odločalo o enakih zahtevkih, ki so bili uveljavljeni v kazenskem postopku kot premoženjskopravni zahtevki. V gospodarskem sporu so bili zahtevki tožečih strank, da je tožena stranka (M. Ž.) dolžan plačati v stečajne mase zneske, ki so jih tožili tožniki (zneski posojil po citiranih pogodbah skupaj z že obračunanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov glavnic od nastanka škode dne 24. 1. 2004 ter obresti od vložitve tožbe dalje do plačila), zavrnjeni. Pravnomočno je bilo odločeno prej, preden je o pritožbi zoper kazensko sodbo sodišča prve stopnje odločalo pritožbeno sodišče. V pritožbenem postopku je zagovornik obsojenca še pred odločitvijo sodišča druge stopnje temu sodišču poslal sodbo Višjega sodišča v Celju ter opozoril, da je sodba pravnomočna (navedbe so predstavljale dopolnitev že uveljavljanega pritožbenega razloga po četrtem odstavku 374. člena ZKP, saj je zagovornik v pritožbi izpodbijal odločbo o premoženjskopravnem zahtevku). Tožbeni zahtevek v gospodarskem sporu je bil zavrnjen. Sodišče je razsodilo, da stečajni dolžniki – družbe T. v stečaju, ki so vložile tožbo, niso aktivno stvarno legitimirani za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ker stečajni dolžnik ni udeleženec v stečajnem postopku in zato tudi ni po materialnem pravu titular odškodninske terjatve. Sodišče je z zavrnitvijo zahtevkov tožečih strank odločilo vsebinsko (meritorno). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar je bilo tako potrebno presoditi, ali gre pri uveljavljanih premoženjsko pravnih zahtevkih v kazenskem postopku za isti zahtevek, ki je bil vložen kot tožbeni zahtevek tožečih strank, T. gospodarskih družb v stečaju, o katerem je bilo v gospodarskem sporu odločeno pravnomočno pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. Ugotoviti je mogoče, da gre za iste procesne subjekte v gospodarskem sporu tožeče stranke, v kazenskem postopku oškodovance, ki so vložili premoženjskopravni zahtevek, za identičen predlog, da se povrne škoda, ki jo je povzročil M. Ž. s posojanjem denarja iz stečajnih mas navedenih T. gospodarskih družb v stečaju družbi P. d. o. o., in posojila niso bila vrnjena. V pravdi in v kazenskem postopku gre tako za isti historični dogodek, za isti konkreten življenjski primer, iz katerega izvirajo tudi ista dejstva, torej gre za iste dejanske podlage in pravne podlage, ki se nanašajo na povrnitev škode. V kazenskem postopku je bil na podlagi istega dejanskega stanja kot v pravdi uveljavljan vsebinsko enak zahtevek. Zagovornik po navedenem utemeljeno uveljavlja, da je bila z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, ker je sodišče odločilo o že razsojeni stvari, saj je bilo o identičnih zahtevkih istih procesnih udeležencev odločeno v gospodarskem sporu, prekršena določba drugega odstavka 105. člena ZKP, po kateri lahko sodišče prisodi v sodbi s katero spozna obdolženca za krivega oškodovancu premoženjskopravni zahtevek delno ali v celoti, saj za takšno odločitev ni bilo podlage. Odločitev o že razsojeni stvari je, kar tudi pravilno uveljavlja vložnik zahteve, vplivala na zakonitost sodbe v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Podana je tako relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance T. d. o. o. - v stečaju, O. d. o. o. - v stečaju, M., d. o. o. - v stečaju, S. d. o. o. - v stečaju, A. d. d. - v stečaju in B. d. o. o. - v stečaju, s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

35. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo navedeno procesno kršitev, na podlagi določbe 426. člena ZKP delno spremenilo pravnomočno sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Ugotovilo pa je, da uveljavljane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, niso podane in ker vložnik zahteve uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (425. člen ZKP), je zahtevo v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno.

36. Ker je bilo delno odločeno v obsojenčevo korist, obsojenec na podlagi določb 98. a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP ni dolžan plačati sodne takse.