Jedro

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1, z dne 27. 2. 2012, ki je postala pravnomočna, kar ni sporno. V navedeni inšpekcijski odločbi je kot nedovoljen poseg navedena nelegalna gradnja zidanega stanovanjskega objekta navedenih dimenzij, stoječega na zemljišču parc. št. 305 in 304/7, obe k.o. ..., kot inšpekcijska zavezanka pa je bila med drugimi navedena tudi tožnica. Navedeno pomeni, da je zaradi nedovoljenega posega v prostor nastala tožničina obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po v času odločanja veljavnem petem odstavku 157. člena ZGO-1. Tožničin tožbeni ugovor, da ji nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora ne bi smelo biti odmerjeno, ker ni bila investitorica sporne gradnje, zato ni upošteven.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožnici, A.A. in B.A. odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nelegalno gradnjo objekta bruto etažne površine 208 m2 na zemljišču parc. št. 304/7 in 305 k.o. ..., v višini 3.669,12 EUR, ki ga je treba plačati v 30 dneh od dokončnosti te odločbe, za neplačane zapadle obveznosti iz te odločbe pa tečejo zamudne obresti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-3346/2011/15 z dne 27. 2. 2012, razvidno, da so tožnica, A.A. in B.A. inšpekcijski zavezanci za odstranitev nelegalne gradnje. Kot podlago za izdajo izpodbijane odločbe je naveden 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Znesek nadomestila pa je izračunan na podlagi 5. do 17. člena Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 33/03). Pri izračunu spornega nadomestila je upoštevana površina objekta 104 m2, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja z dne 7. 5. 2012, sodnega izvedenca za geodezijo ..., in etažnost objekta K+P, ki sta jo navedla v svoji izjavi A.A. in B.A. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugovore tožnice, ki se nanašajo na nelegalnost gradnje in investitorstva, je zavrnil s sklicevanjem na pravnomočno odločbo gradbenega inšpektorja in peti odstavek 157. člena ZGO-1. Tožničine ugovore glede nepravilno ugotovljene tlorisne velikosti objektov pa je zavrnil z navedbo, da je upošteval velikost objekta v izmeri in etažnosti, kot so ga navajale stranke. Tako ugotovljena velikost in etažnost objekta je manjša od tiste, ki je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo gradbenega inšpektorja, zato je toženka odločila v korist strank, kar je v načelu z načelom varstva pravic strank in javne koristi.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ni ugotavljala, kdo je bil investitor črne gradnje in zaradi tega ni pravilno uporabila 157. člena ZGO-1, ki določa, da je zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem se takšna gradnja oziroma objekt nahaja. Navaja, da so bila v obravnavanem postopku ugotovljena nova bistvena dejstva o tem, kdo je z objektom upravljal, ta pa bi vedel tudi izpovedati, kdo je objekt zgradil. Meni, da se zato toženka ni bila upravičena opreti zgolj na odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor. Poleg tega se tožnica tudi ne strinja z izmero objekta, ki je oprta na izvedeniško mnenje, ki sta ga v postopku predložila druga dva zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Takšno ravnanje organa ne zagotavlja enakega obravnavanja strank, saj izvedenskega mnenja ni izdelal nepristranski izvedenec, temveč izvedenec, ki sta ga najela zavezanca. Meni, da bi morala toženka v skladu z načelom iskanja materialne resnice postaviti izvedenca, ki bi ugotovil vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Predlaga zaslišanje C.C. in D.D. ter vpogled v listine, ki jih je priložila tožbi. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka po vsebini na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na v času odločanja veljavnem petem odstavku 157. člena ZGO-1, ki je med drugim določal, da mora inšpekcijski zavezanec plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni inšpektor pošlje odločbo o inšpekcijskem ukrepu.

Navedeno pomeni, da če pristojni upravni organ izda odločbo o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora po prejemu odločbe o inšpekcijskem ukrepu, je vezan na pravnomočne ugotovitve o nedovoljenem posegu v prostor, kot izhaja iz te odločbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009).

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1, z dne 27. 2. 2012, ki je postala pravnomočna, kar ni sporno. V navedeni inšpekcijski odločbi je kot nedovoljen poseg navedena nelegalna gradnja zidanega stanovanjskega objekta navedenih dimenzij, stoječega na zemljišču parc. št. 305 in 304/7, obe k.o. ..., kot inšpekcijska zavezanka pa je bila med drugimi navedena tudi tožnica. Navedeno pomeni, da je zaradi nedovoljenega posega v prostor nastala tožničina obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po v času odločanja veljavnem petem odstavku 157. člena ZGO-1. Tožničin tožbeni ugovor, da ji nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora ne bi smelo biti odmerjeno, ker ni bila investitorica sporne gradnje, zato ni upošteven.

Tudi namen spremembe petega odstavka 157. člena ZGO-1D, objavljene v Uradnem listu RS št. 57/12, ki je začela veljati 28. 7. 2012, in zato v obravnavani zadevi še ne pride v poštev (saj je bila izpodbijana odločba izdana pred njeno veljavnostjo), ki besedilo „Inšpekcijski zavezanec“ nadomesti z besedilom „Oseba iz prvega odstavka tega člena“, ni v tem, da organ tudi v primeru, ko odmerja nadomestilo po prejemu odločbe pristojnega gradbenega inšpektorja, izdane na podlagi 152. do vključno 155. člena tega zakona, ugotavlja, kdo je inšpekcijski zavezanec in s tem zavezanec za plačilo nadomestila. Kot izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1D), objavljenega v Poročevalcu DZ EPA: 471-VI z dne 28. 6. 2012, je namen spremembe le v tem, da je nesporno določeno, da je zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora le tega dolžan plačati vedno, kadar se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi, da gre za nelegalno gradnjo, ne glede na to, ali je bila za to gradnjo izdana inšpekcijska odločba.

Pa tudi sicer obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora velja za vse nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, saj je namen ureditve obveznosti plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po 157. členu ZGO-1 v tem, da se doseže čim prejšnja sanacija prostora in prepreči nove nedovoljene posege. Zato ni relevantno, kdo je sporni objekt dejansko zgradil. Po drugem odstavku 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se lahko kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede.

Po prvem odstavku 165. člena ZUP o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča oseba, ki vodi postopek.

Navedeno pomeni, da lahko upravni organ kot dokaz uporabi tudi izvedensko mnenje, ki ga priloži stranka, če oceni, da je primerno za ugotavljanje stanja stvari. Če so v postopku tudi stranke z nasprotnimi interesi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, pa mora pri tem oceniti tudi verodostojnost takšnega dokaza.

Zato zgolj dejstvo, da se ugotovljena površina nelegalno zgrajenega objekta opira na izmere izvedeniškega mnenja, ki sta ga v postopku predložila druga dva solidarna zavezanca za plačilo spornega nadomestila, še ne dokazuje nepravilnosti tako ugotovljene izmere.

Tožbene ugovore, s katerimi tožnica prereka ugotovljeno površino nelegalno zgrajenega objekta, pa sodišče ocenjuje kot pavšalne in neizkazane, saj tega tožnica ne predloži nobenega dokaza, s katerim bi dokazala, da je ugotovljena površina nepravilna.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.