Jedro

Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1. Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, kot to zmotno meni pritožnik, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1, zato je vprašanje izpolnitve teh pogojev predmet meritornega odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka po izvedenem dokaznem postopku, ne pa vprašanje predhodnega formalnega preizkusa tožbe. Zato, ker prvostopenjsko sodišče v tej fazi postopka ni ugotovilo obstoja zakonskih predpostavk za vložitev družbeniške tožbe, izpodbijani sklep torej ni nezakonit. Sodišče je pravilno določilo predujem v enkratnem znesku, ker mu to nalaga jasna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Za plačilo po obrokih ni nobene zakonske podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče družbi A. d. o. o., matična številka: 000, naložilo založitev predujma za stroške predmetnega postopka v višini 29.227,50 EUR (I. točka izreka), v kolikor pa družba v danem roku ne bo založila predujma za stroške, ga bo sodišče od družbe izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila družba A. d. o. o. „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa ter zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, na kakšni podlagi je izdalo izpodbijani sklep, ali na podlagi predloga pravdne stranke ali po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni pojasnilo vsebine tožbe, na podlagi katere je ugotovilo, da gre za družbeniško tožbo, te tožbe pa tudi ni priložilo izpodbijanemu sklepu. Zgolj na načelni ravni je pojasnilo, da gre za družbeniško tožbo zoper drugega, ki ni izpolnil družbeniških obveznosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe, katera od obeh alternativ naj bi bila podlaga za konkretno tožbo, pa ne pojasni. Tudi zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Ker ni pojasnilo elementov tožbe, ki utemeljujejo sklep, da gre za družbeniško tožbo, so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo uporabo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhajajo razlogi za subsidiarno uporabo družbeniške tožbe, torej materialno pravni pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1 za dopustnost take tožbe in posledično za utemeljenost uporabe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 o založitvi predujma za stroške postopka. Pritožnik nasprotuje tudi višini predujma, saj v tej fazi postopka sodišče sploh še ni prejelo odgovora na tožbo, zato še ni znano, kaj je med pravdnimi strankami sploh sporno. Šele po prejemu odgovora na tožbo bi lahko sprejelo svojo oceno o tem, koliko vlog in narokov bo potrebno v konkretni zadevi. Ne gre za varščino, s katero bi bilo treba zavarovati denarna sredstva zaradi nevarnosti, da teh sredstev družba ne bo imela, zato bi bilo smotrno, da se sredstva za stroške vplačajo sproti in po obrokih. Predujem je odmerjen previsoko.

3. V odgovoru na pritožbo so tožnice predlagale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so tožeče stranke kot družbenice družbe A. d. o. o. zoper toženo stranko, ki je družbenik in tudi edini zakoniti zastopnik te družbe, vložile družbeniško tožbo na plačilo odškodnine na podlagi tretjega odstavka 503. člena ZGD-1 v svojem imenu in za račun družbe A. d. o. o. Po citiranem določilu družbenik lahko vloži družbeniško tožbo (to je tožbo v svojem imenu in za račun družbe) tudi proti poslovodji, ki ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali se tožencu očita neizpolnjevanje družbeniških obveznosti pri ustanavljanju ali pri vodenju družbe. S sklicevanjem sodišča na tretji odstavek 503. člena ZGD-1 pritožbeno izražene dileme ni.

6. Po določilu četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 stroške postopka v primeru actio pro socio krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in ne glede na to, ali je predlog podala tudi stranka postopka. Zato na predlog stranke ni vezano (tako tudi VSL sklep I Cpg 231/2020) in je pritožbeni očitek o morebitni prekoračitvi predloga neutemeljen. Sicer pa iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je navedeni sklep izdalo na podlagi četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 po uradni dolžnosti.

7. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da prvostopenjsko sodišče zaradi neutemeljenega očitka nepreizkusljivosti izpodbijanega sklepa ni zagrešilo izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1 (predhodni neuspeli zahtevek družbenika do drugega družbenika k izpolnitvi obveznosti ali opozorilo družbe na neizpolnitev in če je neuspešno skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi tožbe ali če je skupščina tak sklep sprejela, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe ali če je skupščina sklep o vložitvi tožbe sprejela, pa poslovodja ali posebni zastopnik ni vložil tožbe). Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, kot to zmotno meni pritožnik, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1, zato je vprašanje izpolnitve teh pogojev predmet meritornega odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka po izvedenem dokaznem postopku (VSL sklep II Cpg 386/2011, VSL sodba in sklep I Cpg 464/2014) ne pa vprašanje predhodnega formalnega preizkusa tožbe. Zato, ker prvostopenjsko sodišče v tej fazi postopka ni ugotovilo obstoja zakonskih predpostavk za vložitev družbeniške tožbe, izpodbijani sklep torej ni nezakonit. 9. Prvostopenjsko sodišče je vrsto in višino predvidenih stroškov postopka določilo glede na oceno poteka postopka, upoštevaje svoje dosedanje izkušnje v tovrstnih sporih glede zahtevnosti in dolžine postopka, predvidene potrebnosti obsega dokaznega postopka, število pravdnih strank in njihovih pooblaščencev. Pri tem upošteva glede na vrednost in vsebino spora določbe ZST-1 in Odvetniške tarife. Razumljivo je, da v tej fazi postopka sodišče še ne more z gotovostjo določiti natančne višine pravdnih stroškov. Predvidevanje bodočih dogodkov, ki imajo za posledico nastanek določenih pravdnih stroškov je mogoče zgolj s stopnjo verjetnosti, upoštevaje zgoraj opisane okoliščine posameznega primera. Pri tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem realna ocena prvostopenjskega sodišča o pričakovanem številu vloženih vlog (vsaka stranka po štiri vloge) in izvedenih narokov (tri) in potrebnem dokazovanju z izvedencem (ki je v tovrstnih postopkih prej pravilo kot izjema). Sodišče je pri tem pravilno določilo predujem v enkratnem znesku, ker mu to nalaga jasna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Za plačilo po obrokih ni nobene zakonske podlage, pritožnik pa ne ponudi tudi nobenih prepričljivih argumentov za njegovo stališče, da bi moral biti predujem odmerjen v nižjem znesku.

10. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških pritožnika temelji na prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku.