Jedro

Glede na to, da je bil dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravnomočno zavržen, hkrati pa za dolžnika tudi ne veljajo taksne oprostitve na podlagi zakona iz 10. člena ZST-1, se kot pravilno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ob dejstvu, da dolžnik v roku, določenem s plačilnim nalogom, takse ni plačal, pa je pravilna in s petim odstavkom 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ skladna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnika šteje za umaknjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da se šteje ugovor dolžnika za umaknjen.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi, vloženi po pooblaščencu, navaja, da je izdani sklep nejasen in v obrazložitvi nepopoln, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. V sklepu je navedeno, da dolžnik sodne takse naj ne bi plačal, ker naj ne bi dopolnil sicer predhodno popolne vloge za taksno oprostitev. Takšno dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj je dolžnik prejemnik denarne socialne pomoči, vse o njegovem premoženjskem stanju pa je pojasnjeno v odločbi CSD, ki je bila predložena sodišču. Predložena je bila tudi službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je dolžniku odobrilo brezplačno pravno pomoč. Premoženjsko stanje dolžnika je tako dovolj razjasnjeno, da bi bilo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo in dolžnika oprostiti plačila sodne takse ter v nadaljevanju postopka obravnavati njegov ugovor. Dolžnik izpostavlja, da je pravica do pravnega sredstva zajamčena z Ustavo in ne more biti pogojevana s tem, ali je dolžnik, ki je predložil upravno odločbo o svojem premoženju, naknadno še dopolnjeval vlogo za taksno oprostitev. Poziv dolžnika za dopolnitev vloge pa je tudi v nasprotju z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ker je bila sodišču že predložena odločba CSD o dolžnikovem premoženjskem stanju. Dolžnik tudi meni, da morajo biti zakonske in ustavne pravice zagotovljene vsem, ne glede na premoženjsko stanje, in sicer tudi tistim, ki ne zmorejo plačati sodne takse. Pritožba bistveno kršitev določb postopka vidi tudi v tem, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni krajevno in stvarno pristojno za odločanje o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova in bi morala biti zadeva odstopljena pristojnemu sodišču, tj. Okrajnemu sodišču v Mariboru. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je dolžnik, potem ko je sodišče prve stopnje sledilo upnikovemu predlogu in 17. 6. 2022 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper ta sklep vložil ugovor in predlagal delno oprostitev plačila sodne takse oziroma podredno obročno odplačilo sodne takse v dveh mesečnih obrokih. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 8. 2022 njegov predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse zavrglo, ker dolžnik predloga ni dopolnil, kot mu je to bilo naloženo s sklepom z dne 13. 7. 2022. Dolžnik zoper sklep z dne 30. 8. 2022, ki mu je bil po pooblaščencu vročen 31. 8. 2022, ni vložil pritožbe, zaradi česar je postal pravnomočen 9. 9. 2022. Sodišče je dolžniku 30. 8. 2022 izdalo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor v znesku 55,00 EUR. Plačilni nalog je bil dolžniku po pooblaščencu vročen 31. 8. 2022, rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 8. 9. 2022. Kot izhaja iz podatkov spisa (dolžnik pa nasprotnega niti ne trdi), dolžnik sodne takse v danem roku ni plačal. 5. Za presojo utemeljenosti izpodbijanega sklepa niso bistvene trditve dolžnika, da naj bi bil prejemnik denarne socialne pomoči, da naj bi bil zato upravičen do oprostitve plačila sodne takse in da ga je zato sodišče neutemeljeno pozvalo k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse. Tudi če bi navedeno držalo, bi moral namreč dolžnik to dejstvo uveljavljati najpozneje v pritožbi zoper sklep z dne 30. 8. 2022, s katerim je sodišče zavrglo njegov predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse. Te pa, kot že navedeno, ni vložil. 6. Dolžnik se je v pritožbi pavšalno skliceval tudi na to, da naj bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZST-1 je stranka, ki ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. V spisu se ne nahaja odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, iz obvestila Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru pa izhaja, da dolžnik ni vložil prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči. Da bi mu bila v zvezi s predmetnim postopkom odobrena brezplačna pravna pomoč, tudi dolžnik ni izkazal. Pogoji iz tretjega odstavka 10. člena ZST-1 v obravnavani zadevi torej niso izpolnjeni.

7. Glede na to, da je bil dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravnomočno zavržen, hkrati pa za dolžnika tudi ne veljajo taksne oprostitve na podlagi zakona iz 10. člena ZST-1, se kot pravilno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ob dejstvu, da dolžnik v roku, določenem s plačilnim nalogom, takse ni plačal, pa je pravilna in s petim odstavkom 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ skladna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnika šteje za umaknjen.

8. Pravilnosti takšne odločitve dolžnik ne more omajati s sklicevanjem na poseganje v ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah1 že večkrat pojasnilo, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pritožb in drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišč. Država torej lahko dostop do sodišč in vlaganje pravnih sredstev zoper njihove odločitve pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to ima v 146. členu Ustave. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev. V zvezi s tem je zakonodajalec v ZST-1 uzakonil institut oprostitve plačila sodne takse in uredil pogoje za uveljavitev te pravice. Dolžnik je tudi v obravnavani zadevi imel možnost doseči oprostitev plačila sodne takse pod pogoji, določenimi v ZST-1. V tej smeri je tudi vložil predlog za delno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse, ki pa ga je sodišče zavrglo. Zoper takšno zanj neugodno odločitev je bila dolžniku omogočena tudi vložitev pritožbe (ki je takse prosta), vendar dolžnik te pravice ni izkoristil. Dolžnikovo sklicevanje na kršitev njegove pravice do pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva je tako neutemeljeno.

9. Neutemeljeno, hkrati pa tudi povsem nejasno, je tudi dolžnikovo sklicevanje na nepristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani za odločanje o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. V obravnavani zadevi je upnik namreč predlog za izvršbo vložil na podlagi verodostojne listine, v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pa je do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (prvi odstavek 40.c člena ZIZ).

10. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o neobrazloženosti in nejasnosti izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo zadostne razloge o odločilnih dejstvih, na katere je oprlo odločitev, svojo odločitev pa je tudi jasno in razumljivo obrazložilo, tako da je omogočen njen preizkus.

11. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Glej odločbo USRS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018, točke 13-16 obrazložitve, in tam citirane odločbe USRS.