Jedro

Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 1.228.552,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.3.1995 do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 232.670,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožbeni zahtevek za znesek 50.540,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.3.1995 do plačila pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP, predlagala spremembo izpodbijanega dela napadene sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da se ni ukvarjalo z njenimi razlogi o utemeljenosti odpovedi pogodbe med strankama s takojšnjim učinkom zaradi tožnikovih kršitev v poslovnem razmerju, za kar je ponudila tudi dokaze. Po njenem se izpodbijana sodba, ker razlogov o tem nima, ne da preizkusiti. Pritožnica meni, da tožeča stranka, ki je v poslovnem razmerju ravnala v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi, nima pravice do odpovednega roka, sklicuje se na vrsto temeljnih načel obligacijskega prava, s katerimi bi bilo drugačno stališče v nasprotju. Pritožnica tudi meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravih razlogov glede primernosti odpovednega roka, saj je preprosto sledilo tožbenemu zahtevku. Primeroma se sklicuje na 8-dnevni odpovedni rok v zakupnih razmerjih.

Pritožba je utemeljena.

Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo (redna št. 5 spisa in odstopna izjava z dne 14.10.1994, v zvezi z ustno odpovedjo z dne 7.10.1994 - priloga A2).

Sodišče prve stopnje razlogov tožene stranke o utemeljenosti odstopa od pogodbe ni upoštevalo, ker se "pogodbeni stranki nista dogovorili o prenehanju poslovnega razmerja brez odpovednega roka iz krivdnih razlogov (1. odstavek na 3. strani sodbe) in ker tožena stranka odškodninskega zahtevka ni postavila (2. odstavek na 4. strani sodbe)". Tako ugotovljena dejstva pa po mnenju pritožbenega sodišča niso pravno relevantna za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru razlog za razdrtje pogodbenega razmerja na strani tožnika, v njegovem krivdnem ravnanju, zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.

Na upravičenja, določena z zakonom se pogodbena stranka, ki ji nasprotna stranka očita nevestnost in nepoštenost v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti (glej 12. člen ZOR) in povzročanje škode (glej 16. člen ZOR) lahko sklicuje, če se razbremeni krivde za očitana škodna ravnanja. Tožena stranka je navedbe podala in zanje ponudila dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje deloma izvedlo (zaslišanje prič na naroku z dne 4.6.1997 - redna št. 14 spisa) vendar v izpodbijani sodbi ne ocenilo, niti se do navedb tožene stranke ne opredelilo, ker je "odpadla potreba, da bi se sodišče z zatrjevano škodo tožene stranke ukvarjalo, saj ni postavila odškodninskega zahtevka". Dejansko vprašanje, na katerega je bilo treba z uporabo prava odgovoriti, pa ni bilo vprašanje odškodninskega zahtevka tožene stranke, pač pa vprašanje utemeljenosti njenega odstopa od pogodbe iz zatrjevanih krivdnih razlogov na strani tožeče stranke.

Tako drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato jo je bilo treba v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje do vprašanja utemeljenosti odpovedi (odstopa od pogodbe) opredeliti glede na določbe ZOR, ki to vprašanje urejajo v splošnem delu (124. do 132. člen ZOR), v določbah o odjemu, katerega podvrsta je tudi sporno prevozno razmerje (primerjaj 1. odstavek 607. in 608. člen ter 629. člen ZOR) in glede na temeljna načela obligacijskega prava.

V primeru, da bo na podlagi navedb tožene stranke in dokazov, ki jih je ta v utemeljitev svojega odstopa od pogodbe s takojšnjim učinkom ponudila, upoštevajoč materialnopravna določila ugotovilo, da zanj ni imela podlage, pa bo moralo tudi o primernosti odpovednega roka ponovno presoditi. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer doslej dolžini tega, upoštevani v zahtevku tožeče stranke, ni konkretno oporekala, vendar gre za pravni standard, ki ga je dolžno sodišče zapolniti glede na položaj in okoliščine, ki jih je ustvarila odpovedana pogodba. Dejstvo, da "si je moral tožnik poiskati novega pogodbenega partnerja šele po odpovedi pogodbe" je namreč samoumevno in kot razlog za zaključek, da so "slabi trije meseci primeren odpovedni rok" po mnenju pritožbenega sodišča, nezadostno. Ker gre za vprašanje uporabe materialnega prava, bo prvostopno sodišče, seveda na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva v zadevi (glej še 2. odstavek 362. člena ZPP), moralo materialnopravno vprašanje primernosti odpovednega roka, upoštevajoč dejanske okoliščine tega primera, ponovno presoditi.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).