Jedro

Poudariti gre, da so tako otroci kot starši, v družinski skupnosti, glede pravice do doma ter varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena posameznika, izenačeni in ne v podrejenem odnosu. To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče, ki je izpostavilo, da gre pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 prav za zaščito pred nasiljem v specifični skupnosti, med katerimi so med člani različne vezi in odnosi, ki so ekonomsko, psihološko, biološko pogojeni in jih določa ne le pravo ampak tudi tradicija in ožje družbeno okolje, pri nasilju v družini pa gre praviloma za šibkejše člane, to je ženske ali otroke. Prav tako je Vrhovno sodišče spravljanje v podrejen položaj opredelilo kot položaj, ko storilec pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja, iz česar izhaja, da pri spravljanju v podrejen položaj ne gre za običajno naravno podrejenost otrok staršem.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v pravni opredelitvi in v odločbi o kazenski sankciji tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za storjeno kaznivo dejanje pa v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zviša na 10 (deset) mesecev zapora.

II.V preostalem se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obtoženca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, za katera mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen 5 mesecev zapora, za kaznivi dejanji po prvem odstavku 192. člena KZ-1 pa določilo za vsako dejanje kazen 3 mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 10 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje s premoženjskopravnim zahtevkom oškodovance napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v plačilo pa mu je naložilo nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke mladoletnih oškodovancev. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da nagrada in potrebni stroški obtoženčevega zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun, o stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila okrožna državna tožilka B. B. z Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena ZKP. Pritožbo je vložila zaradi s strani prvostopenjskega sodišča spremenjene kvalifikacije in izrečene kazenske sankcije ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da očitana ravnanja pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter mu zanj izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen 10 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3.Na pritožbo, ki je bila obtožencu v odgovor poslana dne 8. 5. 2025, ta ni odgovoril.

4.Pritožba je utemeljena.

Glede pravne kvalifikacije

5.Pritožba očita, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, hkrati pa zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 niso izpolnjeni.

6.Pritožbeno sodišče poudarja, da zakonske znake hude kršitve dolžnosti po prvem odstavku 192. člena KZ-1 izpolnjuje tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom v pričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice, ki kažejo, da bi bil lahko ogrožen otrokov razvoj.

7.Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obtoženi vse tri oškodovance spravljal v skupnosti v podrejen položaj, ko je nanje vpil, jim grozil, jim jemal denar, jih vse v alkoholiziranem stanju žalil, pogosto podil od doma, so se ga zaradi izvrševanega nasilja bali in so se v stiski od doma dvakrat umaknili v varno hišo. Pri tem bi sicer lahko šlo za kršitev starševske dolžnosti do mladoletne osebe, ko je obtoženi pred mladoletnima otrokoma njuno mamo žalil, z njo fizično obračunaval v prisotnosti enega od sinov, ter jim neugotovljenega večera grozil, da bo odšel po sekiro in jim vsem posekal glave, zaradi česar sta bila sinova zelo prestrašena in nista upala niti na stranišče, vendar pa iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi to nasilje pri mladoletnih otrocih povzročilo posledice, ki kažejo no to, da bi bil njun razvoj lahko ogrožen.

8.Utemeljen je tako pritožbeni očitek, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, kot uveljavlja pritožba. Poudariti gre, da so tako otroci kot starši v družinski skupnosti, glede pravice do doma ter varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena posameznika, izenačeni in ne v podrejenem odnosu. To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče, ki je izpostavilo, da gre pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 prav za zaščito pred nasiljem v specifični skupnosti, med katerimi so med člani različne vezi in odnosi, ki so ekonomsko, psihološko, biološko pogojeni in jih določa ne le pravo, ampak tudi tradicija in ožje družbeno okolje, pri nasilju v družini pa gre praviloma za šibkejše člane, to je ženske ali otroke. Prav tako je Vrhovno sodišče spravljanje v podrejen položaj opredelilo kot položaj, ko storilec pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja, iz česar izhaja, da pri spravljanju v podrejen položaj ne gre za običajno naravno podrejenost otrok staršem. Z inkriminacijo nasilja v družini po 191. členu je torej varovana družina, ki ima tako naravo kazenskopravne dobrine in cilj zaščite je družinska skupnost, kjer naj bi se človek počutil najbolj varnega.

10.Glede na pojasnjeno, tezi sodišča prve stopnje, da kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. KZ-1 ne more storiti starš zoper mladoletnega otroka, ker je ta že po naravi v podrejenem odnosu do starša, tako ni mogoče slediti.

11.Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obtoženec tudi z mladoletnima sinovoma ponižujoče in grdo ravnal ter ju z grožnjo z napadom na življenje in telo preganjal iz skupnega prebivališča in ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj. Prav tako pa iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da jih je obtoženec z opisanimi ravnanji spravljal v skupnosti v podrejen položaj, saj so se ga zaradi izvršenega nasilja bali in so se v stiski od doma dvakrat umaknili v varno hišo.

12.Glede na navedeno v prejšnjih točkah pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjenega zoper vse tri oškodovance.

O kazni

13.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na težo kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in predpisano kazen do 5 let zapora, v okviru pogojne obsodbe določilo prenizko kazen zapora, v višini 5 mesecev, kar je polovica manj, kot je predlagalo tožilstvo.

14.Sodišče prve stopnje je, glede na zavzeto stališče, da ne gre za eno temveč za tri kazniva dejanja ter glede na spremembo pravne kvalifikacije kaznivih dejanj zoper mladoletna oškodovanca, predlagano pogojno kazen 10 mesecev zapora določilo tako, da je za kaznivo dejanje nasilja v družini zoper oškodovanko določilo kazen 5 mesecev zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1, zoper vsakega mladoletnega oškodovanca pa kazen po 3 mesece zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je nato določilo enotno pogojno kazen 10 mesecev zapora.

15.Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču pritožbe, da niso izpolnjeni zakonski znaki dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1, izpolnjeni pa so zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 zoper vse tri oškodovance, je spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji in v izrečeni pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na deset mesecev zapora. S tem je pritožbeno sodišče sledilo predlogu okrožne državne tožilke, ki ga je podala ob obtoženčevem priznanju krivde, ko se je ta o krivdi prvič izrekel, saj je ta predlog ustrezen odraz teže storjenega kaznivega dejanja in okoliščin njegove izvršitve.

16.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------

1Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 20436/2018 z dne 6. 12. 2023.

2Sodba Višjega sodišča v Mariboru II Kp 3704/2018 z dne 12. 8. 2020, tč. 5.

3Prav tam, tč. 5.

4Sodba VSRS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, tč. 10.

5Sodba VSRS I Ips 815/2010-192 z dne 3. 3. 2011, tč. 7.

6Prav tam.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 191, 191/1, 192, 192/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.