Jedro

Položaj upravičencev, katerim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Pravno podlago za varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je zavezanec za izplačilo odškodnine tem upravičencem sklad.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice na plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe v denacionalizacijskih postopkih vrnjenih nadomestnih kmetijskih zemljišč od uveljavitve ZDen do dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji zoper prvo toženko po podlagi utemeljen.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo prva toženka. Izpostavlja, da je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji, ki je stopil v veljavo 3. 10. 1998, v 27. členu ZDen dodal nov odstavek, v katerem je določil toženko tudi kot zavezanko za izročitev nadomestnih kmetijskih zemljišč upravičencem v primerih, ko so za vračilo podržavljenih zemljišč v naravi izkazane ovire. Zaradi nejasnosti novo sprejete zakonske norme je Državni zbor RS 19. 7. 2000 sprejel obvezno razlago tega odstavka, po katerem je prva toženka zavezanka za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v primeru, če upravičencem ni mogoče zemljišč vrniti v naravi. Pravna podlaga, ki v postopkih denacionalizacije Sklada določa tudi kot zavezanca za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč, je bila vzpostavljena torej šele v letu 1998 oziroma 2000, zato vsaj do takrat toženka ne more biti zavezana za izplačilo odmene po 72. členu ZDen. Prva toženka se ne strinja s stališčem sodišča, da bi bili sicer upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, v slabšem položaju od ostalih upravičencev, ki so premoženje dobili vrnjeno v naravi ali v obliki odškodnine v obveznicah. Pojasnjuje, da so obresti v primeru izdanih obveznic namenjene zgolj nadomestilu zaradi odložene in obročne realizacije obveznosti države po pravnomočni odločbi, ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U I 140 s 14. 12. 1995. 3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče RS kot najvišje sodišče, ki skrbi za enotno sodno prakso, je položaj upravičencev, katerim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, glede možnosti odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), obravnavalo že v več zadevah1. Zavzelo je stališče, da je njihov položaj bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Pravno podlago za varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je zavezanec za izplačilo odškodnine tem upravičencem prva toženka. Zato niti ni relevantno, v kakšni meri je funkcija obresti, ki jih prejmejo upravičenci do odškodnine v obveznicah, revalorizacijska in v kakšnem delu predstavlja odmeno za donos denarne vrednosti podržavljenega premoženja za čas do njegove vrnitve, saj gre za povsem specialno in samostojno ureditev, ki ni povezana z ureditvijo iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

6. Položaj Sklada ureja (noveliran) prvi odstavek 27. člena ZDen, ki ga izrecno opredeljuje kot zavezanca za vračilo nadomestnih zemljišč. Namen te ureditve je bil v povečanju možnosti za vračanje premoženja v naravi, s čimer naj bi se popolneje popravile krivice po ZDen in razbremenil SOD oziroma posredno RS. Prva toženka je zavezanka ne glede na to, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v njenih sredstvih ali ne, niti na njeno obveznost ne vpliva razlog, ki onemogoča vrnitev v naravi. Hkrati je zavezana tudi za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je to dolžna plačati za celotno obdobje od uveljavitve zakona do pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb, kljub temu, da je bila obvezna razlaga prvega odstavka 27. člena ZDen sprejeta šele v letu 2000. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zapisalo, da je treba prvenstveno izhajati iz položaja upravičenca in ne iz položaja zavezanca2. S. je javno pravni subjekt, kateremu je zakon podelil vlogo denacionalizacijskega zavezanca, in upravičencu mora plačati le tisto, kar mu na podlagi ustaljene razlage drugega odstavka 72. člena ZDen pripada zato, da bo njegov položaj tak, kot bi bil, če bi dobil premoženje vrnjeno že z uveljavitvijo ZDen. Z razlago, za katero se zavzema pritožnica, torej da bi bila zavezana za izplačilo nadomestila le od uveljavitve sprememb ZDen oziroma obvezne razlage dalje, bi nastala nova neenakost med upravičenci, ki bi prejeli vrnjeno nepremičnino v naravi, in tistimi, ki bi prejeli nadomestno nepremičnino, pri čemer za takšno razlikovanje v položajih ni najti vsebinskih razlogov. Ob tem je Vrhovno sodišče3 že zapisalo, da posebna pravila, ki urejajo ravnanje toženca kot državnega sklada, ne morejo vplivati na višino terjatve, ki pripada denacionalizacijskemu upravičencu.

7. Ker torej ni najti razumnih razlogov, zakaj bi položaj upravičencev do odškodnine po 72. členu ZDen, ki so prejeli nadomestno nepremičnino, bil drugačen v trajanju izplačevanja nadomestila, kot pri tistih, ki so prejeli vrnjeno lastno nepremičnino, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških postopka je vezana na končni uspeh strank, zato jo je sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Primerjaj odločbe II Ips 102/2016 s 6. 10. 2016, II Ips 282/2015 z 11. 5. 2017, II Ips 95/2017 z 8. 6. 2017, II Ips 253/2017 s 15. 3. 2018. 2 Primerjaj sodbe VSRS II Ips 253/2017, VSRS II Ips 42/2011. 3 Primerjaj sodbo II Ips 253/2017.