Jedro

Presoja, ali v izpodbijanih sodbah manjkajo razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.9.1998 obs. M.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka razen dela stroškov izvedenca v znesku 47.306,00 SIT. Naložilo mu je tudi plačilo 35.000,00 SIT povprečnine ter izreklo, da je dolžan povrniti stroške pooblaščenca oškodovanca. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ošk. S.K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.000.000,00 SIT napotilo na pravdo.

Vrhovna državna tožilka B.B. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je zahteva utemeljena in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP vročena obs. M.M., ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve meni, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe M.B. v povezavi z obsojenčevo invalidnostjo. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do obsojenčevih navedb v pritožbi, v kateri je ponovno zagotavljal, da je 80 % invalid ter invalidski upokojenec in do ponovnega utemeljevanja, da ni storil dejanja.

Obsojenec je pisno predlagal sodišču, da zasliši več prič ter predlog podal tudi na glavni obravnavi. Zahteva ocenjuje, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov nima zadostnih razlogov, prav tako se sodišče druge stopnje do teh predlogov in predloga, podanega v pritožbi, ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano, oprlo na izpovedbe oškodovanca, prič B.K., M.B. in A.B. ter na izpovedbi policistov M.R. in O.R., na obvestilo o telesni poškodbi za oškodovanca in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. G.K. Na podlagi izpovedb navedenih prič, katerih vsebino je na kratko povzelo v obrazložitvi sodbe in za katere je ugotovilo, da so skladne ter jih ocenilo kot verodostojne ter upoštevaje ostale izvedene dokaze, je zaključilo, da je storitev obravnavanega kaznivega dejanja obsojencu dokazana. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve prvostopne sodbe, je za navedeno presojo sodišče štelo kot odločilne tiste dokaze, ki so bili neposredno povezani z inkriminiranim dogodkom. Gre za izpovedbo poškodovanega S.K. in izpovedbe prič B.K., M. in A.B. ter policistov, ki sta po dejanju prišla na kraj dogodka. Na podlagi teh dokazov in izvida ter mnenja izvedenca medicinske stroke je presodilo, da je pri oškodovancu izključena možnost samopoškodbe, kakor tudi možnost, da se je poškodoval na ograji.

Z navedenimi razlogi, ki sicer niso obširni, je sodišče dejansko zavrnilo obsojenčev zagovor, v katerem zanika kaznivo dejanje. Z njimi je tudi zadostilo zahtevam določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, saj je iz obrazložitve prvostopne sodbe dovolj jasno razvidno, katera odločilna dejstva šteje za dokazana, pri čemer z zadostnimi razlogi utemeljuje sprejeto dokazno oceno. Res je, da sodišče ni navedlo, kako presoja izpovedbo priče M.B. v zvezi z okretnostjo, ki naj bi jo po dejanju pokazal obsojenec in tudi ne dejstva, ki zadeva njegovo invalidnost. Ob dejanskem stanju, na katerega so kazali izvajani dokazi, ta okoliščina ni odločilna. Obsojenec pa je tudi pojasnil v zagovoru (list. št. 46), da v kritičnem času ni imel s seboj opornic za hojo, temveč jih je pustil v avtomobilu, glede gibljivosti pa, da je v ekspertizi, ki jo poseduje, zapisano, da ne more opravljati hitrih in naglih gibov ali močnih udarcev. Glede na potek dogodka, kot ga je sam opisal, sodišče tudi ob predloženi zdravstveni dokumentaciji, očitno ni podvomilo, da gre pri obsojencu za tako hudo ovirano gibljivost, na podlagi katere bi bilo možno sklepanje, da je izključeno takšno ravnanje, kot mu je očitano. Zato tudi ni možno sklepanje, da bi ta okoliščina lahko vplivala na presojo verodostojnosti vseh ostalih za obsojenca obremenjujočih dokazov. Glede na to, ob razlogih, ki jih vsebuje obrazložitev prvostopne sodbe, z njimi pa v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje, očitana pomanjkljivost ni take narave, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zatrjevano v zahtevi. Čeprav so razlogi drugostopne sodbe skopi, je iz njih vendarle razvidno, da je pritožbeno sodišče presodilo v pritožbi ponovljeno trditev obsojenca, da kaznivega dejanja ni storil. Izhajalo je iz dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ter iz ugotovitve, da pritožba ni navajala "ničesar bistveno novega", kar bi dalo osnovo za sklepanje, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

Obsojenec je s pisno vlogo z dne 2.4.1998 (list. št. 69) predlagal, da sodišče zasliši devet prič ter navedel, da so vsi njegovi znanci in sorodniki, od katerih je kupil zemljo in nakazal, da lahko potrdijo okoliščino, da do 28.7.1995, ko je oškodovanec odpeljal tri samokolnice pokošene trave, ni imel nobenih težav. Zaradi tega ni hotel delati prepirov ter je iskal pravno rešitev pri Geodetski upravi. V dopisu sodišču z dne 29.7.1998 je predlagal še zaslišanje priče M.K., ne da bi ta dokazni predlog utemeljil. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 18.9.1998 navedena dokazna predloga obsojenca zavrnilo. V sodbi je utemeljilo, da z zaslišanjem predlaganih prič ne bi prišlo do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov, kot je po izvedenem dokaznem postopku. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec navajal, da so obtožbe zoper njega neresnične in krivične ter da v primeru, če sodišče dvomi, kako se je dogajalo v resnici, naj zasliši pričo D.M., o čem sta govorila policista ter ju sooči z M. Glede dejstva, kako je dejanje sam prijavil na Policijski postaji v Z.K., pa naj zasliši dežurnega policista.

Že iz dokaznega predloga za zaslišanje sicer številnih prič je razvidno, da niso bile prisotne na kraju dejanja in da bi lahko izpovedovale le o odnosih, ki so pred tem obstajali med obsojencem in oškodovancem. O čem, kar naj bi bilo za zadevo bistvenega pomena, naj bi izpovedala M.K., obsojenec v predlogu za njeno zaslišanje ni navedel. Oba policista, ki sta po inkriminiranem dogodku prišla na kraj, na katerem se je zgodil, je o okoliščinah, ki sta jih zaznala in si jih tudi zapomnila, sodišče zaslišalo in njuni izpovedbi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi tudi ocenilo. Dejstvo, da je oškodovanec dobil lahko telesno poškodbo, kot je opisana v izreku pravnomočne sodbe, je sodišče oprlo na obvestilo o telesni poškodbi, na izvid in mnenje izvedenca dr. G.K. ter na izpovedbe prič M. in A.B. ter policistov O.R. in M.R. Iz izpovedb policistov je jasno razvidno, da je oškodovanec ob njunem prihodu še bil na kraju dejanja in da sta zaznala, da je bil poškodovan (M.R.) oziroma, da je imel z robcem povezano roko (O.R.). O.R. je tudi izpovedal, da je bil robec krvav in da je oškodovanec omenil, da ga je "on" potegnil z nožem.

Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz v dokaznem postopku izvedenih dokazov in njihove presoje ter upoštevaje navedeno vsebino predlaganih dokazov, je utemeljitev zavrnitve dokaznih predlogov vendarle zadostna.

Sodišče druge stopnje je glede na določbo 1. odstavka 395. člena ZKP dolžno presoditi v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe. V sicer kratki obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča je zavzeto stališče do obsojenčevega zagovora, izvedenih dokazov in prvostopne ocene le-teh. Res je, da se sodišče druge stopnje do dokazov, na katere se je sklicevala pritožba, ni izrecno opredelilo, vendar ta pomanjkljivost glede na že prikazano vsebino predlaganih dokazov in njihovo primerjavo z izvedenimi dokazi, ni odločilna ter zato ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obravnavati bi jo bilo mogoče le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ob pogoju, da je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.