Jedro

Posrednikovo odgovornost opredeljuje 820. čl. ZOR. Ta odgovornost ne zajema odgovornosti za "posredovanje stvari z napako", temveč bi v konkretnem primeru posrednik odgovarjal le, če bi posredoval za osebo, za katero je vedel ali moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe ter za škodo, nastalo po njegovi krivdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 53.500,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.495.516,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.5.1996 dalje do plačila, zamudne obresti od zneska 83.084,00 SIT od 20.5.1996 do 18.6.1998 in od zneska 83.084,00 SIT od 20.5.1996 do 18.5.1999. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 41.710,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in predlagala, da se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo revizije v podjetju K d.d., o kateri je bila seznanjena tudi tožena stranka, saj iz stečajnega spisa za K Consulting d.d. izhaja, da je ravno sprememba deleža povzročila stečaj podjetja. Ni tudi razumeti, zakaj je sodišče verjelo izpovedbi delavca in solastnika tožene stranke o tem, da jim o slabem finančnem stanju izdajatelja komercialnih zapisov ni bilo nič znanega, medtem ko ni verjelo izpovedbi tožeče stranke o tem, da ni vedela, s kakšno dejavnostjo se ukvarja podjetje K Consulting d.d., saj je bila prepričana, da gre za firmo, ki se ukvarja s turizmom, saj ima isti logotip kot K. Sicer pa ji beseda consulting nič ne pove. Poudarja, da ni prejela brošure, ki predstavlja izdajatelja zapisov. Tožena stranka je tudi ni opozorila, da izdajo komercialnih zapisov nadzira Agencija za trg vrednostnih papirjev. Poleg opisane napačne dokazne ocene pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Posrednik namreč odgovarja tudi za dejanske in pravne napake stvari, če je vedel, ali bi moral vedeti zanje. Sodišče se ni izreklo o tem, da so bili komercialni zapisi izdani brez pravne podlage in nezakonito. V Ur. listu RS št. 6/94 je bil namreč objavljen Zakon o trgu vrednostnih papirjev, po uveljavitvi katerega je bila izdaja tovrstnih papirjev ukinjena. Za to okoliščino bi tožena stranka gotovo morala vedeti. Prav tako pa je to znano tudi sodišču. V vsakem primeru je tako posrednik posredoval stvar z napako, za katero bi moral vedeti, zato je po mnenju tožene stranke odškodninsko odgovoren. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožba pritožbenih razlogov ne navaja, iz njene vsebine pa izhaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Preizkus obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče opravilo le v mejah, kot jih določa 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), in pri tem ugotovilo, da niso podane tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Posrednikovo odgovornost opredeljuje 820. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ta odgovornost ne zajema odgovornosti za "posredovanje stvari z napako", kot to navaja pritožnica, temveč bi v konkretnem primeru posrednik odgovarjal le, če bi posredoval za osebo, za katero je vedel ali moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe ter za škodo, nastalo po njegovi krivdi. Pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi prve stopnje je usmerjeno v grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje. To pa je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku in v njej skrbno in vestno ocenilo posamezne dokaze, vse dokaze skupaj in uspeh celotnega postopka, kot mu to nalaga 8. čl. ZPP. Tako je zelo natančno ocenilo revizijsko poročilo in odločbo Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje v zadevi K International d.d. in pravilno zaključilo, da četudi so bili rezultati revizije toženi stranki znani, so se nanašali na družbo K International d.d. in odločba odreja uskladitev lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj pri tej - revidirani družbi. To poročilo in odločba pa nista toženi stranki nudila podatkov o finančni situaciji K Cosulting d.d. kot izdajatelja komercialnih zapisov. Okoliščina, da je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi priče in ne tožnice, je torej posledica dokazne ocene, ki jo tožnica s ponavljanjem svojih dosedanjih trditev skuša (neuspešno) izpodbiti s pritožbo. Iz komercialnih zapisov je jasno razvidno, kdo je njihov izdajatelj (zlasti upoštevajoč izpovedbo priče M. P. in tožnice, da so bili pečati tožene stranke nanje odtisnjeni kasneje, že po uvedbi stečajnega postopka nad K. Concusting d.d.). Četudi toženka ob njihovem nakupu ni prejela brošure o natančnejši predstavitvi njihovega izdajatelja, kot to trdi v pritožbi, to kaže le na tožničino nezadostno skrbnost pri sklepanju pogodbe. Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, se človek, ki vlaga svoje prihranke oziroma večja denarna sredstva, nedvomno seznani z varnostjo svoje naložbe, kar zajema tudi podatke o izdajatelju komercialnih zapisov. Enako velja za zatrjevano nepoznavanje dejavnosti K. Consulting d.d. in nerazumevanje samega imena te družbe. Njeno pomanjkanje skrbnosti, ki se sicer zahteva v prometu, pa ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti tožene stranke kot posrednika na podlagi določila 820. čl. ZOR. Končno pa pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje zaključilo - in tega dejanskega zaključka pritožba ne izpodbija - da je K. Consulting še tudi v aprilu 1996 (torej po prodaji komercialnih zapisov tožnici) preko tožene stranke izpolnjeval svoje obveznosti iz komercialnih zapisov. To pa pomeni, da je bilo tudi medsebojno poslovanje posrednika in naročitelja takšno, da tožena stranka ni mogla vedeti za naročiteljeve morebitne finančne težave. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (820. čl. ZOR), saj posrednikova odgovornost ni nekakšno jamčevanje za stvarne in pravne napake stvari, ki je predmet pravnega posla, sklenjenega z njegovim posredovanjem, kot meni pritožba. Niso pa tudi utemeljene trditve tožeče stranke o tem, da naj bi bili komercialni zapisi zaradi uveljavitve Zakona o trgu vrednostnih papirjev, ki je pričel veljati v začetku marca 1994 (Ur. list RS št. 6/94), izdani brez pravne podlage in nezakonito. To trditev tožnica sicer prvič postavi šele v pritožbi in ji pritožbeno sodišče odgovarja le, kolikor se tiče presoje uporabe materialnega prava, saj sicer navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP). Sprejeti Zakon o trgu vrednostnih papirjev je res razveljavil Zakon o vrednostnih papirjih (Ur. list SFRJ št. 64/89) v delu, ki je urejal komercialne zapise (čl. 43 - 45), vendar pa so bili komercialni zapisi K. Consulting d.d. očitno izdani že pred tem (kot je razvidno iz predstavitve njihovega izdajatelja do 10.2.1994), torej v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, le njihova prodaja je bila izvršena kasneje. Torej tudi ta okoliščina ni mogla vplivati na posrednikovo odgovornost, kot tudi ne, kdo je nadziral izdajo komercialnih zapisov. Pritožbeno sodišče je potemtakem tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z določilom 1. odst 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške sestave odgovora na pritožbo (500 odvetniških točk + DDV).