Up-251/08

18. 3. 2009

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Annemarie Urdl, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 18. marca 2009

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 1276/2006 z dne 25. 10. 2007 se v delu, ki se nanaša na pritožnico, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijano sodbo je bil končan upravni spor, v katerem je pritožnica izpodbijala odločitev upravnih organov, sprejeto v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, da se pritožnica, njena sestra in njena brata od 28. 8. 1945 niso šteli za slovenske in jugoslovanske državljane. V postopku je bil uporabljen drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45). Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji Upravnega sodišča, da v postopku ni bila izpodbita domneva nelojalnosti, ki po navedeni določbi ZDrž/45 bremeni pritožnico in njene sorojence. Te domneve po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na mladoletnost oseb, ki jih ta domneva bremeni, saj bi v tem primeru ob uporabi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) te osebe postale denacionalizacijski upravičenci, čeprav njihovim staršem zaradi nemške narodnosti (in neizpodbite domneve nelojalnosti) tak status ne bi bil priznan. Po stališču Vrhovnega sodišča se zato v primeru, ko gre za osebo, ki zaradi starosti ni bila sama sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, domneva nelojalnosti lahko izpodbija tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala lojalno.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Navaja, da pomeni uporaba novele ZDrž/45 v konkretnem postopku ugotavljanja državljanstva diskriminacijo na podlagi nacionalne pripadnosti. Revizijskemu sodišču očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave ter načela uresničevanja in omejevanja pravic iz 15. člena Ustave, 2. in 15. člena Splošne deklaracije človekovih pravic,[1] Lizbonske pogodbe (Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, Uradni list RS, št. 20/08, MP, št. 4/08 – MLP) in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščeno besedilo, UL C št. 325 z dne 24. 12. 2002 in Uradni list RS, št. 27, MP, št. 7/04 – PES). Zatrjuje, da izpodbijana odločitev nasprotuje stališčem, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v odločbah št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111) in št. Up-525/04 z dne 9. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 138/04), zlasti stališču, po katerem "mladoletniki v teh postopkih ne sledijo staršem v pogledu nelojalnosti".

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-251/08 z dne 2. 12. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) predložena Ministrstvu za notranje zadeve, ki nanjo ni odgovorilo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo obveščeno tudi Vrhovno sodišče.

B.

4.V obravnavani zadevi se je državljanstvo pritožnice, njene sestre in njenih bratov ugotavljalo zaradi zahteve, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen dal upravni organ, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Pri tem je bil uporabljen drugi odstavek 35. člena ZDrž/45, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so bile v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. V upravnem sporu je bila pritožničina pritožba obravnavana kot revizija. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica sodbo Vrhovnega sodišča izpodbija le v svojem imenu.

5.Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da velja domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbijati, tudi pri mladoletnih osebah, za katere se (ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena ZDrž/45) državljanstvo ugotavlja kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Sprejelo je stališče, da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na mladoletnega otroka, temveč mora imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti vsaka oseba, ne glede na svoje prednike, ter da je treba pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe posebej upoštevati njeno starost v času med drugo svetovno vojno in se glede na njeno tedanjo starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno in, če jo je mogoče, zakaj (glej odločbi št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111 in št. Up-525/04 z dne 9. 12. 2004, Uradni list RS, št. 138/04). Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, tudi starost otroka. Če pa se sodišče pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3303/07 z dne 13. 3. 2008, Uradni list RS, št. 31/08 in OdlUS XVII, 26).

6.Iz ustavni pritožbi priloženih sodnih in upravnih odločb je razvidno, da je pritožnica v postopku zatrjevala, da je bila ob koncu druge svetovne vojne stara tri leta. To dejstvo je navajala kot okoliščino, ki naj bi prepričljivo nasprotovala domnevi o njeni nelojalnosti. Ob upoštevanju stališč dosedanje ustavnosodne presoje se mora zato sodišče (in upravni organ) pri odločanju o državljanstvu osebe, za katero se to ugotavlja ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, opredeliti, ali je to osebo glede na njeno starost v celotnem medvojnem času mogoče šteti za nelojalno in, če jo je mogoče, zakaj. Vrhovno sodišče se je glede pritožničine starosti v tem obdobju opredelilo z navedbo, da po njegovem mnenju starost ni tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Navedlo je tudi, da si v primeru osebe, ki je mladoletna, torej takšne starosti, da ni sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbijala domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru naj bi bilo mogoče domnevo nelojalnosti izpodbijati s sklicevanjem na lojalno ravnanje tej osebi bližnje osebe.

7.Stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni skladno s stališči Ustavnega sodišča, navedenimi v 5. točki te obrazložitve. Ker Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj sama pritožničina starost ne izključuje domneve nelojalnosti, in je presojo o neizpodbiti domnevi nelojalnosti oprlo na stališče, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da je nedopustno z vidika 22. člena Ustave, je kršilo pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

8.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-3303/07 je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Senat je izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu pritožnice, razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati razloge iz te odločbe in iz odločbe št. Up-3303/07, v kateri je Ustavno sodišče posebej opozorilo tako na ustavno nedopustnost stališča, po katerem se domneva nelojalnosti s staršev razširja na otroke, kot tudi na stališče, da je starost otroka takšna okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti. Ker je izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, se senat ni spuščal v presojo navedb o drugih očitanih kršitvah človekovih pravic.

C.

9.Senat je to odločbo sprejel na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata

[1]Splošno deklaracijo človekovih pravic je 10. 12. 1948 sprejela Generalna skupščina OZN z Resolucijo št. 217 A (III).