Jedro

Sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, kdo je bil voznik vozila, ki je povzročilo obravnavano prometno nesrečo.

Izrek

Pritožbama obt. in njegovega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa in mu izreklo kazen 8 mesecev zapora.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb kazenskega postopka. Predlagata razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo in tudi mnenjem višjega javnega tožilstva, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ni z gotovostjo ugotovilo, da je obtoženec vozil vozilo, ki je povzročilo obravnavano prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem izvedenca prometne stroke in dodatnim zaslišanjem izvedenca medicinske stroke.

Iz mnenja izvedenca prometne stroke izhaja, kar je bistveno za odločanje v obravnavani zadevi in kar je posebnost obravnavanja prometne nesreče, da je vozilo obdolženca kar trikrat trčilo v oviro.

Prvič v vozilo, ki je bilo udeleženo v nesreči, drugič v rob pločnika in tretjič v drog cestne razsvetljave. Ob vsakem trčenju so na potnike v vozilu delovale sile v različnih smereh. Izvedenec medicinske stroke je ob upoštevanju mnenja izvedenca prometne stroke dopolnjeval svoje mnenje, res je med drugim zatrjeval, da poškodbe, pokojnega B.B. kažejo na to, da jih je lahko zadobil medtem ko je sedel na mestu sovoznika. Vendar pa pritožba zagovornika enako pa tudi mnmenje višjega javnega tožilca utemeljeno menita, da ta izvedenec ni z gotovostjo izključil verjetnosti, da je B.B. ob prvem trčenju sedel tudi za volanom vozila. Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje pri razčiščevanju možnih variant sploh ni ukvarjalo s tretjo možnostjo, to pa je, da je obtoženec ob nesreči ležal na zadnjem sedežu vozila, kar zatrjuje v svojem zagovoru. Povsem neprepričljivo in nestrokovno pa je obravnavalo dejstvo, zabeleženo v medicinski dokumentaciji, da je B.B. ob prihodu reševalcev ležal na pločniku ob vozilu. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem pritožbe, ki ocenjuje, da mnenji izvedencev medicinske in prometne stroke dopuščata obe možnosti, da sta bila oba potnika v vozilu ali voznik ali sovoznik in da se na podlagi teh izvedenstev ne da z gotovostjo ugotoviti, kdo je vozil vozilo ob času nesreče. Sodišče druge stopnje bi moralo zato poiskati še druge dokaze, saj se še vedno iz podatkov spisa nakazuje, da bi bilo mogoče zaslišati priče, ki so takoj po nesreči prišle na kraj dejanja in bi lahko pričale tudi o tem, v kakšnih položajih so bili poškodovanci. Tako je že v postopku pred izdajo prve razveljavljene sodbe Postaja prometne milice Ljubljana sodišču posredovala imena šestih reševalcev, ki naj bi po obravnavani prometni nesreči odvažali ponesrečence v bolnišnico. Ta seznam je kot priloga C-1 priključen list.št. 86. Na njem je navedeno, da naj bi ponesrečenca B. vozila voznik J.J. in reševalec I. B., ponesrečenca B. voznik G.in reševalec R., ponesrečenko D. voznik S. in reševalec P.. Namesto, da bi s poizvedbami pri Reševalni postaji Ljubljana ugotovilo, ali so pri njih bili zaposleni reševalci in vozniki s takimi imeni oz.priimki kot so navedeni v seznamu in nadalje ali so na dan nesreče bili v službi oz. ali so po podatkih, ki jih vodi reševalna postaja opravljali prevoze ponesrečencev obravnavane prometne nesreče, se je sodišče prve stopnje zadovoljilo s tem, da je poslalo vabila za glavno obravnavo za J.J. in B.J. na ime vodje kadrovske službe Kliničnega centra v Ljubljani, ki je vrnila vabila, češ da vabil s tako pomanjkljivimi osebnimi podatki ne bo sprejemala. Policista S.S. in A.V., ki sta obravnavala prometno nesrečo sta povedala, da nista prišla prva na kraj nesreče in da so pred njimi tam že bili policisti Policijske postaje Moste. Policist V. je prvič zaslišan (list 85) povedal, da se spominja, da je bil eden od teh policist J. iz Policijske postaje Moste. Sodišče prve stopnje se ni potrudilo, da bi poslalo dopis na Policijsko postajo Moste z vprašanjem, ali je pri njih bil zaposlen policist s priimkom J. in ali je res bil na kraju obravnavane prometne nesreče, da bi ga lahko potem zaslišalo kot pričo. v ponovljenem postopku pa se sodišče prve stopnje, kljub opozorilu pritožbenega sodišča v sklepu o razveljavitvi, sploh ni več prizadevalo ugotoviti, ali so priče, na katere kažejo nekateri izvedeni dokazi in ki bi lahko opisale položaj ponesrečencev takoj po nesreči, dosegljive ali ne. Sodišče druge stopnje je zato moralo ponovno razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker na podlagi mnenj izvedencev prometne stroke in tudi medicinske stroke, v obravnavani zadevi ne bo mogoče ugotoviti, kdo je bil voznik v nesreči udeleženega vozila, bo moralo sodišče prve stopnje na v tej odločbi opisan način opraviti poizvedbe in ugotoviti, kateri reševalci so odvažali ponesrečence po obravnavani prometni nesreči. O tem bo opravilo poizvedbe pri Reševalni postaji v Ljubljani in ne v kadrovski službi Kliničnega centra in potem vse reševalce, katerih imena in priimke bo ugotovilo zaslišalo na glavni obravnavi. S poizvedbami pri Policijski postaji Moste bo tudi preverilo, ali je takrat na kraju nesreče bil policist J., ta pa bo lahko imenoval še druge policiste in jih bo lahko tudi zaslišalo kot priče.