Jedro

Zapustnik lahko napravi oporoko tudi tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. ZD predvideva tudi možnost, da oporočitelj v oporoki istočasno naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine (prvi odstavek 82. člena) ali pa postavi pogoje (drugi odstavek istega člena). Gre za breme ali pogoj, ki zavezuje dediča k določenem ravnanju.

Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, temveč kvečjemu za zmotno dokazno oceno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je tožencema A. A. in B. B. dolžan v 15 dneh nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo 410,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev oporoke zapustnika A. A. (rojen ... 1932, nazadnje stanujoč ..., umrl ... 2017), ki jo je 12. 3. 2015 podpisal pred pričama in je bila razglašena pri Okrajnem sodišču v Krškem dne 8. 12. 2018 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške, o višini katerih bo odločilo s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, na napačni uporabi materialnega prava, obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da je sodilo pristransko, ker je neustrezno in nekritično ocenilo izvedene dokaze, saj se je postavilo na stališče, da je, kar sta izpovedala toženca in priče, ki ju podpirajo, verodostojno in resnično, kar pa so izpovedali tožnik in njegove priče, pa nedokazano.

Pritožnik vztraja, da je oporoka neveljavna, ker jo je pisala tretja toženka, ki je tudi zakonita dedinja in upravičenka do oskrbe po oporoki. V oporoki je razviden namen njene sklenitve. Sodišče ni zavzelo stališča do neveljavnosti oporoke, ker je bila zapisovalki oporoke izgovorjena pravica do oskrbe do smrti. Motiv zapustnika ni bil samo, da nekomu zapusti premoženje, ampak tudi zaveza, da bo ta poskrbel zanj in za njegovo ženo. Takšne zahteve ali pogoji v oporoki so neveljavni. Če bi zapustnik to vedel, oporoke ne bi sestavil. Glede na ugotovitve izvedenca grafologa, da je nedokazljivo, kdo je oporoko podpisal, bi moralo sodišče bolje presoditi vse okoliščine podpisovanja oporoke. Ne drži, da se izvedenec ni mogel opredeliti, koliko pisal je bilo uporabljenih pri podpisovanju oporoke, saj je zapisal, da sta bili v uporabi najmanj dve pisalni sredstvi. To okoliščino je sodišče zmotno presodilo in gre za bistveno razhajanje med mnenjem in razlogi sodbe.

Izpovedi priče C. C. in tretje toženke ter pisna izjava priče D. D. niso verodostojne, ker so med njimi očitne razlike. Sodišče v razlogih ni pojasnilo, da je D. D. umrl in da ni bil neposredno zaslišan. Njegova pisna izjava tudi ni bila dokazno ocenjena. Ob njenem zapisu je bil D. D. star 88 let in kmečki človek, ki ni znal rokovati z računalnikom. Na to okoliščino je tožnik opozoril v četrti pripravljalni vlogi, navedbam v njej toženca nista oporekala. Iz izjave izhaja, da je tisti, ki jo je sestavil, vedel za vsebino izvedenskega mnenja glede podpisovanja oporoke z različnimi pisali. V izjavi D. D. je zapisano, da je podpisal oporoko s svojim pisalom, kar je pomembna okoliščina, če si seznanjen, da je izvedenec izjavil, da sta bili na oporoki uporabljeni vsaj dve različni pisali. Več kot jasno je, da gre za prirejeno pisno izjavo. Ker je pričo doletela smrt in ni bil zaslišan, bi moralo sodišče bolj kritično oceniti in preveriti verodostojnost njegove pisne izjave. Tudi izpovedi tretje toženke in C. C. si prihajata v nasprotje, česar sodišče ni prepoznalo. Tretja toženka ni znala pojasniti okoliščin sestave oporoke. Na naroku 3. 3. 2020 se je zapletala, spreminjala in različno izpovedovala, koga je zapustnik poklical in kdo je prišel na obisk. V nasprotju z njo je C. C. izpovedal, da ga je zapustnik povabil na svoj dom, a ni vedel povedati, kdaj približno (koliko časa pred smrtjo zapustnika) naj bi se oporoka zapisovala. Priča se ni natančno spomnila vsebine oporoke, za katero se trdi, da je bila prebrala v njegovi prisotnosti. Zanikala je tudi, da bi bil v oporoki kakšen zapis, da bi moral prvi toženec še kaj storiti. Ob predpostavki, da sta podpis C. C. na njegovi pisni izjavi in podpis na oporoki različna, je to okoliščina, ki govori, da C. C. ni bil navzoč pri pisanju in podpisovanju oporoke, ampak jo je podpisal naknadno. C. C. in tretja toženka o drugih okoliščinah, kje je kdo sedel in kako je bil oblečen, nista znala izpovedati. Tretje toženka niti ni vedela, ali se je sestavljala in podpisovala oporoka dopoldne ali popoldne. Gre za takšna razhajanja, ki bi jim moralo sodišče dati večjo pozornost. Sodišče ugotavlja, da so bili odnosi med zapustnikom in pričama C. C. in D. D. dobri. Pričakovalo bi se, da bi se vsi trije večkrat srečevali, pa se niso, kar govori, da zapustnik ni bil v dobrih odnosih z njima. V nasprotju s pričevanji teh dveh prič in tretje toženke je bila izpoved priče E. E. prepričljiva in konsistentna. Sodišče ji ni poklonilo vere, ker je tožnikova partnerka, kar ni dopustno. E. E. je povedala o okoliščinah srečanja s toženko na domu tožnika po smrti zapustnika. Pogovarjali so se o različnih stvareh, ko pa je pogovor nanesel na dedovanje, je toženka povedala, da je z zapustnikom brez prisotnosti prič nekaj napisala kakšen mesec ali dva pred njegovo smrtjo. Tretja toženka je potrdila, da je bila takrat na domu tožnika in da je bilo govora o oporoki, da je povedala, da je ona pisala oporoko in tudi potrdila, da jo je E. E. opozorila, da oporoka ni veljavna, če ni prič. S tem je izkazano, da je izpoved priče resnična. Če bi sodišče podrobno analiziralo izpovedi strank in prič, bi lahko zaključilo, da ni verjetno, da sta priči istočasno sodelovali pri zapisu oporoke, ampak sta jo podpisali naknadno.

Sodišče je napačno razlagalo okoliščine glede poskusa sestave pogodbe o dosmrtnem preživljanju, o čemer sta govorila notar F. F. in tretja toženka. Izpoved notarja, da je bil sin A. A. pripravljen prevzeti preživljalske obveznosti do zapustnika in tretje toženke, je demantirana z izpovedjo prvega toženca, ki je povedal, da sploh ni bil seznanjen s pripravo pogodbe. Če o tem ni vedel, ni mogel soglašati s pogodbo, zato je izpoved notarja vprašljiva. Sodišče je tudi spregledalo, da je notar nekoliko pomešal dogodke, ko je povedal, da ni prišlo do realizacije pogodbe zaradi smrti zapustnika. Iz dopisa notarja je razvidno, da je pogodbo pripravljal spomladi leta 2016. Ker je zapustnik umrl julija 2017, pomeni, da je bilo več kot leto dni časa za sklenitev pogodbe, ki se izkustveno lahko sklene v času enega meseca. Vzrok za nesklenitev pogodbe je treba iskati drugje. Lahko si je zapustnik premislil ali pa toženec ni hotel prevzeti obveznosti. Poskusu sklenitve pogodbe ni mogoče dati takšnega pomena, kot mu je dalo sodišče. Ne dokazuje, da je oporoka pristna oziroma da je v oporoki izražena prava volja zapustnika.

Sodišče prve stopnje je tudi ostale okoliščine zmotno ocenilo. Neresnična je ugotovitev, da je bil prvi toženec tisti, ki je delal na kmetiji in pomagal staršem. Priče G. G., H. H. in I. I. so potrdile, da je to vlogo imel tožnik. Pritožnik povzema dele izpovedi omenjenih treh prič, pri čemer opozarja da je tretja toženka izjavila, da tretje priče ne pozna, potem pa je potrdila, da je ta priča pomagala tožniku pri spravilu sena. Tudi izjava J. J., toženčeve žene, je prirejena, saj nobena priča ni videla nje in toženca pri delu na kmetiji staršev. Tudi ne drži, da je med zapustnikom in tožencem obstajalo zaupanje.

3. Prvi toženec in tretja toženka (toženca) sta na pritožbo odgovorila, predlagata, da se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, opredeljujeta tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je tudi ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožnik ne nasprotuje ugotoviti prvega sodišča, da se je druga toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. (st.) odpovedala dediščini. Zato ni postala dedinja (145. člen Zakona o dedovanju - ZD). V takem primeru se šteje, da ni pasivno legitimirana. Zavrnitev zahtevka zoper drugo toženka je že zato pravilna.

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V njej so navedeni obširni razlogi o odločilnih dejstvih kot tudi argumentacija v smeri odgovora na posamezna sporna pravna in dejanska vprašanja, ki so se pojavila in obravnavala v zadevi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zelo obširno in natančno na podlagi celovitega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo pravdni stranki in številne priče (njihove izpovedi in izjave je tudi medsebojno ocenjevalo v okviru njihove prepričljivosti in verodostojnosti) ter vpogledalo v listine, ugotovilo bistvene okoliščine primera. Odločitev je mogoče preizkusiti. Pritožbeno ponavljanje posameznih trditev in stališč, podanih že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sodišče obravnavalo in se do njih tudi opredelilo, je nepotrebno in ne utemeljuje obstoja očitane kršitve postopka.

8. Sodišče prve stopnje se je izreklo o ugovoru tožnika, da oporoka ni veljavna, ker jo je (na)pisala tretja toženka, ki je tudi zakonita dedinja in upravičenka do oskrbe. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da takšen očitek nima pravne podlage. Drži, da je tretja toženka lastnoročno napisala oporoko, v kateri so izgovorjene preživljalske obveznosti oporočnega dediča (prvega toženca) do zapustnika in do njegove žene B. B. (tretje toženke). A ta okoliščina nima nobenega vpliva na samo veljavnost oporoke, ki je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje odraz zapustnikove volje, da deduje njegovo premoženje oporočni dedič, in je bila sestavljena v skladu z določbo 64. člena ZD. Zapustnik lahko napravi oporoko tudi tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. ZD predvideva tudi možnost, da oporočitelj v oporoki istočasno naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine (prvi odstavek 82. člena) ali pa postavi pogoje (drugi odstavek istega člena). Gre za breme ali pogoj, ki zavezuje dediča k določenem ravnanju.1 V obravnavanem primeru gre ravno za tak primer; zapustnik je v listini, ki je poimenovana oporoka, zapisal, da po svoji smrti zapušča svojemu sinu A. A. vse svoje premoženje, z namenom, da skrbi zanj in za ženo (tretjo toženko) do njune smrti. ZD ne prepoveduje, da bi bilo mogoče v oporoki postavljati takšen pogoj oziroma breme. Oporoki, kot sicer enostranskem pravnem poslu, zato ni mogoče odreči veljavnosti. Zato je neuspešno/neprepričljivo pritožbeno zavzemanje, da če bi zapustnik vedel, da so takšna bremena ali pogoji v oporoki neveljavni, oporoke ne bi zapisal. ZD pa tudi ne prepoveduje možnost določitve pogoja ali bremena v korist tistega, ki je po zapustnikovem nareku zapisal oporoko. Zapis v oporoki glede obveznosti oporočnega dediča v korist zapustnikove žene, ki je po ugotovitvah izpodbijane sodbe sicer pisala oporoko, tako ni nemogoč in nedovoljen.

9. Neutemeljen je očitek kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, temveč kvečjemu za zmotno dokazno oceno.2 Pritožbeni očitek o storitvi napake pri povzemanju vsebine izvedenčevega mnenja, češ da je sodišče dokazu pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, ni utemeljen. Očitek napačne dokazne ocene tega dokaza meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne utemeljuje očitane kršitve postopka.

10. Glede na tožnikove trditve3 so bila v postopku sporna vprašanja, ali je zapustnik pisno oporoko pred pričami lastnoročno podpisal (torej ali je podpis na oporoki njegov) ali pa ta podpis pripada B. B. oz. A. A. ml. ter ali je bila oporoka napisna hkrati in ali je besedilo oporoke napisala ista oseba. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku postavilo sodnega izvedenca grafologa, ki je pojasnil, da ni mogoče ne ovreči ne potrditi, ali je sporni podpis zapustnika in (njegove) primerjalne podpise napisala ista oseba, kot tudi ni mogoče ne ovreči ne potrditi povezave med zapustnikovim podpisom in prvim tožencem, prepričljivo pa je ugotovil, da je tekstualni del zapisa vsebine oporoke napisala tretja toženka in da spornega podpisa zapustnika ni napisala ona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi res presodilo, da izvedenec ni mogel odgovoriti, koliko različnih pisal je bilo uporabljenih pri sestavi in podpisovanju oporoke. A takšen sklep ni povsem v nasprotju s pojasnili izvedenca. Ta je v mnenju (3. točka na 10. strani) namreč pojasnil, da brez kemijske preiskave, ki je ne more opraviti, ne more zanesljivo ugotoviti, koliko pisal je bilo uporabljenih pri zapisu in podpisovanju oporoke, da pa dopušča na podlagi svetlobne preiskave, da sta bili uporabljeni vsaj dve pisalni sredstvi - da je podpis priče D. D. napisan z drugačnim pisalnim sredstvom kot ostali zapisi na listini, pri čemer je še poudaril, da v primeru, kadar so uporabljena pisala z istovrstnim črnilom istega proizvajalca, razlik med njimi ni mogoče ugotoviti niti s kemijsko preiskavo. Izvedenec tudi ni mogel odgovoriti na vprašanji, ali je bila oporoka napisana sočasno in ali so podpisi prič in zapustnika nastali istočasno, saj bi bile za to potrebne dodatne analize. V postopku pa dodatni dokazni predlogi v tej smeri niso bili podani.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo okoliščine sestavljanja in podpisovanja oporoke s pričami in pravdnimi strankami. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivost dokazne ocene izvedenih dokazov, tudi izpovedb in izjav prič, ki jih je medsebojno primerjalo in tehtalo. Sodišče prve stopnje je v 6. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj ni zaslišalo D. D., ki je poleg C. C. podpisnik oporoke. Ker je med postopkom umrl, je sodišče dokazno oceno upravičeno oprlo na njegovi pisni izjavi (priloga B8 in na list. št. 192). Tožnik je res v četrti pripravljalni vlogi (list. št. 91) opozoril, da D. D. v visoki starosti ni računalniško usposobljena, zaradi česar je tiskano izjavo (B8), ki jo je D. D. sicer podpisal, moral napisati nekdo drug, in da je bilo v izjavo povzeto, da je oporoko podpisal s svojim pisalom, kar ob vsebini izvedenskega mnenja lahko kaže na prirejenost pisne izjave priče. Vendar sta toženca te navedbe konkretizirano prerekala (list. št. 127), zato ne drži, da se tožnikove trditve štejejo za resnične. Sodišče prve stopnje tej izjavi utemeljeno ni odreklo verodostojnosti, saj jo je presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi sicer pa zgolj zapis o uporabi svojega pisala ne odvzema prepričljivosti izjave o drugih bistvenih okoliščinah sestave oporoke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in zanesljivo ugotovilo na podlagi celovite ocene izpovedi/izjav prič in strank, da sta oporočni priči C. C. in D. D. prisostvovala pisanju oporoke s strani tretje toženke po nareku zapustnika, da je oporoko podpisal zapustnik in tudi izjavil, da je to njegova volja. Drugih oseb ni bilo zraven. D. D. je vsebino pisne izjave (B8) v bistvenem naknadno potrdil še z izjavo (list. št 192), podano na podlagi poziva sodišča, v kateri je s tresočim lastnoročnim zapisom in podpisom potrdil ključne okoliščine sestavljanja in podpisovanja sporne oporoke. Okoliščina, da je D. D. v po tožnikovem mnenju sporno nastali izjavi (B8) zapisal, da jo je podpisal s svojim pisalom, tako ni odločilna. Ključno je, da sta priči oporoke C. C. in D. D. o pomembnejših okoliščinah sestave in podpisovanja oporoke izpovedovala/izjavljala podobno, podobno tudi toženka kot zapisovalka vsebine oporoke po nareku zapustnika. Ni neobičajno, da zaslišana priča C. C. in tretja toženka nista vedela izpovedovati, kdo je kje sedel za mizo v kuhinji pri zapustniku in kako je bil kdo oblečen. Gre za okoliščini, ki se jih izkustveno in življenjsko gledano ljudje običajno ne zapomnijo, kaj šele ob visoki starosti in večletni oddaljenosti sestave oporoke. Ob tem, da sta C. C. in D. D. skladno izjavila, da se je oporoka pisala v kuhinji v popoldanskem času, toženka pa se ni spomnila, ali je bilo to dopoldne ali popoldne (je pa potrdila, da je bilo v času dneva), je neprepričljivo zavzemanje tožnika, da je bila oporoka sestavljena v nasprotju s formalnimi zakonskimi pogoji. Tudi celovita izjava C. C. (na vprašanje pooblaščenca tožnika, če je zapustnik v oporoki postavil kakšen pogoj, da mora sin A. A. karkoli početi), da v oporoki (kolikor ve) ni bilo pogoja, da pa je lahko že pozabil, saj se vseh podrobnosti ne spomni (list. št. 288, 290), ne predstavlja indica, ki bi utemeljeval drugačen zaključek, da naj ne bi bil navzoč pri sestavi oporoke. Da podpis oporočne priče C. C. na oporoki ne bi bil njegov, tožnik v postopku ni trdil in se zato tega dejstva v postopku tudi ni ugotavljalo z izvedencem. Sicer pa je C. C., ko je bil s strani pooblaščenca tožnika vprašan v tej smeri, potrdil, da je podpis na oporoki njegov, prav tako na koncu pisne izjave (list. št. 192), ki jo je podal po pozivu sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je iz primerjave podpisov lahko razbrati, da gre za isto osebo, čeprav gre v enem dokumentu za tiskane, v drugem pa za pisane črke.

12. Neutemeljeno pritožba izpodbija ugotovitev sodišča o tem, na kakšen način sta se oporočni priči C. C. in D. D. zglasili pri zapustniku, pri katerem je prišlo do sestave in podpisovanja sporne oporoke. Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je njuno prisotnost uredil zapustnik. Drži, da je tretja toženka različno opisovala okoliščine, kako sta se priči pojavili pri zapustniku in njej: ni znala namreč jasno povedati, ali je zapustnik poklical le D. D. ali oba, ali je C. C. prišel mimo na obisk. A celostna presoja njene izjave ter izjav obeh prič pokaže, da se je zapustnik s pričama prehodno telefonsko dogovoril, da se oglasita. To sta potrdila tako D. D. kot C. C. v svoji izjavi oziroma izpovedi. Okoliščina, da je tretja toženka, ko je bila zaslišana, prihajala v medsebojno nasprotje o tem, koga je zapustnik poklical, ko je bila ob njem prisotna, ni takšna okoliščina, ki bi vodila do drugačne odločitve, kot jo je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje. Odločilno je namreč, da je dokazni postopek potrdil, da so bili zapustnik, obe priči in tretja toženka istočasno prisotni pri zapustniku pri sestavljanju in podpisovanju oporoke, prepričljivo so opisali tudi, kako je potekalo zapisovanje oporoke. Neživljenjsko je pričakovati, da se bodo priči in tretja toženka zapomnili prav vseh podrobnih in obrobnih okoliščin sestave oporoke, kot to meni pritožba.

13. Trditev tožnika, da zapustnik ni bil v dobrih odnosih z oporočnima pričama, zaradi česar domneva, da priči pri sestavi oporoke nista bili prisotni, ampak sta jo podpisali naknadno, je bila ovržena s prepričljivima izjavama C. C. in D. D., ki sta večkrat potrdila oz. izjavila, da sta bila z zapustnikom v dobrih odnosih. To je potrdila tudi tretja toženka, prav tako toženec. V dokazno oceno pa je nižje sodišče vključilo tudi izpovedi prič G. G. in H. H. Vse izpovedi je medsebojno primerjalo. Če se priči in zapustnik skupaj niso pogosto srečevali in družili, to še ne omogoča sklepa, da niso bili v dobrih odnosih.

14. Pritožnik tudi neuspešno izpodbija zaključek, da sta bili pri sestavi oporoke prisotni priči, s povzemanjem izpovedi priče E. E. (tožnikove partnerke) in tretje toženke glede poteka in vsebine toženkinega obiska pri tožniku po smrti zapustnika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče priči ni verjelo zgolj zato, ker je tožnikova partnerka. Sodišče je izrecno pojasnilo, da je pri tehtanju izpovedi vseh prič upoštevalo, da gre za pričo z interesom. V nadaljevanju, ko je opravilo dokazno oceno njene izpovedi v povezavi z ostalimi pričami in strankami, pa se je opredelilo, zakaj šteje za bolj verodostojno izpoved toženke, da sta bila pri zapustniku priči navzočo sočasno.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje (glej tč. 17-23), da vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika. V odgovor pritožbi velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno upoštevalo izpoved notarja F. F. in tretje toženke glede poskusa sestave pogodbe o dosmrtnem preživljanju s strani zapustnika. Izpoved notarja o tem, da je bilo nesporno, da je sin A. A. pripravljen prevzeti preživljalske obveznosti do zapustnika, ni bila demantirana z izpovedjo prvega toženca, saj je ta povedal, da je bil seznanjen s pogodbo o dosmrtnem preživljanju (list. št. 153). Tisti, ki ni vedel za poskus sklenitve pogodbe, je bil tožnik (list. št. 148). Ne drži tudi, da je notar pomešal dogodke. Iz izjave notarja (list. št. 205) in k njej priloženih listin (list. št. 206, 209) ni razvidno, da je sporno pogodbo pripravljal že spomladi leta 2016, kot to zmotno meni pritožnik. Tako iz izjave in listin je razbrati, da je bilo v začetku leta 2017 pripravljenih več osnutkov različnih pogodb (dosmrtne, užitkarske, izročilne), v letu 2016 pa je bil (najprej) voden postopek razdelitve skupnega premoženja med zakoncema, ki je bil zaključen s sklenitvijo sporazuma. Kot je na podlagi izpovedi notarja in tretje toženke prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, do sklenitve pogodbe ni prišlo, ker je bolezen in smrt zapustnika to onemogočila. V takšen zaključek pritožbeno sodišče nima pomislekov. Pritožbeno navajanje, da je vzrok lahko iskati drugje, ali v tem, da si je zapustnik premislil, ali da tretji toženec ni želel prevzeti preživljalskih obveznosti, nima podlage v dokaznem postopku. Ravno poskus sklenitve pogodbe potrjuje, da je bila zapustnikova resnična volja, da zapusti kmetijo prvemu tožencu; v njej je namreč ponovno izrazil svoj namen. Če bi bila pogodba izpeljana, bi prvi toženec prejel premoženje že na podlagi te pogodbe in sporna oporoka ne bi bila aktualna.

16. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča o družinskih odnosih in pomoči zapustniku oz. staršem na kmetiji (glej tč. 19-22 izpodbijane sodbe) s povzemanjem enega dela izpovedi tretje toženke in obsežnejše izpovedi prič H. H. in G. G. ter I. I. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, vključujoč tudi izpovedi toženke in omenjenih prič, prepričljivo ugotovilo, da je bil tožnik in ne toženec tisti, ki je v obdobju od leta 2004 do leta 2014 pomagal staršem pri večjih kmečkih delih (nekajkrat na leto). Izjava toženke, da priče I. I., ki je po navodilu tožnika skupaj z njim pomagal pri spravilu sena na kmetiji, ne pozna, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti sprejetih zaključkov. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovljeno, da tožnik od leta 2014 oz. 2015 z zapustnikom ni imel več stikov, ker ni več prihajal in tudi zapustnik ni hodil več k njemu. Tega pritožnik v pritožbi ne graja, izhaja pa tako iz njegove izpovedi, kot tudi iz izpovedi prvega toženca in tretje toženke. Takšne izpovedi pa potrjujejo pravilnost zaključka nižjega sodišča, da od takrat dalje tožnik na kmetiji ni več pomagal. Ugotovljeno je tudi, da se je zapustnik zato po letu 2015 ponovno zbližal s prvim tožencem, saj sta se redno obiskovala, toženec pa mu je nudil pomoč, kolikor je lahko. Izpovedi tožnika in priče E. E. o pomoči in skrbi v času pred letom 2015 ne ponujata drugačne dokazne presoje. Tudi izpovedi H. H., G. G. in I. I. o tožnikovi pomoči ne segajo v čas, ko je tožnik opustil stike in pomoč na kmetiji. Zato in pa tudi zaradi bližine bivališča prvega toženca (ki se ukvarja s kmetijstvom in gozdarstvom) ter odsotnosti tožnika, ki živi v L. in ima podjetje, ki se ukvarja z avtomobili (kar kaže na to, da njegove ambicije ne segajo v področje kmetijstva, kot je ocenil tudi zapustnik, ki je priči B. B. večkrat rekel, da tožnik ni za kmečka dela4), je tudi po presoji pritožbenega sodišča življenjsko sprejemljiva odločitev zapustnika, da kmetijo zapusti prvemu tožencu. Da je bila takšna želja zapustnika ves čas, je potrdila tretja toženka. Ni izključeno, da je zapustnik v obdobju, ko si je bil bližje s tožnikom,5 razmišljal drugače, a je očitno razdor z njim nanj močno vplival, saj je ves čas želel, da premoženje dobi tisti od otrok, ki mu bo nudil oskrbo. Da je zapustnik videl kot najverjetnejšega kandidata prvega toženca, kar je povedal tudi tožniku, je moč razbrati iz tožnikovih navedb, da je prepričeval zapustnika, da prvi toženec ni primeren, temveč kvečjemu njegov sin D., ki je pomoč nudil v zadnjih letih pred zapustnikovo smrtjo.

17. Po povedanem so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožencema A. A. in B. B. pa je dolžan nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 500 odvetniških točk za sestavo, 10 % dodatka zaradi zastopanja dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 410,65 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 319/2003; Glej tudi Karel Zupančič: Dedno Pravo, str. 128-131. 2 Glej odločbe VS RS II Ips 54/2016, II Ips 235/2015, II Ips 1/2010, II Ips 722/2005, id. 3 “Da podpis na oporoki ni zapustnikov, da so podpisi zapustnika in prič narejeni z različnimi pisali, kar naj bi kazalo, da so bili podpisi na oporoki narejeni naknadno, lahko tudi po smrti zapustnika, ali pa gre lahko za podpis prvega toženca ali tretje toženke; da je oporoka sestavljena iz dveh delov, saj sta zadnja dva stavka po velikosti in načinu zapisa različna, kar bi lahko kazalo na naknadno vrinjen tekst“ 4 In da sta mu z ženo tudi že nekaj dala, o čemer je govoril tudi priča C. C. (list. št. 288). 5 In ga tedaj pooblastil na svoji hranilni knjižici.