Jedro

Za odločitev v tej zadevi ni pomembna določba 446. člena ZPIZ-1, saj predmet spora ni priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, temveč ustavitev izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot pravice po ZPIZ - to je pravice, ki jo ZPIZ-1 tudi ne pozna v takšni obliki.

Določbi 390. in 397. člena ZPIZ-1 ne pomenita, da pravice oziroma uživanje pravic, ki so bile pridobljene še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne morejo prenehati. Nasprotna razlaga bi bila nesistemska. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu.

Že iz besedila 163. člena ZPIZ-1 izhaja, da se nanaša le na pravice na podlagi invalidnosti in telesne okvare, ki so pridobljene in določene po ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pri tožniku je bila s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 26. 7. 1990 ugotovljena invalidnost druge kategorije zaradi posledic bolezni. Priznana mu je bila pravica do razporeditve na njegovo delo izdelovanje čistilnih sredstev od 9. 11. 1989 dalje. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 9. 1993 mu je bilo na novo odmerjeno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 4. 1992 dalje. Tožena stranka mu je izplačevanje tega nadomestila ustavila z odločbo z dne 9. 2. 2005 (ki je bila potrjena z odločbo z dne 10. 3. 2005), in sicer za čas od 31. 12. 2001, pri čemer je tudi odločila, da se izplačani zneski nadomestil po tem datumu poračunajo. Ugotovila je namreč, da je dne 31. 12. 2001 prenehal opravljati samostojno dejavnost in s 1. 1. 2002 vstopil v prostovoljno zavarovanje. Po določbi 190. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.), v zvezi s 391. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) zato ni bilo več podlage za plačevanje nadomestila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 2. 2005 in 10. 3. 2005 zavrnilo, ter zavrnilo nadaljnje zahtevke za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tudi od 31. 12. 2001 dalje in za izplačilo neizplačanega in poračunanega nadomestila od navedenega datuma dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča temelji na dejanskem stanju, kot je bilo že ugotovljeno v predsodnem postopku in na enaki uporabi zakonskih določb. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik po 31. 12. 2001 ni več opravljal dela s skrajšanim delovnim časom, temveč se je prostovoljno zavaroval, tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili več izpolnjeni pogoji za izplačevanje denarnega nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot je določeno v 190. členu ZPIZ, v zvezi s 446. in 390. členom ZPIZ-1. Kot pravno nepomembne je zavrnilo pritožbene ugovore tožnika, ki se je skliceval na sklenjene pogodbe o delu oziroma avtorske pogodbe, na podlagi katerih naj bi že pred 31. 12. 2001 in tudi po tem dejansko opravljal delo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je zmoten zaključek, da po 31. 12. 2001 ni več opravljal dela s skrajšanim delovnim časom, temveč se je prostovoljno zavaroval za 42-urni delovni čas (na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1). Gre za napačen zapis v prijavi - odjavi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer iz plačilnih nalogov in potrdil DURS izhaja, da so bili plačani prispevki za zavarovanje za delo, ki ga je tožnik opravljal v skrajšanem delovnem času. Dokazi v tej smeri niso bili izvedeni, kar je vplivalo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in pripeljalo do zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi se je sodišče druge stopnje napačno oprlo na določbe 190. člena, 390. člena in 446. člena ZPIZ-1, ki od 1. 1. 2003 ne velja. Prezrlo je določbi 94. in 397. člena ZPIZ-1, po katerih zavarovanci ne morejo izgubiti pridobljenih pravic do nadomestila za invalidnost in te pravice obdržijo v nespremenjenem obsegu.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (371. člen ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

9. Tožnik v reviziji navaja tudi, da nekateri predlagani dokazi niso bili izvedeni in da naj bi to vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje. V tem delu gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To obenem pomeni, da pri presoji pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče lahko izhaja le iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Revident pravilno opozarja na to, da se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati tudi na določbi 391. in 446. člena ZPIZ-1. 391. člen ZPIZ-1 (na katerega se je sklicevala tožena stranka in sodišče prve stopnje) določa le nadaljevanje postopkov, ki so bili že začeti pred uveljavitvijo tega zakona. Odgovor na vprašanje, kdaj se šteje, da se je postopek začel pred uveljavitvijo tega zakona, izhaja iz določb 262. člena ZPIZ in 259. člena ZPIZ-1. Po 391. členu ZPIZ-1 se le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki veljajo do uveljavitve tega zakona oziroma se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Podlaga za odločanje tožene stranke ni podana v tej določbi, saj se postopek glede ustavitve izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tožnika ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. 12. Prav tako se tudi ni mogoče opreti na določbo 446. člena ZPIZ-1, po kateri je bila uporaba nekaterih določb novega zakona o pravicah iz invalidskega zavarovanja (določb 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, petega odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in četrtega odstavka 169. člena) odložena le do 1. 1. 2003. Za odločitev v tej zadevi ta določba tudi sicer ni pomembna, saj predmet spora ni priznavanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, temveč ustavitev izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot pravice po ZPIZ - to je pravice, ki jo ZPIZ-1 tudi ne pozna v takšni obliki.

13. Pravilno pa se je sodišče druge stopnje oprlo na določbo 390. člena, po kateri se uživalcem, ki so uveljavljali pravico do uveljavitve tega zakona, od njegove uveljavitve dalje zagotavljajo pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, usklajujejo pa se z določbami tega zakona. Ta določba in določba 397. člena ZPIZ-1 (po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu) pa ne pomenita tudi, da pravice oziroma uživanje pravic, ki so bile pridobljene še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne more prenehati. Nasprotna razlaga bi bila nesistemska. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu.

14. Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 163. člena ZPIZ-1, po kateri na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesna okvara, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Že iz besedila te določbe izhaja, da se nanaša le na pravice na podlagi invalidnosti in telesne okvare, ki so pridobljene in določene po ZPIZ-1. Kot navedeno ta zakon ne vsebuje določb o izgubi ali omejitvah pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oziroma izgubi ali omejitvah uživanja te pravice. Že zaradi tega v tem primeru ni mogoče govoriti o izgubi ali omejitvi uživanja pravic, ki so določene z ZPIZ-1. 15. Glede na navedeno se je v zvezi s presojo zakonitosti odločb tožene stranke o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom treba opreti na določbe ZPIZ, predvsem določbo 190. člena tega zakona, po kateri se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačujeta od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, oziroma drugo ustrezno delo. To je izrecno navedeno tudi v obrazložitvi odločbe tožene stranke o priznanju nadomestila tožniku z dne 29. 9. 1993. 16. Ker je tožnik z 31. 12. 2001 dejansko in formalno prenehal opravljati samostojno dejavnost izdelovanja čistilih sredstev (ne glede na to, ali je že pred tem dejansko opustil to dejavnost in opravljal druge dejavnosti), na podlagi katere je pridobil pravico do razporeditve s polovico delovnega časa in pravico do nadomestila plače, in se s 1. 1. 2002 prostovoljno zavaroval, je odpadla podlaga za nadaljnje plačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. S prenehanjem opravljanja samostojne dejavnosti je prenehal opravljati delo v delovnem času, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Zato od takrat dalje ni bilo več podlage za izplačevanja nadomestila plače. 17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.