Jedro

V obravnavani zadevi znaša vrednost glavnega zahtevka le 850.000 SIT, ker le toliko znaša glavnica, ki jo mora toženec vrniti v zapuščino. Že ta znesek je torej tisti, ki ne dovoljuje revizije, saj ni nobenega razloga, zaradi katerega bi imela stranka boljši položaj pri izpodbijanju odločitve o stranski terjatvi kot pri izpodbijanju odločitve o glavni terjatvi.

Dodatni razlog za nedovoljenost revizije je okoliščina, da so v revizijskem postopku sporne le še zamudne obresti. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da ni dovoljena revizija samo proti odločitvi o obrestih, kadar so bile te uveljavljane poleg zahtevka za plačilo glavnice. Še vedno gre namreč za stransko terjatev, katere vrednost se pri ugotavljanju vrednosti spora ne upošteva.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da mora toženec vrniti v zapuščino znesek 850.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1996 dalje. Ker je bila ta odločitev v pritožbenem postopku v obrestnem delu razveljavljena in ker je tožnica v tretjem sojenju navedla, da primarno uveljavlja plačilo zahtevanih obresti neposredno njej, podrejeno pa njihovo plačilo v zapuščino, je prvostopenjsko sodišče v tretjem sojenju odločalo le še o obrestnem zahtevku. S tretjo sodbo je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati zakonske zamudne obresti od 850.000 SIT od 11.9.1996 dalje, vendar je pritožbeno sodišče zaradi utemeljene toženčeve pritožbe to sodbo spremenilo tako, da je tako oblikovan obrestni zahtevek zavrnilo, na tožničino pritožbo pa je odločitev o pravdnih stroških razveljavilo, da bo prvostopenjsko sodišče o njih in o podrejenem obrestnem zahtevku odločilo v četrtem sojenju.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje iz tretjega pritožbenega sojenja uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pritožbenemu sodišču. V začetku obrazložitve navaja, da izračunane obresti od zapadlosti do postavitve zahtevka znašajo že 1,747.195 SIT, zaradi česar je revizija dovoljena.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Merila za ugotovitev vrednosti spora so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Po prvem odstavku 39. člena ZPP se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, po drugem odstavku pa se stranske terjatve, med katere spadajo tudi obresti, upoštevajo le takrat, ko se uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V obravnavani zadevi znaša vrednost glavnega zahtevka le 850.000 SIT, ker le toliko znaša glavnica, ki jo mora toženec vrniti v zapuščino. Že ta znesek je torej tisti, ki ne dovoljuje revizije, saj ni nobenega razloga, zaradi katerega bi imela stranka boljši položaj pri izpodbijanju odločitve o stranski terjatvi kot pri izpodbijanju odločitve o glavni terjatvi. Okoliščina, da je bilo v tej zadevi o glavni terjatvi odločeno že v drugem sojenju, ne vpliva na presojo dovoljenosti revizije.

Dodatni razlog za nedovoljenost revizije je okoliščina, da so v revizijskem postopku sporne le še zamudne obresti. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da ni dovoljena revizija samo proti odločitvi o obrestih, kadar so bile te uveljavljane poleg zahtevka za plačilo glavnice. Še vedno gre namreč za stransko terjatev, katere vrednost se pri ugotavljanju vrednosti spora ne upošteva. V obravnavani zadevi je tožnica nazadnje opredelila svoj obrestni zahtevek tako, da je primarno zahtevala plačilo obresti neposredno njej, podrejeno pa njihovo plačilo v zapuščino. Taka opredelitev izhaja iz (tožničinih) različnih stališč o tem, komu je treba plačati obresti od glavne terjatve, ki jo je treba vrniti v zapuščino, gre pa še vedno za isto stransko terjatev. Zato tudi tako uveljavljanje obrestnega zahtevka ne omogoča opredelitve, da je tožnica v tej zadevi obresti uveljavljala kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Tožničin izračun v reviziji, koliko znašajo zahtevane obresti od zapadlosti do postavitve zahtevka, po vsem navedenem ni upošteven. V obravnavani zadevi, v kateri je tožnica obresti uveljavljala poleg glavne terjatve, je treba sklepati, da vrednosti spornega predmeta po pravilih procesnega prava ni in da gre zato za revizijo, ki ni dovoljena, ker je vložena proti sodbi, proti kateri je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).