Jedro

Namenska raba predmetne parcele je le v manjšem delu v velikosti 199,45 m2 opredeljena kot stavbno zemljišče izven ureditvenih območjih za poselitev. Velikost gradbene parcele oz. stavbnega zemljišča za stanovanjski objekt pa bi morala po določbi 41. člena Odloka o PUP, kakor tudi po projektni dokumentaciji, znašati najmanj 400 (po Odloku o PUP) oz. 472,41 m2 (po projektni dokumentaciji). Neutemeljen je s tem v zvezi tožbeni ugovor, da mora na stavbnem zemljišču stati le objekt, medtem ko so pripadajoče oz. potrebne funkcionalne površine k objektu lahko tudi na kmetijskem zemljišču.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroška postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo počitniškega objekta- prosto stoječega enostanovanjskega objekta na delu zemljišča parc. št. 747/3 k.o. ...

V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da je bilo za gradnjo na obravnavanem zemljišču leta 1987 že izdano gradbeno dovoljenje št. 351-465/82-RO-11/2-6 z dne 30. 4. 1987 za gradnjo gospodarske kleti tlorisne velikosti 4,20 x 6 m, ki je postalo pravnomočno dne 12. 6. 1987, med postopkom za njegovo izdajo pa je bila plačana tudi sprememba namembnosti kmetijskega zemljišča za obseg stavbišča in funkcionalnega zemljišča v velikosti 200 m2. Vendar pa navedeno gradbeno dovoljenje ni več v veljavi, saj stranka ni izkazala, da bi se že v času njegove veljavnosti začela gradnja. Za gradnjo predmetnega objekta je potrebna velikost gradbene parcele v izmeri 472,41 m2, ki bi bila sestavljena iz stavbišča v velikosti 200 m2 ter drugih površin, ki bodo služile predvidenemu objektu, kot je to razvidno iz dopolnitve vodilne mape št. I-005/09 z datumom junij 2009, ki ga je izdelal A. s. p. Obravnavani poseg se po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor (MUV, št. 7/93-25/04-v nadaljevanju: Plan) nahaja v območju Pokrajinske enote Kozjaka, v katastrski občini ... Namenska raba obravnavane parcele (št. 747/3) je opredeljena kot drugo kmetijsko zemljišče v velikosti 1788,08 m2 in le delno, v velikosti 199,45 m2, kot stavbno zemljišče izven ureditvenih območij za poselitev. Zemljišče se nahaja v območju razpršene gradnje, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor (Odlok o PUP). Glede pogojev za gradnjo na tem območju so relevantne predvsem določbe 9., 18., 26., 30., 32. in 41. člena Odloka o PUP. Po 30. členu Odloka o PUP tlorisna površina počitniškega objekta ne sme presegati 35 m2. V 41. členu so določena merila in pogoji gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč, pri čemer se funkcionalno zemljišče določa glede na namembnost in tlorisno obliko objekta, oblikovanost zemljišča ter ob upoštevanju predvidenega razvoja. Za stanovanjske in počitniške objekte je kot minimalna velikost funkcionalnega zemljišča določena tlorisna površina objekta povečana 2,5 m na vsako stran objekta ter za širino dovoza, ki znaša najmanj 3,5 m. Gradbena parcela (za stanovanjsko hišo) mora biti velika od 400 do 700 m2, gradbena parcela za počitniški objekt pa lahko meri največ do 500 m2. V konkretnem primeru je predvidena gradnja prosto stoječega enostanovanjskega objekta, katerega velikost pritličja znaša 6,8 x 10,56 m ter nepokrite terase velikosti 6,81 x 13,53 m, etažnosti K+P+1. Nameravani poseg ni v skladu z določili veljavnega prostorskega izvedbenega akta, saj funkcionalno zemljišče objekta sega preko meja stavbnega na kmetijska zemljišča. Poleg tega predmetni poseg ni v skladu z 18. členom Odloka o PUP, po katerem bi morala etažnost objekta znašati P ali P+1, po projektu predvidena etažnost pa znaša K+P+1. V dopolnitvi projektne dokumentacije je sicer navedeno, da se etažnost objekta zmanjša in sedaj znaša P+1 (prej K+P+1), vendar pa je ostala projektna dokumentacija glede tega vprašanja neusklajena. Če želi investitor graditi stanovanjski objekt, predmetna gradnja tudi ni v skladu s citirano določbo tretjega odstavka 41. člena Odloka o PUP (velikost gradbene parcele za stanovanjske objekte mora znašati od 400 do 700 m2), če pa želi graditi počitniški objekt, to ni v skladu z namembnostjo obravnavanega območja, poleg tega velikost počitniškega objekta ne sme presega 35 m2 (30. člen Odloka o PUP). Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je prvotno odločbo z dne 27. 11. 2009 drugostopni organ odpravil ter vrnil zadevo prvostopnemu v ponoven postopek, zaradi kršitev pravil upravnega postopka, ker pritožnik pred izdajo odločbe ni bil pozvan, da se izjasni o zadevi in dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in obrazloženo. Glede na navedeno je upravni organ v skladu z določili prve alineje 66. člena ZGO-1 ugotovil, da pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je s strani tožnika najprej prejel pritožbo zaradi molka prvostopnega upravnega organa, katerega je zato takoj pozval, da odloči o zadevi (dopis z dne 28. 10. 2010). Prvostopni organ mu je odgovoril, da je bilo o zadevi že odločeno z izpodbijano odločbo, ki pa je naslovnik do dne oddaje tega dopisa (odgovora) še ni dvignil (na pošti). Ker je bilo torej o zadevi že odločeno, čez nekaj dni je bila odločba že tudi vročena, ni več mogoče govoriti o molku upravnega organa. Izpodbijana odločba je materialnopravno pravilna iz razlogov, ki jih navaja prvostopni organ v svoji obrazložitvi. Dejstvo je, da je le manjši del predmetne parcele št. 747/3 v izmeri 199,45 m2 opredeljen kot stavbno zemljišče izven ureditvenih območij za poselitev, medtem ko je večji del v izmeri 1788,08 m2 opredeljen kot drugo kmetijsko zemljišče, na katerem gradbeni poseg ni dovoljen. Dilema o tem, ali se je gradnja gospodarske kleti po gradbenem dovoljenju iz leta 1987 pričela ali ne, za odločitev ni relevantna, saj tožnik sedaj ne želi graditi gospodarske kleti, ampak popolnoma drugačen in veliko večji stanovanjski objekt, za kar v vsakem primeru potrebuje novo gradbeno dovoljenje. S strani pritožnika predložena sprememba projektne dokumentacije poleg že navedenega tudi ni v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, ker iz nje ni jasno razvidno, da gre za spremembe in dopolnitve, niti številka in datum sprememb. Poleg tega se sedaj v dokumentaciji pojavljajo različni in neusklajeni podatki glede predvidene etažnosti objekta, saj investitor sedaj navaja etažnost P+1, grafični prikazi pa še vedno kažejo etažnost K+P+1. Investitor pa tudi ne razpolaga z dovolj velikim stavbnim zemljiščem, ki bi moralo, glede na projektno dokumentacijo in predpise meriti več kot 400 m2, dejansko pa meri 199,45 m2. Upravni organ z izdajo gradbenega dovoljenja stavbnega zemljišča ne more širiti preko njegovih v Planu določenih meja na kmetijska zemljišča. Pritožnik v zadevi ne more uspeti s sklicevanjem na to, da so bila v drugih podobnih zadevah na tem območju izdana gradbena dovoljenja, saj to ne more predstavljati pravne podlage za odločitev v tem konkretnem primeru. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je upravni organ vezan na zakonska določila in lahko gradbeno dovoljenje izda le, ko so ta izpolnjena. Pritožnikove navedbe, da naj bi šlo za počitniški objekt so neutemeljene, saj iz gradbene dokumentacije izhaja, da gre za gradnjo za bivanje namenjene enostanovanjske stavbe, medtem ko je lahko počitniški objekt namenjen samo občasnemu bivanju. Poleg tega za gradnjo počitniškega objekta niso izpolnjeni pogoji, saj taka gradnja ne bi bila v skladu z namembnostjo obravnavanega območja po Planu, poleg tega velikost počitniškega objekta ne sme presega 35 m2 (30. člen Odloka o PUP). Ker je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita, je drugostopni organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnil v skladu z 248. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da je zahtevek za izdajo spornega gradbenega dovoljenja za gradnjo počitniškega objekta-prosto stoječega enostanovanjskega objekta vložil že dne 1. 7. 2009. Izpodbijano odločbo je treba odpraviti že zaradi procesnih kršitev, ki so nastale z nepravilnim postopanjem drugostopnega organa v zvezi z njegovo pritožbo zaradi molka prvostopnega upravnega organa. Izpodbijana odločba je datirana (izdana) z datumom 19. 10. 2010, odpravljena je bila dne 27. 10. 2010, tožnik pa je dne 26. 10. 2010 vložil pritožbo zaradi molka upravnega organa. O neuspelem poskusu vročitve izpodbijane odločbe je bil obveščen šele dne 30. 10. 2010. Pred tem datumom izpodbijana odločba ni mogla učinkovati, saj z njo ni bil seznanjen. Zato je drugostopni organ njegovo zahtevo, da v zadevi odloči sam, neupravičeno zavrnil z utemeljitvijo, da za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. S tem je drugostopni organ kršil določbe 255. člena ZUP. Zmotno je tudi stališče obeh upravnih organov, da naj bi bila velikost gradbene parcele premajhna in v nasprotju z določili Odloka o PUP (tretji odstavek 41. člena), saj je lahko funkcionalno zemljišče tudi del kmetijskega zemljišča. Po 18. členu Pravilnika o projektni dokumentaciji je pravno pomembno le to, da bo objekt sam zgrajen na delu parcele, ki je opredeljen kot stavbno zemljišče. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se tožniku izda zahtevano gradbeno dovoljenje, oz. podredno, da zadevo vrne ponovno odločanje organu prve stopnje; toženki pa se naloži povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni od dneva prejema odločbe o njihovi odmeri, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude naprej.

Tožena stranka na tožbo ni posebej odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt v skupni tlorisni izmeri 199,45 m2. Glede v izpodbijani prvostopni odločbi navedene dileme o namembnosti objekta se sodišče strinja z drugostopnim organom v presoji, da gre v zadevi za izgradnjo bivanju namenjene enostanovanjske stavbe in torej za stanovanjski in ne počitniški objekt, kar pa za odločitev o zadevi niti ni pomembno, ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niti za stanovanjski niti za počitniški objekt. Upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če so izpolnjeni pogoji po 66. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), med njimi pogoj, da mora biti projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, v obravnavanem primeru torej s Planom. V zvezi s tem je iz Plana razvidno, da se obravnavani poseg nahaja v območju pokrajinske enote Kozjaka, v katastrski občini ... Namenska raba predmetne parcele (št. 747/3) je v delu parcele z izmero 1788,08 m2 opredeljena kot drugo kmetijsko zemljišče, le v manjšem delu, v velikosti 199,45 m2, pa kot stavbno zemljišče izven ureditvenih območjih za poselitev. Zemljišče se po Planu nahaja na območju razpršene gradnje, ki se ureja z Odlokom o PUP. Po 30. členu Odloka o PUP tlorisna površina počitniškega objekta ne sme presegati 35 m2. Po 41. členu Odloka o PUP je za stanovanjske in počitniške objekte kot minimalna velikost funkcionalnega zemljišča določena tlorisna površina objekta, povečana za 2,5 m na vsako stran objekta ter za širino dovoza, ki znaša najmanj 3,5 m. Gradbena parcela za stanovanjsko hišo mora biti velika od 400 do 700 m2 , gradbena parcela za počitniški objekt pa lahko meri največ do 500 m2. Velikost gradbene parcele oz. stavbnega zemljišča za stanovanjski objekt bi torej morala po citiranih določbah 41. člena Odloka o PUP, kakor tudi po projektni dokumentaciji, znašati najmanj 400 (po Odloku o PUP) oz. 472,41 m2 (po projektni dokumentaciji), v resnici pa je velikost stavbnega zemljišča na predmetni parceli le 199,45 m2, ostali del parcele pa so po Planu kmetijska zemljišča. Sicer pa niso izpolnjeni niti pogoji za gradnjo počitniškega objeta, saj bi bila takšna gradnja v nasprotju s predvideno namensko rabo prostora (Planom), poleg tega velikost počitniškega objekta po 30. členu Odloka o PUP ne sme presega 35 m2, medtem ko je predvideni objekt bistveno večji, saj bi bila velikost pritličja (torej tlorisna površina zgradbe) 6,8 x 10,56 m (torej 71,8 m2), etažnosti K+P (oz. še M, kar je sicer sporno), k temu je treba prišteti še teraso v velikosti 6,81 x 13,53 m (torej 92,1 m2).

Tožbeni ugovor, da mora na stavbnem zemljišču stati le objekt, medtem ko so pripadajoče oz. potrebne funkcionalne površine k objektu lahko tudi na kmetijskem zemljišču, je po presoji sodišča neutemeljen. Sodišče se strinja s stališčem obeh upravnih organov, da mora gradbena parcela oz. stavbno zemljišče obsegati tako velikost objekta, kot tudi velikost k njemu pripadajočega funkcionalnega zemljišča, kot je to določeno v citiranih določbah 41. člena Odloka o PUP (najmanj tlorisna površina objekta, povečana za 2,5 m na vsako stran objekta ter za širino dovoza, ki znaša najmanj 3,5 m) in v projektni dokumentaciji. Po 5. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) je namenska raba (zemljišča) s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov. Če je torej s prostorskim aktom (Planom) določena kmetijska raba zemljišča, potem na takem zemljišču ni mogoče niti graditi, niti zagotavljati funkcionalnih zemljišč k zgrajenemu stanovanjskemu ali počitniškemu objektu, saj to ni kmetijska raba zemljišča. Isto izhaja tudi iz citiranih določb 41. člena Odloka o PUP in iz Plana. Ker bi torej v obravnavanem primeru predvideno funkcionalno zemljišče k objektu v velikosti 272,97 m2 (torej skoraj v celoti) segalo na kmetijska zemljišča, zakonski pogoj skladnosti posega s prostorskim aktom že iz tega razloga ni izpolnjen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, v smislu katerega gre v obravnavani zadevi le za dopolnitev že leta 1987 izdanega gradbenega dovoljenja in da organ tožniku ni dal možnosti dokazati začetka gradnje po tem dovoljenju. Ne glede na to, ali se je gradnja gospodarske kleti po gradbenem dovoljenju iz leta 1987 takrat pričela ali ne, gre pri obravnavanem posegu za novo in povsem drugačno gradnjo, za katero je potrebno novo gradbeno dovoljenje (tako po velikosti, kot tudi po namembnosti- prej gospodarska klet- torej kmetijski objekt, zdaj stanovanjski objekt). V zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja iz 73. člena ZGO-1 izhaja, da je le-ta potrebna, če se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi, spremembo pogojev določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev. V vseh navedenih primerih je investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, pri čemer se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo izdano. Le v primeru, če se nova odločba omeji na spremembe, ki sploh ne vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja. Iz citiranih določb 73. člena ZGO-1 torej izhaja, da je potrebno vedno izdati novo gradbeno dovoljenje v primeru, ko so predlagane spremembe, ki vplivajo na lokacijske pogoje. Novega gradbenega dovoljenja ni potrebno izdati le v primeru, če se nova odločba omeji na spremembe, ki sploh ne vplivajo na lokacijske pogoje. Ker gre v obravnavanem primeru za povsem nov in drugačen objekt, kot je bil tisti, ki je bil predviden po gradbenem dovoljenju iz leta 1987, takšna sprememba pa nedvomno vpliva tudi na lokacijske pogoje, je torej v vsakem primeru potrebno novo gradbeno dovoljenje in zgolj dopolnitev tistega iz leta 1987 ne bi zadostovala oz. ne bi bila v skladu s citiranimi določbami 73. člena ZGO-1. Tudi če bi torej tožnik dokazal, da se je gradnja gospodarske kleti po dovoljenju iz leta 1987 takrat pričela, to na odločitev ne bi moglo vplivati.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti zaradi procesnih kršitev, ker bi se naj nepravilno postopalo s tožnikovo zahtevo glede molka prvostopnega upravnega organa. Ne glede na datume prevzema izpodbijane odločbe in pošiljanja raznih vlog in dopisov v zvezi z očitanim molkom organa, je dejstvo, da je bila ta zatrjevana nepravilnost (predolgo odločanje prvostopnega organa) z izdajo izpodbijane prvostopne odločbe sanirana in da zato tožbene navedbe v zvezi s tem niso več relevantne. V tej zvezi ni utemeljena tožnikova zahteva, da bi moral o zadevi odločiti drugostopni organ, saj za tako zahtevo ni pravne podlage v ZUP ali v kakem drugem predpisu. Poleg tega je drugostopni organ v pritožbenem postopku obravnaval in potrdil izpodbijano prvostopno odločbo kot pravilno in zakonito, zato je ta tožnikova zahteva tudi vsebinsko neutemeljena.

V ostalem se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.