Jedro

Uporaba ukrepa pridržanja mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

V dokazni oceni za utemeljenost ukrepa pridržanja je najprej bistveno to, kar je tožena stranka vključila v drugi odstavek obrazložitve in dokazne ocene tožene na strani 3 izpodbijanega akta. V tem delu obrazložitve tožena stranka pravi, da je bil tožnik leta 2019 s strani Policijske postaje Vič zaradi kršitve javnega reda in miru obravnavan dvakrat; prav tako pa so ga obravnavali policisti policijske postaje Ljubljana Center in sicer dvakrat zaradi kaznivega dejanja nasilništva, enkrat zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar petkrat pa so ga obravnavali zaradi kršitve javnega reda in miru.

Tudi po oceni sodišča gre za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.

Ob spremenjenih poudarkih v utemeljitvi izpodbijanega akta sodišče ne vidi, da bi tožena stranka neustrezno upoštevala načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Čeprav je ureditev manj prisilnih ukrepov v ZMZ-1 komaj še zadostna za obravnavano situacijo, ko gre za varstvo javnega reda, saj ZMZ-1 za tak primer ureja zgolj še omejitev osebne svobode na območje Azilnega doma, je očitno, da je bil ukrep omejitve osebne svobode na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren v ožjem pomenu besede.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v povezavi z drugim in četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), v zvezi s 7. točko 2. člena ZMZ-1 odločila, da se prosilec za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (roj. ... 1995 v kraju Alžir, državljan Alžirije), in ki ga je v postopku mednarodne zaščite zastopal PIC, pridrži v Centru za tujce zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer od 14. 1. 2019 od 10:30 do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 15. 1. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po podani prošnji je bil nastanjen v prostorih azilnega doma, kjer je ostal do dne 14. 1. 2019, ko mu je bil s strani pristojnega organa izdan ukrep o omejitvi gibanja in je bil iz tega razloga nastanjen v prostore Centra za tujce. Pristojni organ je bil s strani varnostne službe ..., ki varuje prostore azilnega doma v Ljubljani, kjer je bil prosilec nastanjen in s strani socialnih delavcev, zaposlenih v prostorih azilnega doma, obveščen o večkratnem ogrožanju osebne varnosti zaposlenih in nastanjenih v azilnem domu in o večkratnih kršitvah hišnega reda.

3. Kot izhaja iz poročila varnostne službe z dne 12. 1. 2019, se je prosilec istega dne ob 7:13 uri, po tem, ko je bil zabeležen v seznamu prepoznih vrnitev za preteklo noč, v azilni dom vrnil vinjen. Ga. B.B., zaposlena kot čistilka v azilnem domu, je varnostniku, C.C., povedala, da jo je prosilec poskušal napasti, ko je bila na poti v službo in da mu je komaj zbežala. Prosilec je po prihodu v azilni dom zavrnil varnostni pregled, bil je nesramen ter je zmerjal varnostnike. Ko se je zaletel v kavomat, sta ga morala varnostnika, C.C. in D.D., fizično obvladati. O uporabi ukrepov fizične sile, vklepanja in vezanja je varnostna služba obvestila policijo. Kljub temu je prosilec še vedno kričal in zmerjal, varnostnika C.C. je celo pljunil v obraz. Nato je zbežal iz varovanega območja po Cesti dveh Cesarjev in se skril med hišami. Ob 8:20 uri se je prosilec vrnil nazaj v azilni dom, kjer so ga zaslišali policisti in mu izdali nekaj plačilnih nalogov. Istega dne je ga.E.E. z njim opravila razgovor. Iz zapisnika o razgovoru z dne 12. 1. 2019 je razvidno, da je bil povprašan o dogodkih, ki so se dogajali predhodno istega dne, prav tako pa ga je ga. E.E. spraševala o dogodku z dne 5. 1. 2019, ko se je stepel na avtobusu. Spomnila ga je na to, da je bil zaradi kršitev hišnega reda in težav, ki jih je povzročal v bližini azilnega doma, preseljen iz izpostave azilnega doma na Kotnikovi ulici nazaj v prostore azilnega doma, Cesta v Gorice 15. Iz zapisnika je prav tako razvidno, da je prosilec vsakodnevno užival alkohol, po njegovih besedah spije od dva do štiri piva na dan in da pije zato, da je dobre volje. Nadalje mu je ga. E.E. povedala, da ko je vinjen in glasen, s tem ustrahuje tudi druge nastanjene v azilnem domu, tudi družine in otroke in da s takšnim vedenjem ogroža sebe in druge. Z njim je govorila tudi o tem, zakaj kljub večkratnim opozorilom, tako s stani socialne službe kot tudi s strani policije, s ponavljajočimi kršitvami ne preneha.

4. Iz poročila varnostne službe z dne 13. 1. 2019 je razvidno, da se je prosilec pritožil varnostniku, da mu je čistilka, ki je čistila njegovo sobo, vzela 5 evrov. Obe čistilki, ki sta bili prisotni v azilnem domu, so s tem soočili v sprejemni sobi. Obe sta zanikali, da bi prosilcu vzeli denar, prosilec pa ju je začel zmerjati in poniževati z besedo »svinja«. Ko ga je varnostnik, g. C.C.opozoril, naj ne žali osebja, mu je rekel, da mu bo nekega dne zunaj objekta že pokazal, katerega spola je in ga bo posilil. 5. Po tem, ko je bil pristojni organ s strani socialne službe v azilnem domu in s strani varnostne službe opozorjen in obveščen o ponavljajočem se neprimernem vedenju prosilca, je bilo prosilcu dne 14. 1. 2019, ustno za zapisnik št. 2142-393/2017/39 (1312-16) omejeno gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pravna podlaga za omejitev gibanja je 4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prosilec je na poziv uradne osebe, naj pojasni, zakaj se je dne 12. 1. 2019 prepozno in vinjen vrnil v azilni dom povedal, da je bil petek zvečer, da je želel biti s prijatelji, zato je bil vinjen in je prišel pozno. Kot pojasnilo glede tega, da je napadel čistilko, je povedal, da je bila z njim na avtobusu, da jo je pozdravil ona pa mu ni odzdravila, da je potem hodil približno 200 metrov za njo, prav tako pa je za njo prišel v azilni dom. Nato mu je varnostnik, ker se ni hotel usesti, vklenil roke, mu povezal noge in ga brcnil v prsni koš, zaradi česar ima modrice. Na poziv uradne osebe, naj pojasni svoja nadaljnja dejanja, razvidna iz poročila varnostne službe z dne 12. 1. 2019, je prosilec povedal, da varnostnikov ni zmerjal ter da se ni zaletel v kavni avtomat. Glede tega, da je po tem, ko so ga vklenili. še vedno kričal, zmerjal in pljunil varnostnika, je povedal, da je čistilka prišla v azilni dom pred njim, da je prisotnim zagotovo povedala, da je prišel vinjen in prepozno in da so se želeli varnostniki vedno prepirati z njim. Glede dogodkov, razvidnih iz poročila varnostne službe dne 13. 1. 2019, je prosilec pojasnil, da ni rekel, da mu je čistilka vzela 5 evrov, temveč ji je rekel, naj prinese nazaj koš za smeti, v katerem naj bi bilo njegovih 5 evrov. Sam naj ne bi nikogar zmerjal, je pa prosilca zmerjal varnostnik. Glede groženj varnostniku je povedal samo, da nima takšne moči, da bi mu grozil. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je nadaljeval s kršitvami tudi po opozorilu socialne delavke, je odgovoril, da to ni bilo opozorilo, ampak mu je samo rekla, naj se trudi lepše obnašati in naj si najde delo.

6. Prosilcu je bilo zaradi njegovega ponavljajočega, očitno neprimernega vedenja in zaradi ponavljajočih kršitev hišnega reda v azilnem domu omejeno gibanje. Prosilec je bil nekaj dni po podani prošnji za mednarodno zaščito nastanjen v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani, dne 8. 8. 2018 pa je bil zaradi kršitev hišnega reda in težav, ki jih je povzročal v bližini, preseljen v prostore azilnega doma, Cesta v Gorice 15. Prosilec je konstantno povzročal težave, neprimerno se je vedel, žalil in je bil pogosto vinjen, kar je tudi sam priznal. Motil in ustrahoval je ostale, prosilce, nastanjene v prostorih azilnega doma, med drugim tudi družine in otroke. Poleg vsega navedenega je prosilca večkrat obravnavala tudi policija. Leta 2019 je bil s strani Policijske postaje Vič zaradi kršitve javnega reda in miru obravnavan dvakrat. Prav tako so ga obravnavali policisti policijske postaje Ljubljana Center, in sicer dvakrat zaradi kaznivega dejanja nasilništva, enkrat zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar petkrat pa so ga obravnavali zaradi kršitve javnega reda in miru. Obravnavanje s strani policije je razvidno iz spisovne dokumentacije.

7. Iz vsega navedenega več kot očitno izhaja, da je bil prosilec že večkrat opozorjen tako s strani socialne službe v azilnem domu, varnostne službe kot tudi policije, naj preneha z dejanji, ki niso samo neprimerna in se ne skladajo s pravili hišnega reda v azilnem domu, temveč imajo tudi znake različnih kaznivih dejanj in prekrškov ter močno vplivajo na splošen občutek varnosti v okolici, kjer se prosilec giblje. Gre povsem utemeljeno pričakovati, da prosilec s takšnim vedenjem ne bo prenehal. Vsa prosilčeva dejanja namreč kažejo na to, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, s takšnimi dejanji nadaljeval, s tem pa bi bila osebna in premoženjska varnost še vedno ogrožena.

8. Pristojni organ niti ni preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Glede na vse, kar se je s prosilcem dogajalo, je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter bi ogrožal in motil ostale prosilce in zaposlene. Pristojni organ iz teh razlogov ocenjuje, da bi bil takšen ukrep popolnoma nesmiseln in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi preprečili ponovne kršitve prosilca, da se mu omeji gibanje na prostore Centra za tujce, s čemer se bo preprečilo prosilčevo ogrožanje sebe, drugih in javnega reda.

9. V tožbi tožnik pravi, da mu je bil pisni odpravek sklepa št. 2142-393/2017/40 (1312-19) z dne 16. 1. 2019 tožniku vročen 21. 1. 2019. Predlaga odpravo sklepa. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi tožnik večkrat ogrožal osebno varnost zaposlenih in nastanjenih v azilnem domu in da naj bi večkrat kršil hišni red, pri čemer se izpodbijani sklep sklicuje na poročili varnostne službe z dne 12. 1. 2019 in z dne 13. 1. 2019. Gre za dve poročili, iz katerih ne izhaja niti večkratno ogrožanje varnosti zaposlenih in nastanjenih oseb v domu niti večkratna kršitev hišnega reda. Kljub navedenemu pa je tožena stranka dne 14. 1. 2019 tožniku ustno izrekla ukrep pridržanja na Center za tujce. Tožniku sta bili ob seznanitvi s pridržanjem 14. 1. 2019 predočeni poročili varnostne službe z dne 12. 1. 2019 in z dne 13. 1. 2019, o čemer se je tožnik tudi izjavil. Del očitanih ravnanj je priznal in obžaloval, del očitanih ravnanj pa izrecno zanikal. 10. Tožnik je pojasnil vinjenost in zamudo pri vrnitvi v azilni dom. Tožnik je navedena ravnanja obžaloval in obljubil, da bo z njimi prenehal ter prosil, da mu tožena stranka ponudi novo priložnost. Tožnik je pojasnil, da bi rad delal in da je našel delo v Domžalah in da je dogovorjen za razgovor. Tožnik je ob obžalovanju ravnanj tudi navedel, da če bo izgubil delo, bo izgubil tudi dovoljenje zanj. Na dovoljenje pa je čakaL devet mesecev.

11. Tožena stranka zatrjevanih dejstev s strani tožnika o delu in o dogovorjenem razgovoru za delo niti ni preverjala, zato ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izrečeni ukrep pa nesorazmeren, ker je tožniku zaradi pridržanja onemogočena pravica do dela.

12. Tožnik je del očitanih ravnanj zanikal in glede dogodka z dne 13. 1. 2019, ko se mu očita, da je čistilko obdolžil, da mu je vzela 5 EUR pojasnil, da je čistilki rekel, naj vrne smetnjak, zato ker je bila v smetnjaku prazna škatlica cigaret, kjer je bilo tudi 5 EUR. Povedal je še, da ga je ob tem dogodku žalil varnostnik. O navedenih dogodkih je seznanjena tudi priča F.F., ki je bila z njim v sobi in bi lahko njegovo izjavo tudi potrdila. Tožena stranka bi zaradi popolne razjasnitve dejanskega stanja pričo F.F., morala zaslišati.

13. Tožnik je ob seznanitvi s pridržanjem 14. 1. 2019 tudi izpovedal, da ima na telesu modrico zaradi pretepanja dne 12. 1. 2019 s strani varnostnika, ko se je prepozno vrnil v azilni dom. Tožena stranka tudi tega dejstva ni preverila. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi bila v spisu izjava varnostnika (uradni zaznamek o dogodku); predlaga vpogled v posnetke kamer.

14. Določbe ZUP-a, ki se uporabljajo tudi v postopkih po ZMZ-1 določajo, da se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno in ustreza konkretnemu primeru, zlasti listine in priče. Ker tožena stranka ni zaslišala prič in izvedla drugih dokazov, npr. pridobila zdravniški zaznamek oziroma potrdilo o zatrjevani modrici tožnika, ni vpogledala v druge listine, posnetke kamer, ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

15. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da naj bi bil tožnik večkrat obravnavan s strani PP Vič in PP Center, vendar zatrjevana obravnavanja niso dovolj konkretno in časovno opredeljena, sklicevanje na listine v spisu pa obrazložitve izpodbijanega sklepa v tem delu ne more nadomestiti.

16. Ob seznanitvi s pridržanjem 14. 1. 2019 tožniku, v zvezi z očitanim večkratnim obravnavanjem s strani policistov, niso bile predočene »listine v spisu«, na katere se tožena stranka sklicuje, in iz katerih naj bi izhajalo večkratno obravnavanje. Tožnik se o teh dejstvih ni imel možnost izjaviti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da naj bi bil tožnik zaradi kršitev (avgusta 2018) preseljen iz prostorov azilnega dom na Kotnikovi v prostore azilnega doma Ceste na Gorice 15. Ne glede na to, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ne sklicuje na konkretno listino v spisu in to dejstvo tožniku ni bilo predočeno, se tožnik o tem dejstvu ni mogel izjaviti, poudarja pa še, da gre za dogodek, ki je časovno oddaljen, zato po njegovem mnenju pri odločanju tožene stranke o izreku ukrepa pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi smel biti pomemben.

17. Ker se tožnik o določenih dejstvih, kot pravno pomembnih dejstvih, pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni imel možnost izjaviti, je podana kršitev načela zaslišanja stranke, ki je kot eno izmed temeljnih načel upravnega postopka določeno v 9. členu ZUP-a. Tožnik je sam izpovedal, da opozoril ni prejel, s strani socialne delavke pa mu je bilo rečeno, da naj lepše obnaša, naj si poišče delo in naj ne prihaja pozno v azilni dom.

18. Poseg v tožnikovo osebno svobodo iz razlogov varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti je dopusten le, če je to nujno potrebno. Tožnik je prepričan, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja niti nujnost ukrepa niti resna grožnja.

19. Poseg v osebno svobodo tožnika in poseg v pravico do dela (ki ga ne more opravljati zaradi pridržanja) sta posega v njegove temeljne človekove pravice, zato mora takšen poseg temeljiti na popolno ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, iz katerih bi morala biti ugotovljena tudi resna grožnja, ki jo tožnik predstavlja za varnost. Organ niti ni preverjal ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren.

20. Takšna odločitev tožene stranke je povsem arbitrarna. Odločitev tožene stranke ali bo izrekla milejši ali strožji ukrep ne more biti prepuščeno svobodnemu odločanju ampak morajo biti za odločitev (kakršnakoli že je) utemeljeni razlogi, ki morajo biti zadostno argumentirani in obrazloženi. Tožnik se je do 14. 1. 2019 prosto gibal tudi izven azilnega doma, saj se tožniku očita več ravnanj storjenih izven doma. Zato je obrazložitev v delu, iz katerega izhaja, da bi bila omejitev gibanja na prostore azilnega doma Cesta v Gorice 15 neprimerna, ker bi s kršitvami nadaljeval, nezadostna in pavšalna. Če azilni dom nima ustreznih mehanizmov za preprečitev nadaljnjih kršitev, ti razlogi ne morejo biti v škodo tožniku.

21. Zgolj citiranje zakonske določbe o trajanju ukrepa v izpodbijanem sklepu ne more nadomestiti obrazložitve, zato je sklep v delu, ki določa trajanje, neobrazložen in se ga ne da preizkusiti; ni jasno, kateri razlogi bi morali prenehati.

22. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah pridržanja v Centru za tujce Postojna sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Upravno-sodna in ustavno-sodna praksa v Sloveniji je v tovrstnih zadevah že sprejela relevantnost prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri pride pravica do svobode gibanja v poštev v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje1, na področje določenega dela države2, na kraj (mesto) prebivanja3, na ozemlje ene države,4 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.5 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.6

25. Zato in tudi zaradi številnih sodb v zvezi s pridržanji prosilcev za azil ali nezakonitih migrantov, izdanih s strani ESČP, je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (ali 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP)7 in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave. Te sodbe namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode v zvezi z določilom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S tem stališčem se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča.9 Dejstvo, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzem svobode gibanja,“10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov. Tudi Sodišče EU je namreč v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito po določilih člena 8(3)(a),(b),(e) Direktive o sprejemu,11 za odvzem osebne svobode, ki ga je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne gre zgolj za omejitev gibanja.

26. Tožena stranka je izpodbijani akt oprla na določilo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa velja, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma iz razloga, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po zadnjem stavku četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

27. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu. Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda.

28. V konkretni zadevi ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda (in varnosti drugih). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP. Gre za sodbo Sodišča EU zadevi J.N., v kateri je bil pritožnik med letoma 1999 in 2015 večinoma zaradi tatvin velikokrat obsojen na različne kazni na Nizozemskem, kazni so bile denarne in tudi kazen zapora in je tujec četrtič vložil prošnjo za mednarodno zaščito po tem, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi, pristojni organ pa mu je na podlagi določbe 8(3)(e) Direktive o sprejemu odvzel prostost.12

29. Poleg odločitve, da določilo 8(3)(e) Direktive o sprejemu ni v nasprotju z 6. členom Listine ter členom 52(1) in (3) Listine, kar posredno pomeni tudi, da Sodišče EU ni menilo, da je predmetno določilo v konfliktu z določbo člena 5(1)(f) člena EKČP, je Sodišče EU v tej zadevi postavilo tudi, da zaščita (nacionalne varnosti in) javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih13 in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe.14 Uporaba tega ukrepa mora biti strogo omejena15 in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Člen 8(4) Direktive o sprejemu določa, da »države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu«.16 V odločbi o pridržanju morajo biti »pisno navedeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje, poleg tega pa je treba prosilca v jeziku, ki ga razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, pisno seznaniti z določenimi informacijami.«17 Uporaba ukrepa mora torej biti nujna, razumna in sorazmerna glede na legitimen cilj; gre za skrajno sredstvo.18

30. V tej zadevi se Sodišče EU glede opredelitve javnega reda sklicuje na nekatere sodne odločitve iz drugih pravnih področij in pravi, da javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe19, pri čemer mora organ presojati to preko individualnega ravnanja osebe.20

31. Za obravnavani upravni spor in test, ki ga Upravno sodišče mora uporabiti ob presoji zakonitosti izpodbijanega akta, je pravno relevantna tudi sodba Sodišča EU v zadevi Z.Zh., kjer je šlo za pridržanje tujca, ki je bil sicer nezakonito na ozemlju države članice, in zato v postopku vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES.21

32. Sodišče EU v zadevi Z.Zh. pravi, da „ogrožanje javnega reda“ ni opredeljeno v Direktivi o vračanju 2008/115/ES in se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU v takem primeru pojem razlaga glede na njegov običajni pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okoliščine, v katerih se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev. Kadar se ta pojem pojavlja v določbi, ki pomeni izjemo od načela, ga je treba razlagati ozko.22 Te iste okoliščine so podane tudi v primeru pojma javnega reda iz Direktive o sprejemu, ki tega pojma ne opredeljuje, pridržanje pa je urejeno kot izjema od zagotavljanja osebne svobode prosilca za mednarodno zaščito.

33. Čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, jih morajo v kontekstu pridržanja razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more država članica enostransko določiti brez nadzora institucij.23 Nadalje Sodišče EU pravi, da je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red.24 Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka.25 To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej, ugotoviti, ali pomeni zadevno osebno ravnanje resnično in dejansko grožnjo za javni red. Kadar se država članica opira na splošno prakso ali poljubno domnevo, ne da bi pri tem skrbno upoštevala osebno ravnanje državljana in grožnjo za javni red, država ne izpolni zahtev, ki izhajajo iz posamičnega obravnavanja zadevnega primera in iz načela sorazmernosti. Zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu člena 7(4) Direktive 2008/115;26 ni pa nujno za izrek ukrepa pridržanja, da je kazenska obsodba pravnomočna.27 Po mnenju Upravnega sodišča mora enak načelni standard veljati tudi za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu oziroma po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Upoštevane so okoliščine, za kakšno vrsto in težo dejanje ogrožanja javnega reda gre ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve.28

34. Če Upravno sodišče uporabi te standarde oziroma načela v konkretnem primeru, potem lahko izpelje, da je sicer tožnikovo obnašanje in ravnanje dne 12. 1. 2019, ko se je vinjen vračal in vrnil v Azilni dom in v povezavi s tem povzročil konflikte z varnostnikom in uslužbenko sicer nesprejemljivo, vendar pa se mora dokazna ocena za to, da je bil ukrep pridržanja zakonit, začeti drugje. Za sodno presojo zakonitosti izpodbijanega akta namreč ni odločilno to, kako točno se je tožnik vedel do uslužbenke in varnostnikov in kako se je na njegovo obnašanje odzval varnostnik potem, ko je dne 12. 1. 2019 v jutranjih urah tožnik prišel vinjen v Azilni dom, in kako se je vedel do uslužbenke v Azilne domu naslednji dan, ko je prišlo do novega konflikta med tožnikom z uslužbenko ter varnostnikom, česar sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi tudi ni razčiščevalo v nekaterih elementih, ki jim je tožnik deloma nasprotoval oziroma jih je opisal nekoliko drugače, kot je navedeno v izpodbijanem aktu

35. V dokazni oceni za utemeljenost ukrepa pridržanja je najprej bistveno to, kar je tožena stranka vključila v drugi odstavek obrazložitve in dokazne ocene tožene na strani 3 izpodbijanega akta. V tem delu obrazložitve tožena stranka pravi, da je bil tožnik leta 2019 s strani Policijske postaje Vič zaradi kršitve javnega reda in miru obravnavan dvakrat; prav tako pa so ga obravnavali policisti policijske postaje Ljubljana Center in sicer dvakrat zaradi kaznivega dejanja nasilništva, enkrat zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar petkrat pa so ga obravnavali zaradi kršitve javnega reda in miru. Tožena stranka dodaja, da je obravnavanje s strani policije razvidno iz spisovne dokumentacije.

36. Tožena stranka sicer ni ravnala prav, ko je zgolj navedla omenjene primere obravnavanja tožnika s strani policije bodisi v zvezi z kaznivimi dejanji bodisi v zvezi s kršitvami javnega reda in miru. Ključen dokaz o ogrožanju javnega reda, ki je v spisu, to je dopis Policijske postaje Ljubljana Vič Uradu RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 14. 1. 2019, bi morala tožena stranka vzeti za podlago, da bi na podlagi tega dopisa tudi poizvedela in vključila v obrazložitev akta, za kakšna dejanja konkretno - nasilništva, tatvine, kršitve javnega reda in miru je šlo, kdaj točno in v kakšnih okoliščinah, proti komu naj bi bila storjena. Šele na ta način bi tožena stranka v izpodbijanem aktu zadostila načelom in standardom individualnega obravnavanja dejanj tožnika v zvezi z varstvom javnega reda in s tem bi morala tožnika tudi soočiti tekom zaslišanja, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. Glede tega ima tožnik namreč v tožbi prav, da bi moral imeti možnost že v upravnem postopku pojasniti okoliščine dejanj, ko se mu očitajo kazniva dejanja nasilništva, tatvine ter kršitve javnega reda in miru (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Kajti brez tega ni mogoče uresničevati načela sorazmernosti pri izrekanju ukrepa pridržanja. To je tudi splošno pravno načelo prava EU (pravica do obrambe in izjave v upravnem postopku).29

37. Vendar pa ta pomanjkljivost v izpodbijanem aktu ni takšna, da bi sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti30 in torej v konkretnem primeru ne gre za očitno in grobo kršitev, zaradi katere bi sodišče moralo akt odpraviti in odrediti izpustitev tožnika iz Centra za tujce.31 Kajti tožnik je bil na zaslišanju na glavni obravnavi povsem neprepričljiv, ko mu je bilo prebrano in prevedeno obvestilo Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 14. 1. 2019 o tem, kaj se mu očita, in očitanih dejanj ni zanikal. Pokazal je tudi določeno mero samokritičnosti glede teh dejanj, ki jih je povezal z zlorabo alkohola. Poleg tega tudi ni v temelju nasprotoval dejstvom, ki jih je tožena stranka ugotovila v zvezi z varnostnimi incidenti, ki jih je tožnik povzročil dne 12. 1. 2019 in 13. 1. 2019, ki pa so pomembna v tem smislu, da razkrivajo oziroma potrjujejo vzroke za varnostne probleme, ki jih tožnik očitno pogosto povzroča v javnem prostoru. Tudi po oceni sodišča gre za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.

38. Ob tako spremenjenih poudarkih v utemeljitvi izpodbijanega akta sodišče ne vidi, da bi tožena stranka neustrezno upoštevala načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Čeprav je ureditev manj prisilnih ukrepov v ZMZ-1 komaj še zadostna za obravnavano situacijo, ko gre za varstvo javnega reda, saj ZMZ-1 za tak primer ureja zgolj še omejitev osebne svobode na območje Azilnega doma, je očitno, da je bil ukrep omejitve osebne svobode na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren v ožjem pomenu besede, to pomeni, da je poseg v pravico tožnika sorazmeren z varstvom pravic drugih (34. člen ustave), ki jih je tožnik ogrožal. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi pokazal, da razume, kako alkohol pri njemu povzroča tveganja za nasilno obnašanje in na vprašanje sodišča je odgovoril, da v času bivanja v Centru za tujce ni imel nobenega konflikta z nikomer in tudi ni zaužil nobenega alkohola.

39. Vendar pa ob tem sodišče tudi pripominja, da ta sodna odločitev nikakor ne odvezuje tožene stranke, da nemudoma pridobi vse potrebne podatke od pristojnih organov, ki obravnavajo tožnika za nasilništvo, tatvino ter kršitve javnega reda in miru, kajti ukrep pridržanja sme trajati samo tako dolgo, kolikor je to nujno potrebno oziroma kolikor trajajo razlogi za to (peti odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta v spisu manjkajoča dejstva za stranke tekom zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sicer niso bila sporna, vendar pa jih bo morala tožena stranka pridobiti in upoštevati nemudoma v primeru ponovnega odločanja o izvajanju ukrepa pridržanja.

40. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. 2 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. 3 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. 4 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. 5 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 6 Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. 7 Pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP je člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah; glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu. 8 Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, odst. 64. 9 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 10 Člen 2(h) Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju Direktiva o sprejemu. 11 C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 12 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. 13 Ibid. odst. 53. 14 Ibid. odst. 55. 15 Ibid. odst. 57. 16 Ibid. odst. 61. 17 Ibid. odst. 62. 18 Ibid. odst. 63. 19 Ibid. odst. 65. 20 Ibid. odst. 67. 21 C-554/13, Z.Zh., 11. 6. 2015. 22 Ibid. odst. 41-42. 23 Ibid. 48. 24 Ibid. odst. 46. 25 Ibid. odst. 49. 26 Ibid. odst. 50. 27 Ibid. odst. 51 28 Ibid. odst. 55, 62, 65 29 Člen 41 Listine; sodbe Sodišča EU: C-277/11, M.M., odst. 75-87; C-249/13, Boudjlida, odst. 34, 39, 43; C-166/13, Mukarubega, odst. 46. 30 Glej mutatis mutandis: C-383/13, M.G., odst. 39-40. 31 Glej mutatis mutandis sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 5. členom EKČP: Richmond Yaw and Others v. Italy, odst. 74-78.