Jedro

Različna sodna praksa oz. različna odločitev sodišča v dveh zadevah z enako ali podobno dejansko in pravno podlago ne predstavlja obnovitvenega razloga novih dejstev oz. novih dokazov iz 10. tč. 394. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 24.6.2004. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za obnovo postopka ugodi (pravilno pritožbi ugodi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da o predlogu za obnovo postopka ponovno odloči, o stroških pritožbe tožeče stranke pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodne odločbe, na katere se sklicuje tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka, niso odločbe, ki so navedene v 9. točki 394. člena ZPP, je po mnenju pritožnice napačna. Citirana zakonska določba določa, da se lahko na predlog stranke obnovi postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na določbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

Izpodbijana sodna odločba pa se nanaša na drugo odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, to je odločbo, ki jo je prav tako izdalo isto sodišče v postopku S. Š. kot tožnice proti Liko Vrhnika kot toženi stranki pod opr.št. III Pd 341/2000 z dne

15.5.2000, ko je bil tožbeni zahtevek iz iste pravne in dejanske podlage zavrnjen kot neutemeljen, v pritožbenem postopku pa je Višje delovno in socialno sodišče pritožbi S. Š. ugodilo in v identični zadevi sodbo spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti z ugotovitvijo, da skladno z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij S. Š. kot tožeča stranka - identično R. J. kot tožeča stranka v obravnavanem sporu - ni bila dolžna neizplačane in obračunane plače brez pismenega soglasja vložiti v lastninsko preoblikovanje podjetja, v katerem ni bila zaposlena, zato upravičeno zahteva izplačilo. Ker je bilo v drugih sodbah, razen v postopku S. Š. - opr. št. Pdp 1671/2001 z dne

17.4.2003 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. VIII Ips 230/2003 z dne 4.5.2004, odločeno ob isti dejanski in pravni podlagi povsem drugače, je po mnenju tožeče stranke podan obnovitveni razlog po 9. in 10. točki 394. člena ZPP.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, saj je odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, zakonita in tudi ustrezno obrazložena. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se nobena sodna odločba, ki je bila izdana v zadevi tožeče stranke, ne opira na drugo sodno odločbo ali odločbo kakšnega drugega organ, ki bi bila spremenjena, odpravljena ali razveljavljena. Drugačna trditev tožeče stranke je napačna in pomeni nerazumevanje bistva obnovitvenega razloga. Predloženi sodni odločbi, izdani v postopku S. Š. kot tožeče stranke proti toženi stranki, namreč ne moreta predstavljati nobenega od zakonitih razlogov za obnovo postopka niti po 9. in 10. niti po kateri drugi točki 394. člena ZPP.

Takšno stališče je v več identičnih zadevah zavzelo naslovno sodišče, potrdilo pa ga je tudi pritožbeno sodišče, ko je s sklepom opr.št. Pdp 1584/2003 z dne 7.11.2003 in s sklepom opr. št. Pdp 2024/2003 z dne 16.1.2004 zavrnilo pritožbo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka potrdilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na podlagi ugotovljenih dejstev tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V 9. točki 394. člena ZPP je kot razlog za obnovo postopka navedena pravnomočna sprememba, razveljavitev ali odprava sodne odločbe ali odločbe drugega organa, na kateri temelji odločba, s katero je postopek pravnomočno končan. Ta razlog se nanaša v bistvu na drugačno rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju. Gre za primere, ko je o predhodnem vprašanju, od katerega je odvisna odločitev v sporu, odločil drug pristojni organ, sodišče pa je na podlagi te določbe, ki ima značaj javne listine, ugotovilo odločilna dejstva, na katerih temelji odločitev v sporu. Ker v danem primeru s sodbo opr.št. Pdp 1671/2001 z dne 17.4.2003, zoper katero je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s sodbo VIII Ips 230/2003 dne 4.5.2004, ni bilo odločeno o predhodnem vprašanju, ne more ta odločba tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljati obnovitvenega razloga po citirani zakonski določbi.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo in zaključilo, da v obravnavani zadevi ne gre tudi za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, saj dejstvo, da je bilo v zadevi z isto dejansko in pravno podlago z drugo sodbo drugače razsojeno, še ne predstavlja obnovitvenega razloga novih dejstev in novih dokazov v smislu citirane zakonske določbe. Nova dejstva in novi dokazi se lahko uporabijo za obnovo postopka samo tedaj, če so ta dejstva obstajala oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala kasneje, niso razlog za obnovo postopka. Poleg tega se taka dejstva lahko upoštevajo le, če so takšnega značaja, da bi privedla do ugodnejše odločbe za predlagatelja, če bi bilo to dejstvo in taki dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku. Po 2. odstavku 395. člena ZPP pa se sme zaradi okoliščin, navedenih v 10. točki 394. člena ZPP, dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

Različna sodna praksa oziroma različna odločitev sodišča v dveh zadevah z enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago pa ne predstavlja novih dejstev in novih dokazov, zato tudi v takem primeru ni mogoče obnavljati pravnomočno končanega postopka po

10. točki 394. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že v sklepu VDSS opr.št. Pdp 1584/2003 z dne 7.11.2003, ko je obravnavalo prvi predlog za obnovo postopka, v katerem se je predlagateljica sklicevala le na sodbo VDSS opr.št. Pdp 1671/2001, ker takrat še ni razpolagala s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 230/2003 z dne 4.5.2004, na podlagi katere v obravnavani zadevi ponovno obnavlja prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (sodba VDSS opr. št. 1871/2001 z dne 18.12.2002), jasno zavzelo stališče, da različna sodna praksa ne predstavlja obnovitvenega razloga po 394. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče ob tej priložnosti zgolj pripominja, da je skrb za poenotenje sodne prakse glede na izrecno določbo 109. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur.l. RS, št. 19/94 s spremembami) stvar Vrhovnega sodišča RS. Neenotnost sodne prakse lahko ogroža pravno varstvo in kakovost sodnega varstva, lahko predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Ta ustavna pravica med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločiti enako. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka. Zato tudi vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice, ampak le odločanje sodišča v nasprotju z oblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča. Stranka se v ustavni pritožbi tudi ne bo mogla uspešno sklicevati na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic samo s sklicevanjem na to, da izpodbijana sodna odločba glede enakega vprašanja vsebuje drugačno pravno rešitev kot neka druga sodna odločba, če ne bo argumentirano obrazložila, zakaj je šlo za arbitrarno uporabo predpisa in če ne bo navajala, da sodišče sploh ni utemeljilo, zakaj je v poznejši sodbi o istem spornem vprašanju zavzelo popolnoma drugačno stališče. Po praksi ustavnega sodišča (Odločba US VI, 82, Up-22/94 z dne 7.3.1997) gre v primeru, ko sta sprejeti v kratkem časovnem presledku (manj kot pol leta) dve popolnoma različni odločitvi, za samovoljno odločanje sodišča, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Ali pomeni odstop od ustaljene sodne prakse kršitev ustavne pravice, je stvar presoje ustavnega sodišča, ne more pa to biti zakonski razlog za obnovo postopka po 394. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da nista podana s predlogom za obnovo postopka uveljavljana obnovitvena razloga. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške.