Jedro

Tožena stranka je pravilno zavrgla ponovno zahtevo tožeče stranke za inšpekcijsko ukrepanje v zvezi z gradnjo zimskega vrta, saj v navedeni zahtevi, ki je bila enaka zahtevi, na osnovi katere je tožena stranka začela z inšpekcijskim postopkom, in ga po izvedenem postopku ustavila, ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Stranka lahko zahteva vstop v postopek samo med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe pa lahko zahteva vstop v postopek le s pritožbo, vendar le, dokler je odprt rok za katero izmed strank v postopku, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Koper-Nova Gorica (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgel zahtevo tožeče stranke za inšpekcijsko ukrepanje v zvezi z gradnjo zimskega vrta investitorke A.A., na parc. št. 575/1 k.o. B. (točka 1. izreka) in zahtevo za priznanje položaja stranke v inšpekcijskem postopku št. 06122-6/2004 (točka 2. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da upravni organ na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Inšpekcijski postopek pa je tiste vrste upravni postopek, ki se začne, vodi in konča po uradni dolžnosti, kot to določa 126. člen ZUP, ne pa na zahtevo vlagatelja. Inšpektor sicer mora, v skladu s prvim odstavkom 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti, vendar pa je dolžan vlagatelja, na njegovo zahtevo, zgolj obvestiti o svojih ukrepih. Ob upoštevanju navedenih določb je bilo treba zahtevo tožeče stranke z dne 11. 4. 2012 za inšpekcijsko ukrepanje zavreči, saj vlagatelj v svoji vlogi ne uveljavlja nikakršne svoje pravice, in odločiti tako kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa.

Na podlagi 142. člena ZUP lahko med postopkom nekdo, ki ni stranka v postopku zahteva, da se mu prizna lastnost stranke. Inšpekcijski postopek, št. 06122-6/2004, v katerega želi tožeča stranka vstopiti kot stranka pa je bil s sklepom št. 06122-6/2004/42 z dne 19. 10. 2011 ustavljen, zato je bilo treba zahtevo za vstop v postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, kot izhaja iz 2. točke izreka sklepa, saj ni bila vložena v predpisanem roku.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-211/2012-2 06421136 z dne 22. 11. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno povsem nezakonito in arbitrarno. Izpodbijani sklep je namreč posegel v njene z Ustavo zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine, predvsem 14. in 22. člen Ustave RS. Odločitev tožene stranke namreč ni utemeljena s pravnimi argumenti, kar pomeni, da ni odločala na temelju zakona pač pa na podlagi nekih drugih kriterijev. V posledici tega je bila prikrajšana za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom. V nadaljevanju navaja, da je dne 26. 3. 2012 prejela dopis tožene stranke s katerim jo je, skladno z določbo 24. člena ZIN seznanila z izrečenimi inšpekcijskimi ukrepi v zadevi postavitve zimskega vrta brez ustreznih dovoljenj. Ker je bila nezadovoljna z navedbami v dopisu je zahtevala utemeljitev le teh, podredno pa priznanje položaja stranke v postopku gradbene inšpekcije. Tožena stranka je kasneje izdala izpodbijani sklep, ki pa je nezakonit. Ob upoštevanju določil ZUP mora namreč obstajati razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet upravnega postopka. To razmerje ureja materialni predpis, ki je v konkretnem primeru Stvarnopravni zakonik, ki ureja pravice in obveznosti etažnih lastnikov v zvezi s skupno lastnino. Navaja še, da dejstvo, da je v konkretni zadevi tožena stranka že izdala sklep o ustavitvi postopka ne vpliva na to, da takega postopka ni mogoče ponovno začeti, kot to povsem zmotno in arbitrarno navaja tožena stranka. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) namreč inšpekciji ne omejuje postopanja v zadevah, v katerih ugotovi kršitev. Gradnja zimskega vrta pa je nezakonita tudi zato ker enostavnega objekta ni mogoče graditi v nasprotju s prostorskim aktom. V konkretnem primeru pa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Piran določa, da mora biti objekt odmaknjen od meje sosednjega zemljišča 3 m. Navedeni odmik pa v konkretnem primeru ni zagotovljen. Tudi faktor pozidanosti je z navedenim objektom presežen. Poleg povedanega pa je objekt spojen s fasado večstanovanjskega objekta, ki je v solasti vseh etažnih lastnikov. V nadaljevanju še navaja, da je nezakonita odločitev tudi v točki 2. izreka sklepa. Nesporno je, da je z nezakonito gradnjo in z nezakonitim postopanjem investitorke prizadet njen interes. Nesporno je namreč, da je investitorka zimskega vrta le tega vpela v fasado objekta brez soglasja ostalih solastnikov večstanovanjske stavbe. Vsi navedeni razlogi nujno terjajo odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

A.A., kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu, je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil postopek, ki se je vodil pod opr. št. 06122-6/2004/42 zoper njo kot zavezanko, pravnomočno zaključen z odločbo izdano dne 19. 10. 2011. Zato je odločitev tožene stranke, da o zadevi ponovno ne odloča pravilna. Navaja še, da je bila postavitev zimskega vrta zgolj zamenjava obstoječe konstrukcije. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2013 navaja, da so navedbe prizadete stranke zmotne in pavšalne. Z izpodbijanim sklepom se je namreč, zaradi neaktivnosti tožene stranke in nepriznanja lastnosti stranke z interesom, poseglo v njeno z Ustavo varovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), zato vztraja, da je izpodbijani akt nezakonit. K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je sklep tožene stranke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov in izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka, po prijavi tožeče stranke domnevno nezakonite gradnje zimskega vrta na zemljišču s parc. št. 575/1 k.o. B., po uradni dolžnosti začela z inšpekcijskim postopkom, ki pa ga je s sklepom št. 06122-6/2004/42 z dne 19. 10. 2011, po tem, ko je ugotovila, da kršitev ni, ustavila. O tem je tožena stranka obvestila tožečo stranko z obvestilom št. 06122-6/2004/46 z dne 23. 3. 2012. Dne 6. 4. 2012 pa je tožeča stranka podala ponovno zahtevo za inšpekcijsko ukrepanje v isti zadevi in zahtevo za priznanje statusa stranke v navedenem postopku ter vročitev sklepa z dne 19. 10. 2011. V skladu s prvim odstavkom 125. člena ZUP se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po določbi 126. člena ZUP pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako zahteva zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Tožeča stranka kot prijaviteljica ne more zahtevati uvedbe postopka, prav tako ne more zahtevati, da se postopek inšpekcije nadaljuje, niti ne more od tožene stranke zahtevati konkretne vsebine inšpekcijskega ukrepa. Inšpektor sicer mora, skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIN obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obveščati o svojih ukrepih, vendar pa takšne vloge nimajo značaja zahteve za uvedbo oziroma nadaljevanje postopka. Tako je bila tožeča stranka z dopisi večkrat obveščena o inšpekcijskih ukrepih v konkretnem primeru, kar je po mnenju sodišča, glede na njen status prijaviteljice, dovolj. Poleg tega sodišče še ugotavlja, da je bilo o prijavi tožeče stranke v zvezi z gradnjo zimskega vrta na zemljišču s parc. št. 575/1 k.o. B. že odločeno s sklepom z dne 19. 10. 2011, s katerim je tožena stranka postopek ustavila. Iz navedenega torej izhaja, da je tožena stranka ravnala skladno z citiranimi zakonskimi določbami, s tem ko je preverila ali so podane kršitve v zvezi z gradnjo zimskega vrta in ko je ugotovila, da le teh ni, postopek ustavila. Ob upoštevanju vsega navedenega je tožena stranka pravilno zavrgla ponovno zahtevo tožeče stranke za inšpekcijsko ukrepanje v zvezi z gradnjo zimskega vrta na parc. št. 575/1 k.o. B., saj v navedeni zahtevi, ki je bila enaka zahtevi na osnovi katere je tožena stranka začela z inšpekcijskim postopkom, in ga po izvedenem postopku ustavila, ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Prvi odstavek 142. člena ZUP pa določa, da če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. V drugem odstavku istega člena pa je še določeno, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes in če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom. Na podlagi citirane določbe 142. člena ZUP torej lahko stranka zahteva vstop v postopek samo med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe pa lahko zahteva vstop v postopek le s pritožbo, vendar le, dokler je odprt rok za katero izmed strank v postopku, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka. V konkretni zadevi se je postopek na prvi stopnji zaključil z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, opr. št. 06122-6/2004/42 z dne 19. 10. 2011, ki je bil zavezanki v inšpekcijskem postopku vročen dne 20. 10. 2011. Tožeča stranka pa je zahtevala priznanje položaja stranke v postopku šele 6. 4. 2012, torej po tistem, ko je bil postopek na prvi stopnji že pravnomočno zaključen, kar pomeni, da njena zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, zato jo je bilo nesporno treba zavreči. Skladno s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP namreč organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

V zvezi z navedbo tožeče stranke, da so ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (14., 22. in 33. člen Ustave RS) pa sodišče pojasnjuje, da sodišče odloča v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa je tožeča stranka lahko vložila tožbo v upravnem sporu v katerem je moralo sodišče odločiti o zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato je bilo sodišče, ob odločanju o zakonitosti izpodbijanega sklepa, pozorno tudi na morebitne kršitve Ustave RS, ki pa jih ni ugotovilo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in zakonu utemeljen.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.