Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega dokaznega zaključka, da je v silobranu ravnal obdolženi D. P, kaj takega več ni moglo dognati za obdolženega Z. A., saj silobran zoper silobran ni dovoljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega Z. A. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo in sklepom o popravi slednje, je bil pod točko I. obdolženi Z. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 1.123,33 EUR, oprostilo pa ga je plačila sodne takse. Pod točko II. prvostopenjske sodbe pa je sodišče prve stopnje obdolženega D. P. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena (še iz razveljavljene sodbe in sklepa zmotno navedeno, da v zvezi s tretjim odstavkom 122. člena KZ-1). Glede na prostorek je v skladu z prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki tega obdolženca ter potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni in oprostilni del prvostopenjske sodbe (zoper oprostilnega v skladu z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP) se je pravočasno pritožila zagovornica obdolženega Z. A. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zoper odločbi o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega Z. A. oprosti vseh obtožb, obdolženega D. P. pa spozna za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe kot mu ga očita državno tožilstvo. Podredno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim okrajnim sodnikom na drugem okrajnem sodišču. 3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi Z. A. storil očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, medtem ko so pri inkriminiranem ravnanju obdolženega D. P. uresničene okoliščine, ki v smislu določb prvega in drugega odstavka 22. člena KZ-1 izključujejo protipravnost njegovega dejanja, ker je bilo storjeno v silobranu. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Pretežni del pritožbenih trditev je namenjen izpodbijanju dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Pritožnica še zlasti izpostavlja, da v novem sojenju sodišče prve stopnje ni opravilo vseh procesnih dejanj in pretreslo vseh spornih vprašanj, na katera je sodišče druge stopnje opozorilo v razveljavitvenem sklepu. Ti očitki se še posebej nanašajo na preizkus verodostojnosti prič M. Š. in G. Š. ter ugotavljanje časa nastanka fotografij telesnih poškodb obdolženega D. P. 7. Sodišče druge stopnje zavrača uvodoma izraženo prepričanje pritožnice, da naj bi sodišče prve stopnje sodbo gradilo na ugotovitvi, da je obdolženi Z. A. fizično močnejši in višji od obdolženega D. P., čeprav za takšen zaključek v spisovnem gradivu ni imelo podlage. Pri tem pritožnica navaja točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere pa jasno izhaja, da v tej točki sodišče prve stopnje ne dela nobenih dokaznih sklepov, pač pa le povzema bistvo zagovora obdolženega D. P. 8. O časovnih okoliščinah podaje obeh ustnih ovadb s predlogoma za pregon, obdolženega Z. A. že 21. 12. 2015, obdolženega D. P. pa 30. 12. 2015, se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo skozi dokazno ocenjevanje relevantne zdravstvene dokumentacije obeh obdolžencev ter na tej podlagi izdelanega izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke prim. dr. S. Š. Z. z dne 19. 11. 2016, dopolnitve slednjega z dne 10. 1. 2017 ter neposrednega zaslišanja izvedenke na glavni obravnavi 5. 6. 2018. Tudi izjave oziroma zagovor obdolženega D. P. glede bistvenih okoliščin obravnavanega dejanja niso tako neskladne, da bi bilo mogoče že na tej podlagi sklepati o njegovi neverodostojnosti. Ves čas je odločno navajal, da ga je obdolženi Z. A. na poti k vozilu najprej pljunil v obraz ter nato večkrat brcnil v nogo. Zagovor obdolženega D. P., da je na takšno ravnanje obdolženega Z. A. reagiral le z odrinjenjem z odprtima dlanema obeh rok v predel Z. A. vratu, pa je zanesljivo ovrglo izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke, da oteklina in podplutba sluznice grla ne bi mogla nastati le z odrinjenjem, pač pa da je šlo posledico topega udarca v desno stran vratu Z. A., pri čemer izvedenka ne izključuje uporabe pesti. Obdolženi D. P. v tej smeri svojih navedb ni prilagajal nič bolj in nič manj kot obdolženi Z. A., ki je v nasprotju z ugotovitvami izvedenke glede večje verjetnosti načina nastanka D. P. poškodb (več brc v levo golen in desno stegno), navajal, da naj bi si D. P. te poškodbe sam prizadejal, ko naj bi pri brcanju Z. A. z golenom zadeval v njegovo obuvalo.

9. Sodišče prve stopnje je pod točkama 16 in 17 obrazložitve s sprejemljivimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame, da sta bili priči obravnavanega dogodka tudi M. in G. Š., čeprav ju obdolženi D. P. ni omenjal pri podaji izjave na policiji 30. 12. 2015 niti na prvem zaslišanju 6. 10. 2016, ko je res celo poudaril, da ni bilo nobene priče dogodka ter da ni možno, da bi kakšna priča na razdalji 100 metrov dogodek videla. Sodišče prve stopnje se je namreč pri izvedbi ogleda kraja kaznivega dejanja samo prepričalo, da sta priči dogodek lahko videli. Priči sta potrdili zagovor D. P., da sta bili pripravljeni nastopiti kot priči v kazenskem postopku le v primeru, če bo to nujno, ker nista hoteli imeti težav z obdolženim Z. A. Okoliščina, da sta ti dve priči podpisali izjavi z dne 24. 9. 2016 (prilogi B3) o medsosedskih sporih z obdolženim Z. A., sama po sebi še ne pomeni, da sprva nista želeli, da se ju omenja kot priči dogodka, saj tedaj še nista vedeli, da bo pozneje obdolženi D. P. glede na potek kazenskega postopka ocenil, da je njuno zaslišanje nujno. Takšen odnos teh dveh prič do izpovedovanja na glavni obravnavi pa lahko pojasni okoliščino, da je priča M. Š. na ponovnem zaslišanju v novem sojenju na glavni obravnavi 5. 11. 2019 povsem „izgubila spomin“ za obravnavani dogodek. Zato sodišče druge stopnje ne sprejema teze obrambe obdolženega Z. A., da je že zaradi slednje okoliščine M. Š. popolnoma neverodostojna priča. Obdolženi D. P. je fotografije poškodovanih nog, tudi tisti dve desnega stegna z dne 26. 12. 2015, predložil že ob podajanju ustne ovadbe s predlogom za pregon 30. 12. 2015, zato tudi ni mogoče slediti pritožnici, da je o brci v desno stegno začel navajati šele na glavni obravnavi 1. 10. 2019. Nenazadnje je bila ta poškodba predmet izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke in njenega temeljitega zaslišanja na glavni obravnavi 5. 6. 2018. 10. Tudi neskladje izpovedb prič Š. z izvedenskim mnenjem sodnomedicinske stroke v tistem delu, kjer priči ne izpovedujeta o udarcu v vrat, pač pa o prijemu za vrat (M. Š.) oziroma okoli vratu (G. Š.), je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo pod točko 19 obrazložitve, ko je pričama pripisalo večjo naklonjenost do obdolženega D. P., kot pa do Z. A. Že zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje priči Š. ponovno zaslišalo v novem sojenju in pod točkami 15 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe njune izpovedbe temeljito dokazno ovrednotilo, ni mogoče pritrditi pritožnici, da ni ravnalo skladno napotkom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Razlike v izpovedovanju G. Š. o njegovem položaju v času opazovanja dogodka niso tako različne, kot jih skuša prikazati pritožnica. Bistveno je, da je vedno enako zatrjeval, da je dogodek spremljal iz položaja v bližini pasje ute, sodišče prve stopnje pa se je na ogledu kraja dejanja samo prepričalo, da se s kraja obravnavanega dogodka vidi do pasje ute ter do balkona hiše Š., kjer je stala M. Š. (list. št. 156). Prav tako za pravilno oceno verodostojnosti teh dveh prič ni pomembno, ali sta izpovedovali, da naj bi si obdolženi D. P. čistil očala od pljunka. Slednji je na glavni obravnavi 6. 10. 2016 (list. št. 49) povedal, da si je očala očistil, ko je šel v službo, umil pa se ni. Enako velja za izpodbijanje verodostojnosti prič Š. z navedbami, da če bi stali tam, kjer navajata da sta, bi ju moral obdolženi D. P. zaznati, ko se je z avtomobilom peljal mimo in ko naj bi priči videli obdolženega Z. A., kako čisti mejnike ter pobira motorno žago in torbo. Če je bil obdolženi D. P. osredotočen na vožnjo, ni nujno, da bi moral vse to kar navaja obramba zaznati. Časovne okoliščine večernega postanka obdolženega D. P. pri Š. niso takšne, da bi pod vprašaj postavljale resničnost njegovega tozadevnega zagovora ter izpovedb Š. Iz odgovora PTT Slovenije z dne 21. 10. 2019 je razvidno, da je obdolženi D. P. kritično popoldne delal do 19.00 ure, ker je tedaj „odpeljal furgon“, v vsakem primeru pa je imel dovolj časa, da se je do 19.53 ure, ko so bile posnete fotografije njegovih poškodb, iz dobrih 10 km oddaljenega M. vrnil domov, ter se spotoma še ustavil pri Š.

11. Pritrditi gre pritožnici, da je obdolženi Z. A. o zadobljeni poškodbi oziroma načinu njenega nastanka ves čas enako izpovedoval ter da je njegov zagovor potrdila žena M. A. Do pričevanja slednje se je sodišče prve stopnje opredelilo pod točko 14 obrazložitve in sprejelo dokazni sklep, da je ta priča dogodek videla. Na njene izpovedbe se celo prvo sodišče opira, ko zavrača zagovor obdolženega D. P. o zgolj odrinjenju obdolženega Z. A., ker je takšna izpovedba tudi skladna ugotovitvam izvedenke. Ni pa sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenke o nastanku poškodb obdolženega D. P. ter dognanja o opazovanju dogodka s strani Š., tej priči moglo v celoti slediti. Izvedenka sodnomedicinske stroke, katere mnenje je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo pod točkami 24 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, je namreč glede načina nastanka poškodb obdolženega D. P. navajala (list. št. 67), da je bolj verjetno, da so nastale na način kot ga je opisal D. P., torej z aktivnimi topimi udarci z obuto nogo (podplutbi na levi goleni), na enak način pa tudi podplutba „nad levim kolenom“. Pri slednji je potrebno opozoriti, da je izvedenka na podlagi fotografij z dne 26. 12. 2015 napačno sklepala, da gre za poškodbo nad levim kolenom, dejansko pa je šlo za poškodbo nad desnim kolenom oziroma udarnino na desnem stegnu kot je bilo vneseno v opis kaznivega dejanja. To svojo napako je izvedenka popravila in zanesljivo pojasnila na glavni obravnavi 5. 6. 2018. Je pa na podlagi fotografije ocenila, da je glede oblike, robov in barve podplutbe možno, da je posledica brce z dne 16. 12. 2015. Fotografija je kazala že znake celjenja. Poudarila je, da je malo verjetno, da bi ta poškodba večjih dimenzij nastala s samopoškodovanjem kot npr. udarjanjem v čevelj. Takšni zaključki izvedenke izhajajo tudi iz njenega neposrednega zaslišanja na glavni obravnav 5. 6. 2018 (list. št. 10 in 11 zapisnika) in zato so protispisne pritožbene navedbe o trditvi izvedenke, da naj bi udarnina na desnem stegnu obdolženega D. P. nastala nekaj ur pred fotografiranjem 26. 12. 2015 ter da je ni moč pripisati obravnavanemu dogodku. V tej zvezi je potrebno dodati, da sodišče druge stopnje glede na okoliščino, da tekom predmetnega kazenskega postopka med strankami ni bilo sporno, da je fotografija udarnine desnega stegna nastala 26. 12. 2015, ocenjuje, da ni bilo več potrebe po postavitvi sodnega izvedenca računalniško forenzične stroke, ki bi ugotavljal datume nastanka fotografij, ki pa so sicer razvidni iz fotografij v prilogah B18 do B26. Izvedenka sodnomedicinske stroke je v svojem mnenju oziroma dopolnitvi z dne 10. 1. 2017 še izpostavila, da je obdolženega Z. A. po udarcu v predel vratu bolelo, ni pa ga dušilo. Po tem udarcu je bil še vedno sposoben aktivno brcati, stal je na nogah, poškodba pa mu mi povzročila motenj dihanja ali ravnotežja.

12. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožnici, da bi moralo prvostopenjsko sodišče kot silobran opredeliti ravnanje obdolženega Z. A. Sodišče prve stopnje je namreč s tehtnimi in prepričljivimi razlogi kot silobran opredelilo ravnanje drugega udeleženca, torej obdolženega D. P. Pod točkami 38 do 42 obrazložitve je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pojasnilo, da je napad prvi začel obdolženi Z. A. s prvo brco in je ta napad trajal, dokler oba nista prišla do avtomobila. Obdolženi D. P. se je po prvi brci Z. A. skušal napada slednjega ubraniti s udarcem Z. A. v predel vratu. Šlo je torej za istočasnost obrambe in napada. Po prepričanju sodišča prve stopnje, ki mu sledi sodišče druge stopnje, je bila takšna obramba potrebna in sorazmerna. S tem, ko je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega dokaznega zaključka, da je v silobranu ravnal obdolženi D. P., kaj takega več ni moglo dognati za obdolženega Z. A., saj silobran zoper silobran ni dovoljen.

13. Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazenski sankciji opominjevalne narave. Določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let je povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolženemu Z. A. dokazano kaznivo dejanje, za katerega sta sicer v prvem odstavku 122. člena KZ-1 alternativno zagroženi denarna kazen ali zapor do enega leta. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Kot olajševalno je povsem upravičeno izpostavilo, da obdolženi doslej ni še bil obsojen zaradi kaznivih dejanj niti obravnavan zaradi prekrškov. S to okoliščino je posredno tudi nakazalo na njegovo urejeno življenje. Okoliščina, da je oče dveh polnoletnih in že preskrbljenih otrok, ki jo navaja kot neupoštevano pritožnica, pa niti ne more biti relevantna pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Sodišče druge stopnje se pridružuje sodišču prve stopnje v oceni, da je v predmetni zadevi bilo potrebno izreči nekoliko daljšo preizkusno dobo, zaradi že dalj časa prisotnih nesoglasij med obema udeležencema predmetnega kazenskega postopka.

14. Iz istih razlogov kot jih je obrazložilo v zvezi z pritožbenim izpodbijanjem obsodilnega dela prvostopenjske sodbe pod točko I., sodišče druge stopnje zavrača tudi utemeljenost pritožbe zoper oprostilni del pod točko II., ko zagovornica obdolženega Z. A., tudi v vlogi slednjega kot oškodovanca kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, na podlagi določbe četrtega odstavka 367. člena ZKP, izpodbija ta del prvostopenjske sodbe. V tem delu se pritožnica namreč sklicuje la na popolnoma napačno ugotovljeno dejansko stanje v obsodilnem delu sodbe, zaradi česar naj bi bila ″v celoti napačna″ tudi oprostilna sodba.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornice obdolženega Z. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje pod točko 27 obrazložitve, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega Z. A. oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.