Jedro

Po določbi prvega odstavka 64. člena ZJU posebna natečajna komisija iz četrtega odstavka 60. člena tega zakona ugotavlja in odloča o tem, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Skladno s pravno naravo odločanja se po prvem odstavku 60. člena ZJU za postopek javnega natečaja določbe ZUP o ustni obravnavi ne uporabljajo, sodno varstvo pa je neizbranemu kandidatu zagotovljeno le v obsegu, ki je določen v tem zakonu.

Dejstvo, da je v prvem postopku tožena stranka v enaki sestavi in na podlagi enakih vprašanj tožnika v tem elementu ocenila pozitivno, je po presoji sodišča nerelevantno. Razgovor s tožnikom je bil v ponovnem postopku javnega natečaja v celoti ponovno opravljen, zato stališče, da bi komisija morala odgovore ocenjevati z upoštevanjem odgovorov tožnika na prvem razgovoru oziroma s poznavanjem znanja, ki ga je tožnik izkazal v prvem razgovoru, ni utemeljeno. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren, še ne pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan oziroma diskriminiran. Po ustaljeni sodni praksi je diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin podana le v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Posebna natečajna komisija je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, da pa glede na svojo strokovno usposobljenost ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve.

Iz obrazložitve sledi, da je bil tožnik kot kandidat, ki izpolnjuje vse natečajne pogoje, uvrščen v izbirni postopek, v katerem je tožena stranka ocenila njegovo primernost za položaj na podlagi Standardov strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi št. 0131-57/2010/1 z dne 8. 11. 2010 (v nadaljevanju Standardi). V prvem sklopu Standardov je tožnikove izkušnje in menedžerske sposobnosti ocenila kot ustrezne. V drugem sklopu pa je komisija ocenjevala tožnikova strokovna znanja in jih ocenila kot neustrezna. Tožnik je namreč izkazal ustrezno poznavanje organa in njegove vloge v sistemu javne uprave, ne pa tudi zadostnega poznavanja problematike na področju dela organa ter načrtovanja in rabe virov, zaradi česar je natečajna komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka (4. točka prvega odstavka 65. člena Zakona o javnih uslužbencih, v nadaljevanju ZJU v zvezi s 6. odstavkom istega člena) in ker je tožena stranka ugotovila, da po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je (šesti odstavek 65. člena ZJU).

Uvodoma pojasnjuje, da gre v zadevi za ponovni postopek javnega natečaja. Prvega je namreč ministrstvo objavilo dne 2. 4. 2012. V njem tožnik po oceni tožene stranke ni bil izbran kot primeren kandidat za položaj (sklep št. 01300-6/2012/5 z dne 23. 5. 2012, ki je predmet upravnega spora pod opr. št. I U 991/2012). Minister v prvem postopku ni izbral nobenega od kandidatov, ki jih je kot primerne za položaj predlagala tožena stranka, temveč se je zaradi nepravilnosti v postopku odločil za izvedbo novega postopka, v katerem je tožena stranka odločala v nespremenjeni sestavi. Tožnikov razgovor se je začel s 50-minutno zamudo, kar je tožnik razumel kot nasprotovanje tožnikovi (ponovni) predstavitvi. Po neuradnih informacijah naj bi se o „usklajevalnem sestanku“, ki ga je komisija opravila pred razgovorom, vodil zapisnik, iz katerega naj bi izhajalo, da je vsaj eden od članov komisije obravnavi tožnika nasprotoval. Kasneje je tožnik, prav tako neuradno, izvedel, da naj bi član komisije A.A. že vnaprej izrazil nestrinjanje s tožnikom, izpostavil njegovo politično aktivnost in napovedal negativno oceno njegove prijave. Kljub opozorilu preostalih članov na nevarnost pristranosti, se iz odločanja ni hotel izločiti. Vse navedeno po mnenju tožnika močno omaje objektivnost vrednotenja tožnikovega razgovora in ocene njegove primernosti. Zaradi navedenega in zapletov v prejšnjem natečajnem postopku, je tožnik dan po razgovoru toženo stranko zaprosil, naj magnetogramskega zapisa njegovega razgovora ne uniči, ker gre za edini nepristranski dokaz o tožnikovih dejanskih odgovorih na zastavljena vprašanja. V obrazložitvi sklepa, izdanega v prvem postopku, je namreč tožena stranka odgovore tožnika povzela nepravilno. Tožena stranka mu je na prošnjo odgovorila, da je bil magnetogramski zapis uničen, saj gre zgolj za pripomoček za delo tožene stranke in ne za dokaz.

V zadevi so po mnenju tožnika podane bistvene kršitve pravil postopka iz 3. , 6. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ker je pri odločanju in vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena in ker odločbe ni mogoče preizkusiti. V postopku pa je bilo storjenih več kršitev Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij (v nadaljevanju Poslovnik), ki predstavljajo kršitve iz 4. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

Z razpravljanjem o vprašanju, ali naj se razgovor s tožnikom sploh opravi, je tožena stranka presegla svoja pooblastila in s tem (ob upoštevanju, da je bil razgovor vseeno opravljen) relativno kršila pravila postopka. Je pa zagotovo neprimerno, da se tovrstna vprašanja razrešujejo uro pred razgovorom. S tem je tožnika postavila v podrejen položaj in mu onemogočila, da bi lahko objektivno in neobremenjeno odgovarjal na vprašanja. Vložena tožba zoper sklep, ki ga je tožena stranka izdala v prvem postopku javnega natečaja, je zagotovo vplivala na ravnanje tožene stranke in na pravilnost in zakonitost v tem postopku izpodbijanega sklepa.

Ob ugotovitvi drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe (37. člen ZUP), bi moral predsednik komisije iz odločanja izključiti (pravilno izločiti) člana komisije (A.A.), ki je vnaprej izrazil svoje nestrinjanje s prijavljenim kandidatom. Ob dvomu o možnosti nepristranskega odločanja pa bi se moral izločiti predsednik komisije.

Ocena „neustrezno“ je v izpodbijanem sklepu v pretežni meri utemeljena z razgovorom in tožnikovimi odgovori na postavljena vprašanja, čeprav mora komisija po 12. členu Poslovnika enakovredno upoštevati tudi predloženo dokumentacijo. Stališče tožene stranke, da lahko pri presoji strokovne usposobljenosti po prosti presoji uporabi katerokoli izmed petih v Standardih določenih metod, je nepravilno. Izbira metode je namreč omejena s kogentno določbo 12. člena Poslovnika, po kateri se usposobljenost preizkusi s proučitvijo dokumentacije in z razgovorom. Pri presoji „Poznavanja problematike področja dela organa“ je tožena stranka v nasprotju z 12. členom Poslovnika strokovno usposobljenost tožnika presojala zgolj po eni metodi (razgovor s kandidatom) in ni vrednotila priloženih pisnih dokazil o tožnikovih znanjih in veščinah ter priporočil, ki so jih napisali ugledni in visoki državni uradniki. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik zaradi dolgotrajnega čakanja na razgovor in uvodnega pojasnila tožene stranke o dvomih v primernost izvedbe razgovora zelo živčen in pod velikim psihičnim pritiskom. Zato je bil zmeden in na vprašanja ni najbolje odgovarjal. Da bi bila možna sodna kontrola, mora biti odločba ustrezno obrazložena. Če gre za odločanje po prostem preudarku, je treba navesti dejstva oziroma dejanske okoliščine, ki jih je predložila stranka, tudi če jih upravni organ ni upošteval. Ker tega v izpodbijanem sklepu ni, je kršena tožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Izpodbijana odločba temelji tudi na napačni uporabi materialnega prava. Po 13. členu Pravilnika (pravilno Poslovnika) natečajna komisija ocenjuje le kandidate, ki izpolnjujejo natečajne pogoje. Tožena stranka pred izvedbo razgovora tega vprašanja ne bi smela sama presojati niti svojih dvomov tik pred razgovorom pojasnjevati tožniku in ga s tem po nepotrebnem obremenjevati. S kršitvijo izbirnega postopka je bila tožniku kršena pravica enakosti pred zakonom.

Določba tretjega odstavka 12. člena Poslovnika je po mnenju tožnika neskladna z Ustavo in zakoni v delu, ki določa, da se po pripravi sklepa o primernosti oziroma neprimernosti kandidata posnetek razgovora s kandidatom uniči. Določba je sporna tudi zato, ker ne določa, da se o razgovoru (ne glede na zvočni zapis) vodi zapisnik. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka (ponovno) napačno povzema vsebino tožnikovih odgovorov, jih jemlje iz konteksta, nekaterih ustnih pojasnil tožnika pa sploh ne omenja. Odločitev je, kot že navedeno, utemeljena pretežno na razgovoru, katerega zvočni zapis je uničen, o razgovoru pa se tudi ni vodil zapisnik, na katerega bi tožnik lahko podal pripombe in potrdil pravilnost prepisa razgovora. Vsebina razgovora je tako razvidna iz obrazložitve sklepa in ocenjevalnih listov, ki pa ne odražajo resničnega dejanskega stanja. S tem je tožniku odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, nepravilnosti razlogov odločitve ne more dokazovati, nedopustno pa je poseženo tudi v ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. in 25. člen Ustave). Zvočni posnetek razgovora bi se zato moral hraniti vsaj do dokončne in pravnomočne odločitve o izbiri kandidata na javnem natečaju.

Izpodbijana odločitev je tudi v dejanskem pogledu nepravilna, saj ne temelji na tožnikovih dejanskih odgovorih na razgovoru niti na k prijavi predloženi dokumentaciji. Vsebina razgovora je povzeta nepravilno, zaradi česar tožnik v nadaljevanju tožbe izpodbija razloge, s katerimi je obrazložena ocena elementov „Poznavanje problematike področja dela organa (točka d) v drugem sklopu Standardov) in „Poznavanje načrtovanja in rabe virov (točka e) v drugem sklopu Standardov) kot nepravilne, notranje neskladne in neskladne s določbami Poslovnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

V zvezi z očitanimi kršitvami pravil postopka navaja, da ji ob upoštevanju 64. člena ZJU pristojnosti za presojo izpolnjevanja pogojev, objavljenih v besedilu posebnega javnega natečaja, ni mogoče odrekati. Sestava tožene stranke v ponovnem postopku je utemeljena v tretjem odstavku 5. člena tedaj veljavnega Poslovnika, po katerem se v primeru ponovitve natečajnega postopka sestava posebne natečajne komisije praviloma ne spremeni. Tožnik do konca postopka ni zahteval izločitve nobenega od članov posebne natečajne komisije, pa tudi če bi jo zahteval, to po drugem odstavku 37. člena ZUP ne bi bila ovira za opravljanje dejanj v postopku. Stališče tožnika, da bi se moral izločiti predsednik komisije, ker ni izključil (izločil) člana komisije, je brez podlage v zakonu. Tožena stranka odloča z večino glasov. To pomeni, da je kandidat, glede katerega ima član posebne natečajne komisije negativno mnenje, lahko še vedno ocenjen kot primeren na podlagi večinskega stališča, vendar pa se to v konkretnem primeru ni zgodilo. Neutemeljen je tudi očitek arbitrarne uporabe metod za presojo strokovne usposobljenosti, pri čemer tožena stranka opozarja na drugi odstavek 12. člena Poslovnika, ki določa, da se preizkus usposobljenosti kandidata za opravljanje nalog uradnika na položaju za vsakega kandidata, ki je uvrščen v izbirni postopek, opravi posebej na podlagi Standardov. V Standardih so metode navedene eksemplifikativno, in sicer pregled in preučitev dokumentacije in dokazil, ki jih je kandidat priložil prijavi na natečaj, razgovor s kandidatom, pisno testiranje, pregled morebitnih predloženih priporočil, splošno preverjanje na primerih iz prakse, ocena strokovne institucije in podobno, pri čemer posebna natečajna komisija po prosti presoji izbere katerokoli izmed navedenih metod za presojo posameznih elementov. Razgovor je izjemno pomembna metoda ugotavljanja primernosti kandidatov za položajna uradniška delovna mesta, saj gre za mesta, kjer je kandidat v stalni komunikaciji z nadrejenim ministrom, če gre za generalnega direktorja direktorata na ministrstvu kot v konkretnem primeru, prav tako pa tudi s podrejenimi zaposlenimi in s strokovno in širšo javnostjo, komunikacijska sposobnost pa se v prvi vrsti ugotavlja ravno na podlagi razgovora.

Kar zadeva očitke v delu, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, se je tožena stranka do očitane kršitve 13. člena Poslovnika opredelila že v povezavi z določili prvega odstavka 64. člena ZJU. Do očitanega neskladja tretjega odstavka 12. člena Poslovnika z Ustavo in zakoni pa se ne more opredeljevati, ker je to v izključni prisojnosti Ustavnega sodišča. V izpodbijanem sklepu pa je po mnenju tožene stranke v zadostni meri obrazloženo, na katera vprašanja je tožnik odgovoril pravilno in prepričljivo in katera so tista vprašanja, na katera tožena stranka ni dobila takšnega odgovora, da bi tožniku lahko z gotovostjo pripisala ustrezno poznavanje potrebne materije in pri katerih je tožnik odgovarjal neprepričljivo oziroma nanje sploh ni odgovoril. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so posebej navedena vprašanja in odgovori, s katerimi tožnik ni prepričal, ker kandidat sicer izpodbija sklep v celoti, vendar pa še posebej v tistih elementih sklopa Standardov, v katerih je ocenjen z oceno „neustrezen“. Da tožnik pri razgovoru ni bil najboljši, pa nenazadnje priznava tudi sam, ko navede, da je bil živčen, pod velikim psihičnim pritiskom in posledično zmeden in zato na postavljena vprašanja ni najbolje odgovoril. Trditev, da tožena stranka priloženih dokazil ni upoštevala, ni podprta z nobenimi konkretnimi dokazi. Poleg tega pa bi se tožnik moral zavedati, da odsotnost kritike njegovega dela na ministrstvu v vlogi v. d. generalnega direktorja direktorata še ni samo po sebi dokaz, da je primeren za zasedbo položaja. Še manj velja to za dokazila, ki naj bi izkazovala strokovnost tožnika pri delu na ministrstvu, pristojnem za okolje. Gre namreč le za enega od segmentov dela na položaju, za katerega je kandidiral. Presoja o tem, ali je posamezno vprašanje odločujoč kriterij za oceno ali ne, pa ni na strani tožnika temveč na strani tožene stranke, ki tožnika ocenjuje v izbirnem postopku.

V zvezi z navedbami odgovora na tožbo, tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da se očitek o izvajanju pritiska ne nanaša toliko na zamudo kot tako, temveč na pojasnilo predsednika komisije, da je zamuda nastala, ker se je morala posebna natečajna komisija odločiti o tem, ali tožnika sploh povabiti na razgovor. Kršitev pravil postopka torej ni v zamudi, temveč v navedeni izjavi predsednika komisije. Tožnik je bil z njo namreč postavljen v neenak položaj v primerjavi z drugimi kandidati, saj se po tožnikovih podatkih na tem javnem natečaju drugi razgovori niso začeli s tolikšno (50 minutno) zamudo, predvsem pa nobenemu od njih ni bil izražen dvom o njegovi upravičenosti do razgovora. Dokazno breme o drugačnem stanju pa je na strani tožene stranke.

Tožnik nadalje predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži predložitev zapisnikov o razgovorih in sklepe komisije o (ne)primernosti posameznega kandidata. Tožnik ima namreč pravico vpogleda v gradiva izbirnega postopka, ki po ZJU ni časovno omejena. Tožnik z zapisniki in sklepi ne razpolaga, saj je kandidatom po ZJU omogočen le pregled gradiva, ne pa tudi fotokopiranje. Iz primerjave vprašanj, ki so bila postavljena drugim kandidatom in ocene njihovih odgovorov, zlasti izbranega kandidata, bo namreč mogoče ugotoviti, ali je komisija tožnika obravnavala enako ali drugače od drugih kandidatov.

Tožnik je bil zaradi svojih političnih ravnanj, vrednot, prepričanja ali osebnih lastnosti in okoliščin s konkludentnimi ravnanji posebne natečajne komisije diskriminiran v primerjavi z izbranim kandidatom. Vsa navedena dejstva in dokazi opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije (22. člen v zvezi s 3. členom Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja – v nadaljevanju ZUNEO), oziroma da je bilo poseženo v tožnikovo pravico iz 14. člena Ustave, zato je po mnenju tožnika breme dokazovanja nasprotnega na toženi stranki.

Izpodbijana odločitev je po mnenju tožnika arbitrarna in samovoljna ter krši tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Izbira posebne natečajne komisije mora temeljiti na objektivnih kriterijih in zato ni in ne sme biti akt politične diskrecije.

Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma podredno ugotovi, da je tožena stranka z vodenjem postopka in izpodbijanim sklepom nezakonito posegla v ustavni pravici tožnika do enakosti pred zakonom (iz 14. člena Ustave) in do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave). Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožba ni utemeljena.

Ugovor, da odločanje o izpolnjevanju natečajnih pogojev ne sodi v pristojnost posebne natečajne komisije, je neskladen s prvim odstavkom 64. člena ZJU, na katerega se v uvodu izpodbijanega sklepa in v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka. Po tej določbi posebna natečajna komisija iz četrtega odstavka 60. člena tega zakona ugotavlja in odloča o tem, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. V tej fazi natečajnega postopka je namreč treba odločiti o izpolnjevanju natečajnih pogojev tistih kandidatov, ki jim sklep po 61. a členu ZJU ni bil izdan in so bili, kot v obravnavanem primeru tožnik, v izbirni postopek uvrščeni.

Neutemeljen je tudi ugovor napačne sestave posebne natečajne komisije, ki ji tožnik po prejemu odgovora na tožbo več ne očita neskladnosti s Poslovnikom, ki je veljal v času odločanja. Neskladnosti navedene določbe z zakonom sodišče ne najde, za ocenjevanje primernosti poslovniške ureditve, ki jo v pripravljalni vlogi zatrjuje tožeča stranka, pa sodišče ni pristojno. Bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP je podana le, če je pri odločanju sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, torej oseba, pri kateri je podan kateri od izločitvenih razlogov iz 35. člena ZUP. Če je pri odločanju sodelovala uradna oseba, ki bi (po mnenju stranke) morala predlagati svojo izločitev zaradi drugih okoliščin, gre za bistveno kršitev pravil postopka le, če je kršitev vplivala ali mogla vplivati na odločitev. V obravnavanem primeru nedvomno ni tako, saj iz izpodbijanega sklepa sledi, da je natečajna komisija tožnika v obeh sklopih Standardov ocenila soglasno. Kljub navedenemu sodišče dodaja še, da stališča, ki jih je na seji posebne natečajne komisije pred razgovorom s tožnikom izrazil eden od njenih članov, ne utemeljujejo dvoma o njegovi nepristranosti pri ugotavljanju primernosti tožnika za položaj.

Ker gre v zadevi za javnopravno stvar, se za postopek javnega natečaja skladno s 4. členom ZUP pravila upravnega postopka uporabljajo smiselno, kolikor področje ni urejeno s posebnim postopkom. Skladno s pravno naravo odločanja se po prvem odstavku 60. člena ZJU za postopek javnega natečaja določbe ZUP o ustni obravnavi ne uporabljajo, sodno varstvo pa je neizbranemu kandidatu zagotovljeno le v obsegu, ki je določen v tem zakonu. Stališče tožnika, da bi tožena stranka o razgovoru morala sestaviti zapisnik skladno z določbami ZUP, je ob opisani ureditvi brez podlage v zakonu. Zvočnega posnetka razgovora s kandidatom zato tudi ni mogoče enačiti z zapisnikom iz devetega odstavka 76. člena ZUP, ki se narekuje v elektronski nosilec zvoka. Skladno z navedenim je snemanje razgovora v Poslovniku urejeno kot neobvezno in hkrati pogojeno s predhodnim soglasjem kandidata. Določba tretjega odstavka 12. člena, po kateri se po pripravi sklepa o primernosti oziroma neprimernosti kandidata posnetek razgovora s kandidatom uniči, zato ni neskladna z zakonom in sama po sebi ne predstavlja zatrjevanega posega v pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Da bi bilo v obravnavanem primeru poseženo v navedeni ustavni pravici, pa po presoji sodišča ugovori tožnika, ki se nanašajo na utemeljitev ocene, ne izkazujejo.

V zvezi s tožbenim očitkom arbitrarne uporabe metod za presojo strokovne usposobljenosti sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je komisija tožnikove izkušnje in managerske sposobnosti ocenila na podlagi predložene dokumentacije in razgovora. Iz sklepa nadalje sledi, da je tožnik v elementu „Razumevanje poslanstva organa in njegove vloge v sistemu“ pridobil oceno „ustrezno“. Pri ocenjevanju tega elementa pa se skladno s Standardi ocenjuje tudi osebna uveljavljenost in prepoznavnost na področju, ki jo kandidat izkaže z morebitno strokovno bibliografijo na področju, priporočili uglednih posameznikov in institucij, vodenjem oziroma sodelovanjem pri večjih projektih s področja dela organa ali sorodnega področja in podobno. Tožbena trditev, da predložena dokumentacija (priporočila) pri ocenjevanju ni bila upoštevana, po navedenem ne drži, saj je bila upoštevana pri ocenjevanju elementov, na katere se nanaša. Oceni elementa „Poznavanje problematike področja dela organa (točka d) v drugem sklopu Standardov) tožnik ugovarja kot neskladni s pozitivno oceno tožnikove vizije prednostnih nalog in razvoja direktorata. Sodišče očitane neskladnosti ne ugotavlja. V prvem sklopu Standardov se namreč ugotavljajo izkušnje in sposobnosti kandidatov, v drugem sklopu pa njihovo strokovno znanje. V zvezi z očitkom, da je v izpodbijanem sklepu naveden le tisti del odgovorov na posamezna vprašanja, s katerimi tožena stranka utemelji oceno „neustrezno“, pa sodišče ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu navedena vprašanja, na katere je tožnik odgovoril pravilno in prepričljivo, natančneje pa so navedeni odgovori, ki jih je komisija ocenila kot neustrezne, pomanjkljive in neprepričljive, torej tisti, ki bi lahko bili potencialno sporni in so taki tudi v obravnavani zadevi.

Neskladna s pozitivno oceno elementa „Vrednost vizije razvoja organa“ in „Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju“ v prvem sklopu Standardov naj bi bila po navedbah tožbe tudi ocena elementa „Poznavanje načrtovanja in rabe virov (točka e) v drugem sklopu Standardov). Neskladnost po presoji sodišča iz razloga, navedenega v prejšnji točki, ni podana. Sodišče dodaja le, da se skladno s Standardi v okviru navedenega elementa samostojno preverja znanja kandidata o načrtovanju in rabi kadrovskih in proračunskih virov v državni upravi nasploh in posebej v organu, za katerega vodenje kandidira, zlasti poznavanje predpisov in postopkov načrtovanja kadrovske politike ter kadrovanja v okviru sistema javnih uslužbencev in plač v javnem sektorju, poznavanje predpisov in postopkov načrtovanja proračunskih sredstev ter zakonite in smotrne porabe proračunskih sredstev ter razumevanje pomena in rabe drugih virov. Dejstvo, da je v prvem postopku tožena stranka v enaki sestavi in na podlagi enakih vprašanj tožnika v tem elementu ocenila pozitivno, je po presoji sodišča nerelevantno. Razgovor s tožnikom je bil v ponovnem postopku javnega natečaja v celoti ponovno opravljen, zato smiselno stališče, da bi komisija morala odgovore ocenjevati z upoštevanjem odgovorov tožnika na prvem razgovoru oziroma s poznavanjem znanja, ki ga je tožnik izkazal v prvem razgovoru, ni utemeljeno. Z navedbami, da je na vprašanja v zvezi z ZUJF odgovarjal z vidika pristojnosti generalnega direktorja in navedbo, da so bila vprašanja glede na zakonsko določene naloge preveč podrobna in so posegala na področje dela generalnega sekretarja, kar je tožnik v razgovoru tudi izrecno pojasnil, pa tožnik potrjuje oceno komisije, da s svojimi odgovori ustreznega poznavanja predpisov ni izkazal. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na obrazložitev v zvezi s poznavanjem virov mednarodnega prava, pa iz razlogov sklepa ne sledi, da bi komisija tožniku očitala navedbo običajnega mednarodnega prava.

Obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa po presoji sodišča tudi ni mogoče očitati bistvene pomanjkljivosti, saj omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve je razviden potek postopka, kriteriji in merila, pa tudi vprašanja, na katera tožnik po oceni komisije ni ustrezno in prepričljivo odgovoril. Odločitev je obrazložena z razlogi, ki jim ni mogoče očitati nerazumnosti. Neenakega obravnavanja, ki ga zatrjuje tožnik, sodišče zato ni našlo.

Pri presoji ustreznosti zastavljenih vprašanj, ocene tožnikovih odgovorov in ugotovitve, da tožnik po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, pa je sodišče glede na naravo odločitve nujno zadržano, saj gre za uporabo profesionalnih kriterijev, ki terjajo široko polje proste presoje ocenjevalca. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren, še ne pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan oziroma diskriminiran. Po ustaljeni sodni praksi je diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin podana le v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin. Po presoji sodišča namreč ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da je bil zaradi predhodne razprave o vprašanju, ali se z njim ponovni razgovor opravi in zato nastale zamude, v postopku diskriminiran na podlagi osebnih okoliščin. Dejstva, ki jih v tožbi in pripravljalni vlogi navaja tožnik, namreč ne predstavljajo zadostne podlage za domnevo o zatrjevani kršitvi prepovedi diskriminacije.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma pa sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je bilo odločeno na nejavni seji, ker ob zavzetih pravnih stališčih izvajanje dodatnih dokazov za odločitev v sporu ni bilo potrebno (2. odstavek 51. člena ZUS-1).