Jedro

Obseg brezplačne pravne pomoči se skladno z določbo 37. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ki je v konkretnem primeru eksplicitno obsegala posamezno dejanje, in sicer vložitev pritožbe v pravdnem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča, zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbe 5. poglavja Tarife in tožnici nagrado za sestavo in vložitev pritožbe priznala na podlagi tar. št. 3502. Med strankama ni sporno, da vrednost spornega predmeta presega 30.000,00 EUR. Zato za odmero nagrade tožnici ob upoštevanju navedene določbe 36. člena ZOdvT ni relevantno, ali je vrednost spornega predmeta 60.000,00 EUR ali dvakratnik tega zneska, torej 120.000,00 EUR, saj je znesek nagrade v obeh primerih enak, ker sta oba navedena zneska višja od zneska 30.000,00 EUR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka ugodila predlogu tožnice za odmero stroškov za opravljeno brezplačno pravno pomoč po odločbi Bpp 377/2016 z dne 9. 11. 2016 in ji priznala znesek v višini 276,21 EUR, v presežku pa je predlog zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je bila z odločbo Bpp 377/2016 z dne 9. 11. 2016 Okrožnega sodišča v Novem mestu upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki posameznega opravila, in sicer vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 285/2010 zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, podrejeno zaradi razveljavitve prodajne pogodbe. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica A.A. iz ..., ki je dne 15. 11. 2016 vrnila izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov in dokazilom o opravljeni storitvi brezplačne pravne pomoči. Toženka ugotavlja, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za posamezno opravilo, in sicer za sestavo in vložitev pritožbe na sodišče druge stopnje, zato je potrebno pri odmeri stroškov upoštevati 5. poglavje 3. dela tarife Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Toženka je odmerila nagrado po tar. št. 3502 v višini 206,40 EUR, ob upoštevanju količnika za nagrado v višini 0,8 za vrednost spornega predmeta 60.000,00 EUR oziroma 258,00 EUR nagrade po 36. členu ZOdvT, ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Skupaj so bili odvetnici priznani stroški v višini 276,21 EUR z DDV.

3. Tožnica v tožbi oporeka odločitvi toženke in ji očita zmotno uporabo materialnega prava. Četudi je bila tožnica pooblaščena za nudenje brezplačne pravne pomoči v obliki posameznega opravila – vložitve pritožbe, je prepričana, da je upravičena do celotne nagrade po tar. št. 3210 ZOdvT. Celoto opravil za zastopanje pritožnika v postopku s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari praviloma obsega le sestavo pritožbe. Odgovor na odgovor na pritožbo ni možen. Naroki v pritožbenem postopku so izjemno redki, poleg tega pa je za narok v pritožbenem postopku posebej in dodatno predpisan honorar po tar. št. 3212 ZOdvT. Tožnica v nadaljevanju očita toženki, da je prezrla prvo točko opombe 3 v 3. delu tarife ZOdvT, po kateri nastane nagrada za celotni postopek že s sprejemom pooblastila (v obravnavanem primeru z izdajo in prejemom odločbe o brezplačni pravni pomoči) za vložitev vloge – pritožbe, s katero se začne v obravnavanem primeru pritožbeni postopek, češ da je iz vsebine določil tar. št. 3501 in 3500 ZOdvT v petem poglavju jasno, da tar. št. 3502 ZOdvT ne velja za postopek s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari v pravdnem postopku, ampak se nanaša na primere, ko odvetnik opravi posamezno opravilo v celotnem postopku, s sestavo in z vložitvijo pritožbe se izčrpajo vsa opravila odvetnika, ki zastopa pritožnika v pritožbenem postopku, zato ni pravne podlage za takšno neutemeljeno zniževanje odvetniškega honorarja, kot v konkretnem primeru. V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da je vložena pritožba obsegala tako pritožbo zoper zavrnilno sodbo o primarnem zahtevku, kot pritožbo zoper zavrnilno sodbo o podrejenem zahtevku in zatorej, tudi če bi bila tožnica upravičena do nagrade le za posamezno opravilo, je v vsakem primeru upravičena do dvakratne nagrade le za posamezno opravilo po tar. št. 3502 ZOdvT, ker je v isti vlogi vložila dve pritožbi, in sicer zoper razsodbo o primarnem zahtevku in zoper razsodbo o podrejenem zahtevku, vrednost spora pa je bila po obeh zahtevkih 60.000,00 EUR. Zato meni, da gre v vsakem primeru za dve pritožbi, čeprav sta podani v eni vlogi in je tožnica upravičena do nagrade v višini 412,80 EUR (2 x 0,8 x 258,00 EUR). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep tožene stranke spremeni tako, da se predlogu tožnice za odmero in priznanje stroškov v celoti ugodi in se ji prizna znesek 528,02 EUR, ki bo nakazan iz proračunskih sredstev na TRR tožnice, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter njenih dejanskih in pravnih razlogih, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da je bila tožnica postavljena upravičencu z novo odločbo samo za sestavo in vložitev pritožbe, torej za posamezno dejanje, kar priznava tudi tožnica, in nikakor ne gre za zastopanje v celotnem postopku, pri tem pa se sklicuje na sodno prakso naslovnega sodišča. V nadaljevanju prereka navedbe tožnice, da bi moral organ pri odmeri nagrade po tar. št. 3502 ZOdvT upoštevati glede vrednost spora po primarnem in po podrednem zahtevku za vsakega znesek 60.000,00 EUR, ker naj bi šlo glede na dva zahtevka za dve pritožbi. V konkretnem primeru je bila namreč vložena ena sama pritožba, pri kateri je vrednost spora 60.000,00 EUR. Iz pritožbe (C2) izhaja, da je vložena zoper sodbo P 285/2010-93 z dne 8. 9. 2016 kot celoto. Iz vsebine pritožbe ni razvidno, da bi se nanašala posebej na primarni in posebej na podredni tožbeni zahtevek, zato ni razloga za priznanje nagrade za dve pritožbi. Toženka nasprotuje tožničinemu zahtevku, s katerim vtožuje celoten znesek v višini 528,02 EUR, saj so bili tožnici z izpodbijanim sklepom že priznani nagrada in stroški v višini 276,21 EUR (z DDV), in je predmet spora le še znesek v višini 251,81 EUR (z DDV).

5. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da iz končne sodbe sodišča prve stopnje v pravdni zadevi P 58/2017 z dne 5. 6. 2017 izhaja, da morajo toženci nerazdelno plačati neto znesek 412,80 EUR ter na ta znesek tudi 22 % DDV iz naslova nagrade za postopek s pritožbo na transakcijski račun toženke v tem upravnem sporu, kar dokazuje, da je tožničina tožba v tem upravnem sporu v celoti utemeljena, ter predlaga, da njeni tožbi v celoti ugodi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, na katerem je utemeljen. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih na tem mestu ponovno ne navaja (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. V zadevi ni sporno, da je bila tožnica z odločbo Bpp 377/2016 z dne 9. 11. 2016 postavljena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp) prosilcu B.B. (v nadaljevanju prosilec) za posamezno opravilo, to je vložitev pritožbe zoper sodbo. Prav tako v zadevi ni sporno, da je tožnica v skladu z določbo 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBpp) toženki predložila napotnico in v pritožbi priglasila stroške za opravljeno dejanje Bpp, zato je predmet tega upravnega spora presoja skladnosti izpodbijanega sklepa z določbami ZOdvT.

9. Obseg Bpp se skladno z določbo 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP, ki je v konkretnem primeru eksplicitno obsegala posamezno dejanje, in sicer vložitev pritožbe v pravdnem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 285/2010, zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbe 5. poglavja Tarife in tožnici nagrado za sestavo in vložitev pritožbe priznala na podlagi tar. št. 3502. Ob upoštevanju razlage v uvodu 5. poglavja z naslovom Posamezna opravila, po kateri nagrade, odmerjene v tem poglavju, nastanejo za posamezna opravila, ne da bi bilo na odvetnika sicer preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku in da ne more nastati nobena druga nagrada iz drugih poglavij tega dela, če nastane katerakoli nagrada iz 5. poglavja, ter ob upoštevanju pojasnila v 2. poglavju Tarife, opomba 3.2 (da nagrade v tem poglavju nastanejo v vseh postopkih, razen v primerih iz 4. in 5. poglavja tega dela), sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka tožnici za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo nagrado odmeriti po tar. št. 3210. 10. Tožbene navedbe, da se s sestavo in z vložitvijo pritožbe izčrpajo vsa opravila odvetnika, ki zastopa pritožnika v pritožbenem postopku, za obravnavani upravni spor niso relevantne, saj je obseg dodeljene Bpp določen z dokončno in pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 377/2016 z dne 9. 11. 2016, ki jasno in nedvoumno določa, da se Bpp prosilcu dodeli za posamezno dejanje, to je vložitev pritožbe, kar med strankama niti ni sporno. Prosilec je imel možnost, da v kolikor bi želel dodelitev Bpp za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku št. P 285/2010 Okrožnega sodišča v Novem mestu na drugi stopnji, zoper navedeno odločbo št. Bpp 377/2016 z dne 9. 11. 2016 o dodelitvi Bpp sprožiti upravni spor, česar pa ni storil, kot je razvidno iz podatkov v upravnem spisu.

11. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, da je iz vsebine določil tar. št. 3501 in 3500 ZOdvT v 5. poglavju jasno, da tar. št. 3502 ZOdvT ne velja za postopek s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari v pravdnem postopku, ampak se nanaša na primere, ko odvetnik opravi posamezno opravilo v celotnem postopku. Iz pojasnila k tar. št. 3502 namreč izhaja, da nagrado za postopek po tej tar. št. dobi odvetnik, ki je pooblaščen za posamezno opravilo in nima pooblastila za zastopanje stranke na narokih. Iz pojasnila torej ne izhaja, da bi se nagrado po tej tar. št. lahko odmerila le za posamezna opravila, ki se opravijo pred sodišči prve stopnje. Prav tako v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložitev pritožbe ni edino opravilo v pritožbenem postopku, čemur nenazadnje sama pritrjuje tudi tožnica s tem ko navaja, da so naroki v pritožbenem postopku izjemno redki. V konkretnem primeru iz izreka dokončne in pravnomočne odločbe št. Bpp 377/2016 z dne 9. 11. 2016 o dodelitvi Bpp, v katerem je določen obseg dodelitve Bpp, izhaja, da tožnica ni bila postavljena za zastopanje na narokih, ampak zgolj za nudenje Bpp v obliki posamičnega opravila, in sicer vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 285/2010. Glede na obrazloženo je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da velja tar. št. 3502 tudi za postopek s pritožbo.

12. Po vsebini je v zadevi prav tako sporno, ali je toženka tožnici pravilno obračunala nagrado za sestavo pritožbe zoper sodbo okrožnega sodišča po ZOdvT od vrednosti spornega predmeta 60.000,00 EUR. Nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna, opredeljuje 36. člen ZOdvT, ki določa, da če se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, znaša nagrada s količnikom 1,0 pri vrednosti predmeta nad 30.000,00 EUR namesto nagrad po 12. členu ZOdvT 258,00 EUR. Med strankama ni sporno, da vrednost spornega predmeta presega 30.000,00 EUR. Zato za odmero nagrade tožnici ob upoštevanju navedene določbe 36. člena ZOdvT ni relevantno, ali je vrednost spornega predmeta 60.000,00 EUR ali dvakratnik tega zneska, torej 120.000,00 EUR, saj je znesek nagrade v obeh primerih enak, ker sta oba navedena zneska višja od zneska 30.000,00 EUR.

13. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da vložena pritožba obsega tako pritožbo zoper zavrnilno sodbo o primarnem zahtevku, kot pritožbo zoper zavrnilno sodbo o podrejenem zahtevku, zaradi česar naj bi bila tožnica upravičena do dvakratne nagrade za posamezno opravilo po tar. št. 3502 ZOdvT, ker naj bi v isti vlogi vložila dve pritožbi. Sodišče po vpogledu podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da iz pritožbe namreč izhaja, da je vložena zoper sodbo P 285/2010-93 z dne 8. 9. 2016 kot celoto, iz njene vsebine pa ni razvidno, da bi se nanašala posebej na primarni in posebej na podredni tožbeni zahtevek. Sicer pa se v skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP pritožba vlaga zoper sodbo, izdano na prvi stopnji bodisi v celoti ali pa le v določenem delu. V katerem delu se posamezna sodba izpodbija določi tožnik s tem, ko poda izjavo, da jo izpodbija v celoti ali le v določenem delu, in s podajo pritožbenih razlogov, in sicer z eno pritožbo, ne glede na to, ali je sodišče prve stopnje v svoji sodbi moralo odločiti o enem ali več tožbenih zahtevkih.

14. V obravnavanem primeru je tožena stranka odmerila stroške za opravljeno Bpp dne 6. 12. 2016, še preden je bila izdana sodba P 58/2017 z dne 5. 6. 2017, s katero so bili odmerjeni pravdni stroški. Ne glede na navedeno pa za presojo zakonitosti in pravilnosti odločitve v izpodbijani odločbi ni relevantna višina pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo sodišče v pravdnem postopku, saj je v skladu s šestim odstavkom 30. člena ZBpp odvetnik upravičen do nagrade v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči oziroma, da se stroški za dodeljeno Bpp odmerijo v obsegu dodeljene Bpp.

15. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je pri tej zadevi sporna le pravna presoja dejstev, glede katerih je sodišče ocenilo, da med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.