Jedro

Zmotno je stališče, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, sicer bi kršilo pravice do obrambe. Po načelu proste presoje dokazov v 1. odstavku 18. člena in 2. odstavku 355. člena ZKP sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zavrnitev dokaznih predlogov strank samo po sebi zato ni v nasprotju z zakonom.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila obs. K.K. izrečena zaradi hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora in preizkusna doba 1 leta.

Zoper ti sodbi je zagovornik obsojenca dne 26.3.1996 pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi sodišči kršili kazenski zakon in pravila o kazenskem postopku. Navaja, da se obsojencu v izreku sodbe očita, da je prometno nesrečo povzročil z vožnjo, ki predstavlja kršitev prvega odstavka 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), opis te vožnje pa ne ustreza taki kršitvi. Sodišče naj bi spremenilo opis dejanja iz obtožnice tako, da je s tem prekoračilo obtožnico. Prekršilo naj bi pravico obsojenca do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge. Policisti in preiskovalna sodnica naj bi napravili več napak, ki so omenjene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in predstavljajo kršitve določb ZKP, vplivale pa so tudi na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da se sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti ali pa se ju razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. Z.F. v odgovoru na zahtevo predlaga, da se kot neutemeljena zavrne, ker, čeprav prikrito skozi zatrjevanje o kršitvah procesnega zakona, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, trditev, da je bila prekršena določba prvega odstavka 41. člena ZTVCP, pa ni pravilna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V prvem odstavku 41. člena ZTVCP je predpisano, da morajo vozila voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje in sicer čim bližje desnemu robu vozišča, kot je to še določneje povedano v drugem odstavku istega člena. Obsojencu se očita, da je vozil osebni avtomobil "po nasprotnem voznem pasu", kar ne pomeni nič drugega kot to, da je vozil po vzdolžnem delu vozišča, ki je namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri, kot je v 16. točki 10. člena ZTVCP opredeljen pojem voznega pasu. Obsojenec je torej z vožnjo po levem voznem pasu (deloma ali v celoti) gledano v smeri njegove vožnje, ki je bil namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri, prekršil določbe prvega odstavka 41. člena ZTVCP.

Sodišče ni v ničemer spreminjalo opisa kaznivega dejanja iz obtožnice, ne glede zakonitih znakov, ne v konkretnem opisu in ne v pravni opredelitvi. Izreka sodbe in obtožbe sta identična in zato ni zatrjevane prekoračitve obtožbe.

Zmotno je stališče v zahtevi, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, sicer bi kršilo pravice do obrambe. Po načelu proste presoje dokazov v prvem odstavku 18. člena in drugem odstavku 355. člena ZKP sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zavrnitev dokaznih predlogov strank sama po sebi zato ni v nasprotju z zakonom.

Zahteva se sklicuje še na kršitve kazenskega postopka, ki so obrazložene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi sami, ne pa na tiste, ki so bile uveljavljane v drugih spisih. V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka nedoločna in je ni mogoče preizkusiti.

Ker vrhovno sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona in se ni pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanih sodbah, je zahtevo zavrnilo.