Jedro

Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ZminP. S tem zakonom se zasleduje načelo, da mora biti tudi delavcem, prejemnikom minimalne plače, zagotovljeno dostojno življenje.

Zgodovinska razlaga sprememb 102. člena ZIZ potrjuje materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Po uveljavitvi ZIZ-J je kot meja minimalnega denarnega zneska, na katerega z izvršbo ni možno poseči, določen znesek v višini 70 % minimalne plače (brez dostavka ″zmanjšane za″), torej znesek v višini 70 % minimalne bruto plače. Minimalni varovani znesek je za razliko od prej veljavne ureditve v vsakem primeru enak in ni odvisen od dolžnikovih osebnih okoliščin, ki vplivajo na odmero davkov in prispevkov, temveč je odvisen le od vsakokratne višine minimalne (bruto) plače, kot je določena v skladu z ZMinP. Glede na to zgodovinsko razlago ne drži osrednja materialnopravna teza upnika, da mora dolžniku ostati 76 % neto plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 4. točki izreka.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom popravilo sklep o izvršbi tako, da je v prvi točki pod I. točko izreka namesto glavnice 1.757,49 EUR navedlo pravilni znesek 1.586,89 EUR (1. točka izreka). Delno je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in razveljavilo sklep z dne 25. 4. 2018 za 1.586,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo (2. točka izreka). V preostalem je zavrnilo ugovor dolžnika (3. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam trpi stroške ugovornega postopka (4. točka izreka). Ugotovilo je, da je upnik v predlogu za izvršbo opravil obračun plače tako, da je izračunal neto plačo in od neto plače obračunal koliko znaša višina plače, ki jo lahko zarubi. Glede na določilo, da mora dolžniku ostati po opravljenem rubežu vsaj 76 % minimalne plače, določa Zakon o minimalni plači (v nadaljevanju: ZMinP) minimalno plačo v bruto znesku. Ni pravilen izračun upnika, ki je izračunal zneske, ki morajo ostati dolžniku, od neto minimalne plače. V letu 2017 mu je moralo vsak mesec ostati 611,77 EUR, v 2018 pa vsak mesec 640,52 EUR. Iz priloženih plačilnih list izhaja, da bi dolžnik lahko od plače odtegnil le v marcu 2018 za plačo v februarju, ko je dolžnik prejel izplačilo 640,92 EUR, in bi moral delodajalec zarubiti 0,40 EUR.

2. Zoper 2. in 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo glede pravočasnosti ugovora dolžnikovega dolžnika. Dolžniku mora po izvršbi ostati 76 % neto minimalne plače, kajti terjatev upnika se terja od neto plače in ne od bruto plače, prispevki za socialno varnost v primeru izvršbe ostanejo nespremenjeni. Logično je, da je mišljen 76 % neto znesek, sicer bi bil zakonski zapis drugačen in bi pisalo, da se na minimalno plačo z izvršbo ne sme poseči. V primeru, če bi veljala trditev sodišča, je nepotreben zakonski dostavek, ki določa minimalni znesek, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, saj se v primeru, če dolžnik prejema minimalno plačo, ne bi dalo nič več zarubiti. Po logiki sodišča so vsi, ki prejemajo minimalno plačo, kreditno nesposobni, kar ne drži. Omejitev izvršbe pomeni uresničitev 2. člena Ustave RS, da delavcu pušča minimalni znesek za preživetje, ki predstavlja neto znesek, saj od tega zneska delavec kupi hrano in tako dalje ter ne bruto znesek, saj s prispevki za socialno varnost delavec ne more prosto razpolagati. Sodišče je že izreklo, da prvi odstavek 102. člena ZIZ govori o 76 % neto plači (sodba UPRS I-U 1600/2017-8).

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo dolžniku po pooblaščencu s pozivom, odgovora ni vložil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o ugovoru dolžnika - dolžnikovega delodajalca zoper sklep o izvršbi, ki ga je upnik izposloval na podlagi 134. člena ZIZ. Če se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do upnikovih trditev v odgovoru na ugovor, da ta ni bil pravočasen, ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Vsebinsko obravnavanje ugovora dolžnika je mogoče razumeti kot stališče sodišča prve stopnje, da so očitno neutemeljene upnikove trditve. Pomanjkljivost tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj jo lahko odpravi sodišče druge stopnje. Vročitev sklepa o izvršbi je bila dolžniku opravljena s fikcijo, urejeno v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ1. Za nastop fikcije je odločilno kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka2. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka3. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi v spisu izhaja, da je vročevalec 15. 5. 2018 (torek) v hišnem predalčniku dolžnika pustil obvestilo z navedbo kje je pismo in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. To obvestilo je javna listina in v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Glede na zakonsko fikcijo je datum vročitve zadnji - 15. dan od obvestila, kar je bilo 30. 5. 2018 (sreda). Zadnji dan 8-dnevnega ugovornega roka, ko je dolžnik lahko še pravočasno vložil ugovor priporočeno oziroma bi moral biti že vročen sodišču, je bil 7. 6. 2018 (četrtek). Iz dohodnega zaznamka v spisu je razvidno, da je dolžnik vložil ugovor priporočeno 7. 6. 2018 po pooblaščeni odvetniški pisarni. Vložil ga je pravočasno.

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presojalo omejitev izvršbe na dolžnikove denarne prejemke. Prva točka prvega odstavka 102. člena ZIZ določa, da na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti je mogoče seči: za denarne terjatve, razen za terjatve, navedene v 2. točki tega odstavka, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ZminP. S tem zakonom se zasleduje načelo, da mora biti tudi delavcem, prejemnikom minimalne plače, zagotovljeno dostojno življenje. Zakon zato določa vrednost minimalne plače za delo, opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi zakona dalje, kar v neto znesku pomeni vrednost košarice minimalnih življenjskih potrebščin, kakršna izhaja iz raziskave inštituta za ekonomska vprašanja pri Ekonomski fakulteti4. 7. Zgodovinska razlaga sprememb 102. člena ZIZ potrjuje materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Po ureditvi pred uveljavitvijo ZIZ-J je bil kot meja minimalnega denarnega zneska, na katerega z izvršbo za izterjavo navadnih terjatev ni možno poseči, določen znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Minimalni varovani znesek je bil torej odvisen od: prvič - zneska minimalne plače, torej zneska minimalne (bruto) plače, ki je določen z ZMinP in je za vse dolžnike v Republiki Sloveniji enak, in drugič - ustreznega zmanjšanja zneska minimalne bruto plače za plačilo davkov in obveznih prispevkov, ki je odvisen od dolžnikovih osebnih okoliščin in torej za vse dolžnike ni enak. Okoliščine, ki vplivajo na odmero davkov in prispevkov, so nekaterim izvrševalcem sklepov (na primer delodajalcu), znane, vendar pa sklepe o izvršbi izvršujejo tudi drugi subjekti, na primer banke, ki pa jim te okoliščine niso znane. Po uveljavitvi ZIZ-J je kot meja minimalnega denarnega zneska, na katerega z izvršbo ni možno poseči, določen znesek v višini 70 % minimalne plače (brez dostavka ″zmanjšane za″), torej znesek v višini 70 % minimalne bruto plače. Minimalni varovani znesek je za razliko od prej veljavne ureditve v vsakem primeru enak in ni odvisen od dolžnikovih osebnih okoliščin, ki vplivajo na odmero davkov in prispevkov, temveč je odvisen le od vsakokratne višine minimalne (bruto) plače, kot je določena v skladu z ZMinP5. Glede na to zgodovinsko razlago ne drži osrednja materialnopravna teza upnika, da mora dolžniku ostati 76 % neto plače. To bi bilo v nasprotju z zavezo v socialnem sporazumu za obdobje 2015-2016, da ni možno (sploh) poseči na minimalno plačo6. Ne drži, da je glede na stališče sodišča prve stopnje potemtakem nepotreben zakonski dostavek, ki določa minimalni znesek, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, saj se v primeru, če dolžnik prejema minimalno plačo, ne bi dalo nič več zarubiti. Ta dostavek je potreben zaradi različnih davčnih stopenj v primeru preživljanja družinskega člana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik - delodajalec ni navajal, da bi dolžnik preživljal družinskega člana, kar upnik ne zanika.

8. Tudi sklicevanje na 135. člen ZIZ in navedba, da naj bi ne držalo, da bi bili vsi, ki prejemajo minimalno plačo, kreditno nesposobni, nista utemeljena. Omenjeni člen ureja upravno administrativno prepoved in je vsebinsko enak z omejitvami izvršbe po 102. členu ZIZ. Zakonodajalec je pri pripravi novele ZIZ-J zasledil nedoslednost, ko naj bi se lahko upravna izplačilna prepoved izvršila v breme minimalne plače in je upošteval pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS in ratificirano Konvencijo o zaščiti plač, ki v 10. členu določa, da se plače lahko zarubijo ali odstopijo samo na način in v mejah, kakor jih predpisuje notranja zakonodaja, in da se plače zaščitijo pred rubežem ali odstopom v obsegu, potrebnem za preživljanje delavca in njegove družine. Plače je treba torej v skladu z navedeno konvencijo zaščititi ne le pred rubežem (torej v primeru prisilne izvršbe), temveč tudi pred »odstopom«, torej tudi prostovoljnim - pogodbenim razpolaganjem v obsegu, ki je potreben za preživljanje delavca in njegove družine. Glede na navedeno se je s spremembo ureditev upravne izplačilne prepovedi dopolnila tako, da mora dolžniku pri izplačevanju upravne izplačilne prepovedi ostati minimalna neto plača in znesek po merilih za dodelitev denarne socialne pomoči v primerih preživljanja7. Posamezni primer v sodni praksi ne daje konkretnega odgovora na vprašanje, kot je bilo v tem primeru. Njegov evidenčni stavek, da je potrebno upoštevati 76 % minimalne plače, izražene v neto znesku, še ne pomeni 76 % od neto zneska, temveč ga je možno razumeti tudi 76 % od minimalne bruto plače in kar ostane je izraženo v rubljivem neto znesku.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino dolžnikovih plač iz plačilnih listov in da razen za zadnji mesec za 0,40 EUR ta ni presegala zakonske omejitve. Teh ugotovitev upnik ne izpodbija.

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

11. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Tretji in četrti odstavek odstavek omenjenega člena ZPP določata za primer, če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Namesto naslovnika lahko pisanje dvigne oseba, ki jo je naslovnik na pošti pooblastil kot pooblaščenca za dvig pisanj, če je pooblastilo deponirano na pošti in se ta oseba na pošti identificira z osebnim dokumentom s fotografijo. Ta oseba na vročilnici poleg svojega podpisa pripiše besedi »po pooblastilu«. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 393/2010, II Ips 39/2012. 3 Sklepi VSL II Cpg 300/2016, I Cp 3071/2015, I Cpg 413/2013. 4 Vlada RS, Predlog ZMinP, EVA 2010-2611-0026 z dne 28. 1. 2010, stran 2. 5 Vlada RS, Predlog novele ZIZ-K, EVA 2015-2030-0001 z dne 21. 5. 2015, stran 4-opomba 7 pod črto in stran 7; D. Volk, Uvodna pojasnila k noveli ZIZ-L in stvarno kazalo, Uradni list, stran 53. 6 Prav tam. 7 Vlada RS, Predlog novele ZIZ-J, prva obravnava EVA 2013-2030-0096, stran 121, 122.