Jedro

Ugovor zastaranja je toženec podal šele v pritožbi. Takšen ugovor pa je mogoče (praviloma) uveljavljati le v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa le ob pogoju iz 1. odstavka 337. člena ZPP. Ker toženec v pritožbi ni prav z ničemer pojasnil, zakaj ugovora (za popoln dejanski stan zastaranja je nujno tudi toženčevo procesno ugovarjanje zastaranja) ni mogel brez svoje krivde podati že v postopku prve stopnje, pritožbeno sodišče tega ugovora ni obravnavalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 6.120,00 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneskov 345.081,60 SIT od 25.2.2004 do 31.12.2006, 992.109,60 SIT od 1.2.2006 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov 5.580,00 EUR od 1.1.2007 dalje in 540,00 EUR od 6.7.2007 dalje, do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 376,88 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da odškodninska odgovornost toženca ni podana. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica sama sprejela odločitev, da se bo odselila in da je nihče ni izselil ali ji prepovedal bivanja. Povsem pavšalen je zaključek sodišča, sprejet le na podlagi enostranskih trditev tožnice, da naj bi takšno odločitev sprejela zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Ni jasno, katero konkretno dejanje, naj bi bilo nedopustno. Sodišče napravi svoje zaključke na podlagi navedb tožnice v okviru pisnih vlog, ki jih ni pisala osebno, pri neposrednem izpovedovanju pa vsega ni znala tako predstaviti, vsi ostali dokazi pa so bili posredni, celo po času, ko je zakonska zveza dejansko že razpadla. Nobena priča ni potrdila dogodka z nasiljem ali grožnjami. To velja tudi za zapis zdravnice, saj gre le za njen zapis, ki se je naredil na podlagi enostranske navedbe pacientke – tožnice. Tudi priča sosed – zdravnik ni zaznal groženj ali nasilja, čeprav so se srečevali in družili. Sin pravdnih strank, M. B., je očitno bolj naklonjen materi, sicer pa sta tako on kot drugi sin, A.B., potrjevala, da sta bila toženec in tožnica enakovredna partnerja tudi pri prepirih. Toženec tudi nasprotuje namigovanju, da naj bi bil on krivec za tožničino zdravstveno stanje v zvezi s hospitalizacijo z diagnozo depresivnega stanja. Absurdna je trditev, da se je tožnica toženca bala. Če bi bilo to res, ne bi realizirala odločitve o odselitvi, ne bi vlomila v vikend, odpeljala skupnih stvari. Sin A. je prepričljivo pojasnil, da se tožnica toženca ni bala, da se pred njim ni skrivala in da je tudi ona znala nagajati. Sodišče nima osnove, da bi obremenilo toženca za strošek najema bolj ugodnih bivalnih prostorov. Sicer pa se tožnica ni vselila v hišo niti po tistem, ko se je toženec odselil. Višina odškodnine ne sme biti večja kot obseg prikrajšanja. Sodišče pa je tožnici priznalo vse stroške najemnin, ki naj bi jih domnevno plačala, ne da bi predložila potrdila. Sodišče krivdo toženca kar domneva. Predpostavk odškodninske odgovornosti, krivde in protipravnega ravnanja, toženec iz obrazložitve ne more razbrati, oziroma jih ni. Teh bistvenih elementov sodišče ne pojasni, sodbe zato v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Odškodninski zahtevek je postavljen prepozno. Vse kar je starejše od 5.7.2004, je zastarano (tožnica je zahtevek z odškodninsko podlago postavila šele z vlogo z dne 5.7.2007). Glede na povedano je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pa tudi sicer je odločitev napačna. Uspeh tožnice je le po odškodninskem temelju, na drugi podlagi je bil neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je tožbeni zahtevek temelječ na odškodninski podlagi, podala v pripravljalni vlogi z dne 5.7.2007, poravnalni in prvi narok v tej zadevi pa je bil 2.10.2007. Ugovor prekluzije je zato neutemeljen (286. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Ugovor zastaranja je toženec podal šele v pritožbi. Takšen ugovor pa je mogoče (praviloma) uveljavljati le v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa le ob pogoju iz 1. odstavka 337. člena ZPP. Ker toženec v pritožbi ni prav z ničemer pojasnil, zakaj ugovora (za popoln dejanski stan zastaranja je nujno tudi toženčevo procesno ugovarjanje zastaranja) ni mogel brez svoje krivde podati že v postopku prve stopnje, pritožbeno sodišče tega ugovora ni obravnavalo (1. odstavek 337. člena ZPP; primerjaj komentar k 337. členu ZPP, Jan Zobec, Pravdni postopek , zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba).

Sodišče prve stopnje očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni zagrešilo. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi (delno) utemeljen, je pravilen in zakonit. Tožnica je dokazala vse predpostavke odškodninskega delikta, pri čemer se krivda povzročitelja škode (ob dokazanih ostalih predpostavkah) domneva, zato ji tega elementa ni bilo potrebno posebej dokazovati (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), kar vse je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je tožnici škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca, je skladna z določbo 8. člena ZPP (katera dejstva šteje za dokazana, je sodišče odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), je pa tudi povsem prepričljiva in življenjska in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (strani 3, 4 in 5 sodbe). S svojo izpovedbo, s pričanjem sina M., pa tudi svojih prijateljic, ki jih potrjujejo tudi povsem objektivni dokazi (na primer izpis tožničinega zdravstvenega kartona), je nedopustno ravnanje toženca, tožnica prepričljivo izkazala. Prav zaradi takšnega večletnega (protipravnega) ravnanja, se je tožnica v letu 2003 izselila iz skupnega doma, kar pomeni, da ji je toženec s takšnim svojim ravnanjem (vzročna zveza), onemogočil uporabljati solastno nepremičnino v skladu z njenim solastninskim deležem. Za njeno prikrajšanje ji je zato odškodninsko odgovoren. Škoda je v prikrajšanju, ki ga je tožnica trpela zaradi takšne nezmožnosti uporabe svojega deleža, to je v plačilu najemnin za najeto stanovanje od julija 2003 do aprila 2006 (1. odstavek 168. člena OZ). Šlo je za mesečno najemnino v višini 180,00 EUR, kar izhaja tudi iz predloženih najemnih pogodb z dne 23.9.2003 in z dne 10.7.2003. Da teh najemnin tožnica ne bi plačevala, toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal. Višini tožbenega zahtevka je tudi sicer ugovarjal povsem pavšalno („višina zahtevkov predstavlja pretiravanje“ - pripravljala vloga z dne 18.5.2008; „zahtevek je neutemeljen tako po temelju kot višini“ - pripravljala vloga z dne 28.8.2007). Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec na tej podlagi dolžan tožnici povrniti 6.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobja kot je vse razvidno iz 1. točke izreka sodbe, je zato pravilna in zakonita. Takšna je tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Ni sprejemljiva pritožbena ocena, da je tožnica uspela z manj kot je ocenilo sodišče prve stopnje (42 %), ker ni uspela s pravno podlago pravil o neupravičeni uporabi tuje stvari in na stvarnopravni podlagi. Dejstvo je, da je uspela na tretji pravni podlagi, odškodninski, pri čemer ni mogoče govoriti o tem, da bi v zvezi z ostalima dvema pravnima podlagama, nastali kakšni posebni pravdni stroški.

Glede na vse povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).